1: proti Nangomi po cesti brez ovinkov.
Sunday, July 25, 2010
Drugačen svet
11.7.2010 – DVOM IN STRAH
Zadnjič smo si ogledali bolnišnico v Mumbwi. Ej, to je šele kriza. Tisti kraj ni zbujal upanja. Majhne, nizke stavbe, natlačene s posteljami, bolniki, zgubljeni pod plastmi zamazanih odej, vse skupaj zavito v komaj zaznavno svetlobo, v mraku visi težak vonj prenapolnjenega prostora. Včasih se sprašujem, komu se sploh izboljša zdravje v teh prostorih. Pa se. To je najbolj presenetljivo. Kaj vse ljudje tukaj prenesejo. Ob vseh grozotah, ki se dogajajo z njihovimi telesi, bolečinah, samoti, strahu. Komaj si lahko predstavljam, da ima ženska po carskem rezu ogromno luknjo, ki povezuje trebušno steno z vagino pa še s celotno peritonealno votlino in ob tem zmore jutranji nasmeh, brez omenjanja bolečine, brez vprašanj, popolnoma podrejena medicinskemu osebju. Sprašujem se, kaj bi mi povedala, če bi se lahko pogovarjali brez prevajalca, nekje na samem? Mogoče ničesar, saj sem tujec.
Jutri je ponedeljek in me prav nič ne mika stopiti na moški oddelek. Tam smo konec tedna naleteli na fanta z obsežnim, res obsežnim levostranskim empiemom. Gnoj se je lepljivo oprijemal svetline in popolnoma zaprl punkcijsko iglo. Stvari, ki bi morale biti na levi, so bile vse nekoliko? na desni. Odkrili smo ga globoko pod odejo, potnega, z bolečino na obrazu, v borbi z dihanjem. Potrpežljivo je čakal, da je prišel na vrsto. Njegova edina pritožba je bila – nisem dobro, boli me na levi strani. Kako to zmorejo?! So res tako potrpežljivi, vdani v usodo, naveličani, vzgojeni, nepoučeni, skromni, trdni,...? Res sprejmejo vse kar jim je dano oziroma kar jim ni dano, ali se meni samo tako dozdeva? Kaj se v resnici dogaja v njih? Moj strah, občutek nemoči, jezikovne prepreke, množica ljudi v sobi vse to mi preprečuje, da bi se približala resnici. Ne delam si utvar, da bi v dveh mesecih uspela razumeti, občutiti svoje paciente. Lahko pa se trudim. Saj so izjeme, a ta fant zagotovo ni med njimi. In jaz sem tak slabič, da si ga danes ne upam obiskati. Zakaj ne upam? Empiem je potrebno drenirati, a ne. Za kar potrebuješ vsaj dren, za začetek. No, tu nastopi problem. En dan je minil, da se je našla primerna zadeva, naslednjih 24 ur, da so jo sterilizirali. 10.7., popoldne bi se moralo zgoditi, dopoldne mi je to zagotovil Bobek, ki se je drenaže nameraval lotiti. Kaj pa če drenaže ni nastavil? Ne zato, ker pripomočki, instrumenti ne bi bili ustrezni, ampak ker pač popoldne ne bi bil pri volji. Bobek sicer ni tak, izredno profesionalen je, a vseeno. Muči me, ker torakalne drenaže ne znam opraviti sama. Izjemno me muči. Neke improvizirane cevi pa, jaz, ki tega ne znam, ne bi tlačila med človeška rebra, še posebej, če sta v misijonu prisotna dva, ki to znata. Zelo slab občutek. Zato si danes ne upam stopiti na oddelek.
Čeprav, ob takem empiemu ne zadostujeta samo drenaža in antibiotiki...
Lea
24.7.2010 – DRUGAČEN SVET
Sprehajali smo se po zaprašeni makadamski cesti, ki se je vila med blatnimi hiškami. Vsi, razen Tadeje. Po obilnem obroku pak paše malce sprehajanja, da se prebudiš in počutiš nekaj kalorij lažjega. Čeprav je to farsa. Veste, če bi hoteli resnično biti nekaj kalorij lažji, bi morali po našem kosilu preteči vsaj polmaraton in na koncu delati še sklece in trebušnjake. Tako pa smo se zgolj lenobno, počasi, po zambijsko tako rekoč, premikali po delih telesa. Najprej leva noga. Potem trup. Pa glava. In potem še desna noga. In tako dalje. Po pravici povedano mi po kosilu načeloma veliko bolj godi poležavanje, ampak vest mi tukaj enostavno ne da spati. Pa še Sonja, porka pletenka, stoji pred vhodnimi vrati, še preden ostali do konca pomljaskamo obrok, in naganja k razgibavanju. Nič ne sovražim bolj kot to, da me nekdo preganja pri kosilu. Da me med grizljanjem sladkega afriškega krompirja sprašuje, kaj bom počel pet minut za tem, ko pojem. Ja, res je. Skupaj smo že tako dolgo, da se kdaj tudi skregamo. Sonja se zvito brani, da poležavanje po obroku povzroča refluks. Jaz pa ji skušam dopovedati, da ko je medved sit, enostavno ne gre iz brloga. Pika. No, in potem ponavadi gremo. Ker v Afriki pač ni medvedov.
