BOLNIŠNICA

7.7.2010 - ODGOVORNOST

... In potem stojim tam na pragu operacijske sobe in zrem v doktor Zuluja, ki ravno reže odvečni prst nekemu dojenčku, ter čakam, da mi odgovori na enostavno vprašanje – ali lahko pacient danes, po treh dneh stradanja, je? Namesto odgovora dobim povratno vprašanje: ''Kako pa se ta pacient trenutno počuti? Katera zdravila dobiva? Ga še boli trebuh?'' Ja, Umko, saj on je vendar tvoj pacient! Saj si ga vendar pred kratkim pregledal! Jaz zgolj posredujem vprašanje, ki ti ga bolnik zaradi naglice ni uspel zastaviti. Kar malce me je sram, da se nisem glede bolnika bolje pozanimal. In se vrnem nazaj v čifuntu, kakor pravimo internističnemu oddelku, z namenom, ker drugega mi pak ne preostane, pregledati sestradanega reveža od nog do glave. Oziroma obratno. Umko enostavno ne zna enostavno odgovarjat. Kratko-malo te prisili, da prevzameš vsaj del odgovornosti za bolnike na oddelku. Če ne drugače, s svojim podpisom. Pa četudi ravnaš po njegovih navodilih.

Ja, v Zambiji se zares naučiš odgovornosti.

Avtobus evropskega standarda je ubijal dolgčas monotone ceste in nespremenljive pokrajine s poznano, komercialno glasbo, in drvel Livingstonu naproti. Slonel sem ob oknu in zrl v pusto savano. Nizko rastje in rjava prst se tukaj očitno nikdar ne končata. Sedem-urna vožnja se je bližala koncu. Tudi punce so se bile že vse prebudile, verjetno zaradi cmeravega otroka, ki je kot sirena tulil zadnjo četrtino poti. Sirena ugasne, ko se ogenj pogasi, mulo pa ni in ni hotel ugasniti. Očitno ni bil navdušen nad obiskom Livingstona. Avtobus je zapeljal na makadamsko cesto. Obvoz. Nisem se mogel pritoževati. Masaža mi je resnično ugajala. Mulo pa je pričel zavijati še bolj naglas. Ah, pa kaj! Podaljšan vikend v Livingstonu, najbolj turističnem mestu Zambije, se je imel začeti.

Doma, in s tem mislim v Nangomi, smo pustili marsikaj nedokončanega. Na primer kargo, ki smo ga po dolgem času končno dobili in trenutno čaka v skladišču nangomske bolnišnice, da se spravimo in ga razpakiramo. In sladkorni bolnik, ki smo ga pričeli maltretirati z injekcijami inzulina, pa mu pred odhodom sladkorja še nismo uspeli docela uravnati.

Delo v bolnišnici je sicer v višji prestavi. Naj razložim, v kakšnih pogojih delujemo. Bolnišnični objekt je razdeljen na tri dele. Nzima se imenuje ginekološki del, ki mu vlada doktor Simutowe (poimenovali smo ga Bobek) in je po našem občutku odlično urejen. Bobek obvlada svoje področje in z njim je pravi užitek delati. Da je tudi odličen pedagog, je samo dodaten plus. Kot tudi to, da je prostor ustrezno osvetljen in je zato vzdušje dosti bolj optimistično. Neposredno se Nzime drži Operating Teatre, operacijski del, sestavljen iz dveh operacijskih sob. Tu si odgovornost delita tako Bobek kot Umko (doktor Zulu). Nasploh so nad kirurgijo tukaj čisto mahnjeni in če bi bilo po njihovo, bi itak samo operirali. Bobek mi je v nekem pogovoru dejal, da zdravnik v Zambiji brez znanja kirurgije izjemno težko dela. Se strinjam. Posebno v takšnem ''bushu,'' kot je Nangoma, bi brez kirurškega dela zdravnik tenko piskal. V posebnem objektu je Čifuntu, internistični oddelek, ki pa je zopet razdeljen na tri dele. V eni sobi so nabasani moški, v drugi ženske in v tretji otroci. Čifunta se vsi ogibajo. Doktor Zulu nam ga je skoraj povsem prepustil. Sobe so bolj mračne od Nziminih, pacienti pa dosti težji in veliko jih je terminalno bolnih. Zato je glavnina naše moči usmerjena predvsem sem.