Tadeje ni z nami, ker je zaposlena z vaškimi otroki, ki nas vsak večer obiščejo in zahtevajo nekaj pozornosti. ''Nekaj'' je pravzaprav zelo skromna beseda. Muloti začnejo trkati na naša vrata takoj, ko zavohajo, da smo doma. In potem si izmišljujemo, da nas ni in da smo nekje drugje in da naj pridejo trkat kasneje, ko nas ne bo več tam, kjer si izmišljujemo, da smo. Jasno, da nam ne verjamejo. In ker so vztrajni in nas gledajo s tistimi velikimi, prisrčnimi očmi (kdor pozna obutega mačka iz risanke Shrek, si lahko predstavlja, o čem govorim), se naposled le vdamo in pošljemo Tadejo ven, da se z njimi igra. Tako imamo potem vsaj malo miru. Pred otroci. In Tadejo. (Hmm, tukaj nekaj ne štima ...)
Kakorkoli – Tadejo imajo otroci izjemno radi. Priskrbeli smo jim pobarvanke in barvice, za tiste bolj odrasle pa tudi prazne liste, po katerih prav zavzeto rišejo. Seveda pa potrebujejo nadzor, zakaj barvic bi sicer kaj hitro zmanjkalo. In tukaj nastopi Tadeja. Res ne vem, kako ji uspe, da je v vlogi strogega policaja, pa jo otroci kljub temu obožujejo. Sam se raje ukvarjam, sicer bolj občasno kot redno, z malce starejšo otročadjo. Treniramo karate in igramo nogomet. Pri slednjem se nam večkrat pridružijo še ostale članice odprave, predvsem Lea. Ki, mimogrede, nogomet res obvlada.
Da se vrnem k rdeči niti – sprehajali smo se po prašni cesti in krožili med blatnimi hiškami. Spremljali so nas – tako je – otroci. V bistvu so nas vodili in nam razkazovali povsem nov svet.
Neverjetno je, kako malo potrebuje človek za preživetje. Razvajen mladič mame Evrope kar pozabi, da so vse, kar je zares pomembno, zgolj toplota, hrana in streha nad glavo. In malo ljubezni. (In Substral.) Tako ima njihova blatna hiška zgolj en prostor, velik kot polovica povprečne evropske dnevne sobe. Nekje zunaj je še prostor za umivanje in še ena strehica za kuhanje med deževno dobo. To je vse. Vsaj za povprečnega vaščana. Tudi otroci, ki jih je v eni takšni povprečni družinici navadno kar precej, ne komplicirajo pri rajanju. Izkoristijo to, kar pač imajo. Za primerjavo – sodoben, razvajen evropski mulo sploh noče brcniti nogometne žoge, če nima udobnih, namenskih švaplov in če ni žoga primerno napihnjena. Tukaj se igra nogomet z boso nogo, za žogo pa jim služi neka komaj okrogla zadeva, oblepljena s selotejpom. Nekateri sicer premorejo kakšen čevelj, ki si ga nataknejo na nogo, s katero brcajo. Izgleda pa to obuvalo nekako tako, kot bi izgledali moji tekaški teniski danes, če bi jih zaradi obrabljenosti ne vrgel stran pred petimi leti in bi z njimi od tedaj pa do danes vsak dan tekal po razgibanem terenu. Vsekakor pa je potrebno vedeti, da so oni na takšno življenje prilagojeni in da bi naša odprava, ko bi poskusila tekati in brcati žogo bosa, pristala pri Umkotu v operacijski sobi. Ne kot asistent, se ve.