In sedaj si nas predstavljajte, slovenske kavboje, kako nadvse zgodaj zjutraj razkračenih nog in dvignjenih glav, obsijani z vročim afriškim soncem, v belih zdravniških haljah (katere ne nosi zgolj Lea), s stetoskopom v enem žepu in natlačenimi plastičnimi rokavicami, razkužilnimi robčki, zaščitnimi maskami in glukozametrom v drugem žepu stopamo proti eni od teh bolnišničnih enot. No, v resnici ura niti ni tako blazno zgodnja. Tekom časa smo se namreč lagodnemu zambijskemu tempu že vsaj malo privadili in vemo, da četudi pol ure zamudimo, smo še vedno pol ure prezgodnji. Na trenutke se nam še vseeno zdi, da smo edini, ki se jim nekam mudi, ravno mi, Slovenceljni, ampak počasi bomo počasnost že obvladali. Tisti, ki me poznate, pa itak veste, da s tem nimam ravno prevelikih težav. Življenje je prekratko, da bi ga užival prehitro. In prijatelji, smejte se – v Zambiji čakajo celo name! :) V resnici je tudi ne ucvremo kojci med paciente, marveč se prej udeležimo ''jutranjega poročanja'' – morning briefinga, kjer vsaj na približno izvemo, koliko novih pacientov leži po posameznih oddelkih. In, če že moram – ne, tudi s soncem nismo obsijani. Zavoljo zambijske zime nas zebe kot cucke in smo v teh jutranjih urah kar pošteno odekani. Tako torej stopamo delovnemu dnevu v objem.

Livingstone je zares krasno mesto. Prilagojeno razvajenemu evropskemu turistu. Hostel Jollyboys je kot nekakšno pribežališče belcev in ko smo stopili vanj, smo se kojci počutili povsem domače. Je pa L'stone precej navit, predvsem kar se tiče cen. Na marketu, kjer smo neutrudljivo barantali in nižali cene željenim izdelkom, so nas znali v trenutku nategniti po dolgem in počez. Vsaj mene. Zares se je poznalo, da imajo nekatere punce, predvsem Špela, s tovrstnimi zadevami že izkušnje. Ceno je zbila na tako prefinjen način, da se je tisti prodajalec skoraj zjokal, ko ji je na koncu zmedeno izročil sliko z afriškim motivom. Videti je bilo, kot da ni čisto ziher, kdo je komu kaj prodal. Barantanja se je od nje priučila tudi Sonja, ki se je na koncu okronala za največjega zapravljivca v odpravi. Ampak je bilo vredno, navdušena pove. Povsem druga zgodba pa je bila, ko sem na tržnico stopil jaz. Trikrat sem se obrnil okrog, že sem imel v vrečki dva lesena slončka, desetkrat preplačana, pa še afriško kopje zapovrhu, ki ga verjetno itak ne bom mogel pretovoriti v Slovenijo. Jah, ne vem. Če mi je pa prodajalec rekel, da cele noči dela in rezlja tiste slončke, ki mu letos sploh ne grejo v promet in da bom po treh dneh njegova prva stranka in da mu naj pomagam, ker je že res lačen in ne ve, kako bo preživel. Pa sem kupil tiste slone, jasno. Saj sloni so za srečo, ne? In ko mi je že deseti mojster s povsem istimi slončki sveto zatrjeval, kako unikatno vsak večer sedi za mizo in glanca tisti slonji rilec in da tudi on že tri dni ni jedel nič drugega kot mestni zrak, sem enostavno moral svojo humanitarno podporo ukiniti. Takrat sem postal barantač. Ceno sem zbil vsemu, kar sem hotel imeti. Postavil sem jo celo tako nizko, da mi enostavno niso hoteli nič več prodati. Očitno le imajo svojo mejo.

Ko rečem bolnica, si nikar ne predstavljajte ljubljanskega Kliničnega centra. Ideja je sicer ista, razmere pa popolnoma druge. Stojimo na sredi večje sobe, v katero so stlačeni vsi moški bolniki, ne glede na njihovo težavo. Ležijo na posteljah, ki bi jih pri nas doma že zdavnaj zamenjali. Na umazanih jogijih, pokriti z ne ravno čistimi odejami. Infuzijske vrečke so obešene nekje na oknih, oko pa ob posteljah zaman išče plastenke z razkužilom. Na naši desni so povečini reveži z zlomi, ki čakajo na operacijo. Prav zanimivo je, da je velik procent poškodb posledica preveč entuziastičnega igranja nogometa. V tem zimskem času zna biti namreč velik dolgčas in nogometa se lotijo tudi največji analfabeti. ''Ja, kaj ste pa počeli?'' vprašamo. ''Nogomet sem igral,'' pove mož z zlomljeno golenico. ''Ja hudiča, kam ste pa to brcali, da ste se tako polomili?'' ga pobaramo. ''Nasprotnik je mislil, da sem žoga, pa me je hotel spraviti v gol,'' pojasni. Aha, to je torej to. In s karikirano prispodobo pridemo do drugih najbolj pogostih poškodb, to je tistih zaradi nasilja. Me zanima, če se tepejo zaradi zemlje.

Poleg teh, ki imajo kaj zlomljeno, ležita na oddelku vsaj še dva s tuberkulozo (jetiko), bodisi dokazano ali pa tisto, ki jo bodo zdaj zdaj potrdili testi. ''A kašljate?'' vprašamo prizadetega. Ker dostikrat sploh ne more odgovoriti, nam pove njegov spremljevalec: ''Kašlja ja, pa še kako!'' ''Pa tudi kaj izkašlja? Na primer kri?'' smo zvedavi. ''Tudi kri, ja,'' nam potrdi. Še dobro, da nisem še minuto prej plesal okoli njegove glave in poslušal srčne tone, ki so sicer zveneli povsem normalno.

Zanimiv je tudi gospod z neurejenim krvnim sladkorjem, se pravi s sladkorno boleznijo. Še dobro je živ spomin, ko sem gospoda zaradi nekompatibilnih inzulinskih brizg skoraj poslal v hipoglikemično komo. Sem švical ful. Moj prvi pacient, pa bi padel v komo. Krasno. Ampak na srečo se je izkazalo, da je bolj trdožive sorte. Hvala bogu. Danes je prav veselje je opazovati, kako se njegov cuker popravlja. Iz tablet smo presedlali na inzulinske injekcije in gospoda učimo, kako in kdaj si mora inzulin vbrizgati. Kar je svojevrsten projekt, saj mi ne govorimo tukajšnjega jezika, on pa tudi ne zna besedice angleško. Ampak gre. Vedno se najde kdo, ki govori oboje. In tako si je že uspel sam aplicirati dve injekciji.

Bolnikov je še dosti. Mori jih vse, od pljučnice do vnetega slepiča. Vsakega nekaj, se ve. Ne enega vse. Ponavadi. Tudi ženski oddelek ni nič drugačen. Patologija od A do Ž. Povsem svoje poglavje pa so otroci. Priznam, da se tega oddelka vsi malce bojimo. V pediatriji ni nihče ravno domač in delo z otroci zahteva čisto drugačen pristop. Za ljudi s slabim želodcem ta del vsekakor ni, saj so pogoste opekline, ki ti znajo na plano privabiti še tako skromen zajtrk. Povrhu vsega pa je otroški oddelek najmanjši in tista sobica, kadar je polna, predstavlja svojevrsten direndaj. Že med samimi posteljicami se je težko premikati. Ker pa k vsakemu dojenčku spada tudi skrbna mamica, je potrebno nemalo spretnosti, da prilezeš do željenega malčka. In ko tjakaj končno prilezeš in se nameniš poslušati njegovo dihanje ali pa bitje srca, se mulo začne cmeriti. Joka, kot bi ga vlekel iz kože. In vedno ga podprejo še ostali mali kolegi tiste sobice. Vsi za enega, eden za vse! Zborovsko petje se zlepa ne konča in če nimaš pravega pristopa, se lahko za kakršen koli natančen pregled obrišeš pod nosom.