Super pa je, da smo imeli možnost spoznati tudi drugi pol afriškega življenja. Tisti bolj premožni sloj. Ki ne živi v blatnih hiškah, marveč v stanovanjskem objektu, obdanim z obzidjem, na katerem se svetlikajo steklene črepinje. Tadeja, Sonja in jaz smo se namreč odpravili po nakupih v Lusako in ''družinski'' prijatelj Nodi nas je povabil, da prespimo pri njegovemu stricu. Že ob vstopu nam je v oči padla velika plazemska televizija, na kateri se je odvijal ženski nogomet, potem pa se je udobje samo stopnjevalo. Še po izkušnjo nočnega življenja nas je peljal drag avto, s televizijo na armaturni plošči in sodobnim mp3 predvajalnikom ter nezanemarljivimi pospeški. Takrat sem se zamislil. Kaj pa sem jaz vedel, da bi se spodobilo za obisk v Lusaki malo bolj urediti. S tem, da ne bi preveč izstopal, sem bil tako obremenjen, da sem se sedaj počutil kot kakšen brezdomec v parlamentu. Na nogah sem imel prašne gujzerje, ki si jih namerno nisem hotel očistiti. Na riti sem imel sive pohodniške hlače, umazane od peska in zemlje. Zgoraj pa prešvicano švic majico z zapacanim wind-stopperjem. Ja, zares sem bil pripravljen na fency diskač ''Las Vegas,'' v katerega smo bili namenjeni. Še odišavil se nisem. In dejansko sem po švicu zaudarjal tako, da sem tudi sam raje zrl naravnost predse, v mediani liniji napram pazduham, ker mi je ob prevelikem nagibu glave v eno stran postalo slabo. Sem si pač mislil, da je bolje, če malce zaudarjam, ker se ti tako ljudje nočejo preveč približati (in te okrasti). Ko sem pogledal Sonjo in Tadejo, ki sta sedeli na zadnjem sedežu poleg mene, smo se skupaj nasmejali. Vsi smo bili v istem dreku. Kaj pa hočemo – gremo veselo, sproščeno naprej! No, z družino Mukupa smo se sicer zelo ujeli in Mary, hišna gospodarica, nas je krstila za svoje otroke. Super. Imamo čisto pravo zambijsko mamo! Da misli resno, sem posumil, ko me je ob treh zjutraj nahranila s pečenimi jajci, ko smo se z družbo nekoliko majavih nog vrnili domov. Sicer mi je bilo zelo nerodno in bi se najraje pogreznil v tla, ampak ona je točno vedela, da otroci v takšnem stanju pač ne smejo lačni spat. Še dobro. Razmišljam, ali so tukaj vse družine tako prijazne, ali pa imaš takšno srečo morebiti zgolj enkrat v življenju ...
Tudi ljubezen, če se lahko tako izrazim, je tukaj prisotna na drugačen način. Vsi ljudje, znani in neznani, te pozdravljajo in sprašujejo po počutju, ti pa potem veselo odzdravljaš in odgovarjaš, da si tudi danes, že sto petdesetič, ''fine.'' Da koga ne užališ, ga jasno tudi ti pobaraš po počutju. Se mi pa zdi, da so tukaj ljudje kar sprogramirani, da odgovorijo s ''fine'' (dobro) in bi tako odgovorili tudi, če bi jim manjkala polovica noge. Dobesedno! Ravno zadnjič je Lea vprašala pacientko s hudimi in obsežnimi opeklinami po celem telesu, ki res morajo hudimano močno boleti, kakšno da je njeno počutje. Pa je odvrnila, da je v redu, kakopak. In Lea ji je morala dobro razložiti, da glede na njeno stanje nikakor ne more biti v redu in da torej ni v redu. Pa jo je pacientka malo začudeno pogledala in rekla, da potem pa v redu, no. Ja o.k. no, pa naj bo v redu.
V Afriki smo tudi vsi bratje in sestre. ''Hej, brat,'' pravi prodajalec visoko-tehnološke, verjetno od turistov ukradene robe, na ulici. ''Pridi in poglej, kaj prodajam! Naj ti razkažem mojo trgovino!'' Na začetku sem imel nemalo težav, saj me je ta fora z bratom res zavedla in sem se zapletal v pogovor z vsakim prijaznim gospodom, ki mi je hotel prijazno prodati unikatno verižico z obeskom, uro, sončna očala ali pa super duper mobitel. Kasneje sem pogruntal, da naj bi bil njegov brat prav vsak mimoidoči, kar pa se mi je zdelo malo sumljivo. Pa še črn je bil. Tako sem potem sklenil, da gotovo ni moj brat in od takrat te trgovce, če nimajo ravno kaj posebej zanimivega, poskusim ignorirati.
Afrika je drugačen svet. Drugačen od onega, ki sem ga zapustil pred mesecem in pol. To ne gre zgolj na rovaš dejstva, da te pri nas, razen v cirkusu ali pa živalskem vrtu, ne more pojesti sestradani lev in da je tudi dosti manj verjetno, da te povozi voz z vpreženimi voli. Kot tudi ni tako zgolj zaradi drugačnega podnebja in pokrajine, ki se ju sicer (vsaj v zimskem obdobju) dokaj hitro privadiš. Poglavitno razliko dela pak, kot povsod, karakter ljudi.