Nzima obsega ženske, ki so pravkar rodile, one, ki nameravajo roditi in vse, ki imajo v zvezi s tem obdobjem kakršne koli težave. Placenta previa, eklampsija, ruptura maternice in hidatidna mola niso nobena redkost. Ravno tako, kot ostali oddelki, je tudi ginekologija pravi izziv za izkušenj žejne zdravnike.

Če povzamem – bolniki so zelo raznovrstni in dosti je patologije, ki je verjetno ne bom videl nikjer drugje. Povrhu vsega pa je pacientov pogosto ogromno. Toliko, da včasih sploh ne moremo pregledati vseh. Pomislite, kako težko mora biti šele enemu samemu zdravniku, ki sicer deluje v nangomski bolnišnici. Nas je skupaj sedem, pa komaj zmoremo!

Vse to je čakalo na naš prihod iz Livingstona. Mi pa smo jahali slone, vozili kajak in se prepuščali vlagi Viktorijinih slapov. Dasi so cene dvignjene do nebes, so Viktorijini slapovi zares nekaj neverjetnega in z besedami je majhnost pred nečim tako mogočnim težko opisati. Pa tudi, ko imaš pod ritjo podivjano slonjo samico, si v nekem trenutku misliš, kaj vse boš še postoril, če to avanturo preživiš. Lea in Tadeja sta se namesto na slonov hrbet usedli v kajak. Krokodili ju bojda niso napadli, je pa bilo blizu. Ker sta se lepo spražili na soncu, je bila Tadeja s svojimi skodranimi lasmi po avanturi podobna kakšni indijanski bojevnici. Lea je bila bleda kot vedno. Zaplato rdeče barve je imela zgolj na nogi. Zakaj? Ker je imela sončno kremo. Pametna punca! Posebne omembe pa je vredno tudi križarjenje po reki Zambezi. Ti plačaš, oni pa te popokajo na ladjo ter poskrbijo za hrano in pijačo. Tudi alkoholno. Na začetku, ko si še trezen, ti povejo, da lahko na levem bregu vidiš žirafe in slone, na desnem pa hipote in krokodile. Povodne konje smo res videli. Zdi se mi, da tudi nekega krokodila. Bilo je zeleno in podolgovato. Krokodil, kaj pa drugega, logično. Za žirafo in slone pa verjetno nisem dovolj spil. Kakorkoli – ladjo smo zapustili takšni, kot bi prišli s kakšne orenk štajerske žurke. Siti. In nasmejani. Eden je celo rekel, da je videl žirafo. Se mi zdi. Ne spomnim se več točno.

Ja, štiri dni smo bili daleč od odgovornosti. Ampak moralo se je končati. Praznikov je konec in zopet stojimo v sobah, polnih s pacienti. Prešinilo me je. Ko smo prišli, si nisem brez rokavic upal dotakniti niti postelje. Govorim zase, ampak mislim, da nisem edini. Naenkrat stojiš v sobi, kjer je lahko devet ljudi od desetih okuženih z virusom HIV in so njihove trenutne težave pravzaprav zgolj posledica padca odpornosti. Verjemite, da si daleč od kakšne sproščenosti. Pacienti kašljajo, nekateri bruhajo, po telesu imajo rane, ... na tebi pa je, da jih pregledaš in zdraviš. Na začetku sem si komaj upal bolnikom približati na manj kot dva metra, kaj šele, da bi jih v celoti pregledal! In ne glejte me grdo, prosim. V teoriji mi je vse popolnoma jasno. Za praktično delo pa je vendar potrebno nekaj časa. Povsem sprostiti menim, da se sicer nikdar ne smeš. Začneš pa sčasoma na stvari gledati bolj racionalno, brez tiste čustvene nerazumnosti.

Ponovno se je potrebno navaditi stresnega in, vsaj meni, pogosto strašljivega občutka, ko stojiš sam pred zelo prizadetim bolnikom in razmišljaš – kateri antibiotik bi mu dal? Kakšno dozo? Katere preiskave bi opravil?

Hvala, doktor Zulu.

GG

P.S.: upamo, da bomo naslednjič lahko objavili (tudi) kakšne slike. Zelo počasna internetna povezava in omejitev s časom nam to zaenkrat onemogočata.