Sonce je padlo v obzorje in pričelo se je temniti. Ura je bila že šest. Otrokom smo povedali, da moramo s sprehodom končati in odpeljali so nas proti domu.
Nazadnje je prav, da napišem še nekaj besed o našem delu v nangomski bolnišnici. Predvsem naj povem, da je Afrika dosti drugačna tudi v tem oziru, čeprav tega morda na prvi pogled ni opaziti. Pač postelje s pacienti, razporejenimi po oddelkih, ki so malce bolj natlačeni kot pri nas, pomisliš. A že malo bolj podroben vpogled ti pokaže drugačno resnico. Zgodi se, na primer, da zjutraj ni izmerjenih tlakov, ker se jim je pokvaril edini aparat za merjenje le-teh. Ali pa, da ni izmerjene telesne temperature, ker se jim je pokvaril edini termometer. Zgodi se, da ima pacient gromozanski pljučni empiem, pa lahko le nemočno opazuješ, kako njegovo življenje usiha, saj ni najti primernega drenažnega sredstva. Neredko se začudiš, zakaj je bolnik kljub drugačnim navodilom prenehal dobivati antibiotik. Pa ti potem povedo, da ga je pač zmanjkalo. Še večkrat najbolj učinkovitega antibiotika sploh ni na voljo. Sploh ne sprašuješ. Odgovor že poznaš. Cena. Kaj takšnega je v našem svetu pravzaprav nepredstavljivo.
Kje smo potem mi? Kaj je naša vloga?
Po dolgem čakanju smo končno dobili kargo in stvari zložili v bolnišnično skladišče. Marsičesa so izredno veseli in tudi nam se nasmeji srce, ko jim lahko povemo, da so njihove pravkar porabljene zaloge česar-koli že obnovljene. Kar dosti dela imamo sicer s prinešenimi zdravili, ki jih tukaj vseh pod našimi imeni ne poznajo, navodila mnogih pa so v slovenščini, s čimer si pač ne morejo pomagati. Tako smo redni gostje v lekarni, kjer jim urejamo seznam glede na učinkovino in uporabo. Hkrati pa poskušamo prinešena zdravila tudi uporabljati in jim tako predstaviti delovanje v praksi. V kratkem pričakujemo še seznam zdravil, ki jih najbolj nujno potrebujejo, in jim jih bomo poskusili vsaj delno sponzorirati.
Pomemben del našega karga so bila tudi očala. Ta smo končno uspeli zložiti glede na dioptrijo in s Tadejo upava, da nama uspe še ta teden odpreti ''optično ambulanto.'' Povpraševanje je veliko. Očala so razkošje in pravi izziv bo pogruntati, kdo Svetega pisma zares ne more brati in kdo bi rad samo kul izgled.
S seboj smo prinesli dosti zobnih past in krtačk. Uspeli smo se povezati z lokalnim zobozdravnikom, ki je sicer trenutno nezaposlen. Ne zavoljo prelepih vaščanskih zob, ampak predvsem zaradi manjka aparatur, ki bi mu delo omogočile. Čeprav smo nad sijočim nasmehom marsi koga res večkrat nemalo presenečeni. Skupaj načrtujemo obisk šole in nekakšno akcijo v smislu čistoče ustne votline, kjer nameravamo prinešeno med otroci tudi razdeliti.
Za konec pa moram še nujno napisati, kako zelo so najmlajši junaki veseli raznih plišastih zverinic (iz Slovenije), ki jim jih občasno podarimo za njihov pogum in sodelovanje pri ''strašnem'' zdravniškem pregledu. Res, pogled na ta nasmejana bitja da našemu delu nov smisel, pa če se ta stavek sliši še tako osladno in izpeto.
Naj se na tem mestu v imenu cele odprave zahvalim vsem, ki ste nas pri projektu podprli in nam pomagali pri njegovi izpeljavi. Vaš prispevek marsikomu polepša dan, nadejamo pa se tudi kakšnega dolgoročnega vpliva našega početja.
Takšen je torej naš trenuten svet. Bolnišnica je okolje, kjer se prepletajo solze in smeh in prvega izbrisati ne moremo. Se pa trudimo, da bi našo prisotnost spremljalo čim več drugega. Torej smeha. Tako smo se tudi odločili, da za vse bolnišnične delavce organiziramo eno takšno mini zabavo. Poimenovali smo jo Friday Afternoon Entertainment (FAE). Odziv je bil super. Tadeja je spekla kokosovo potico z bananino filo, ki se je kar stopila v ustih. Sonja je nadzorovala peko jabolčnega štrudla z veliko cimeta, ki se je tudi kar stopil v ustih. In Špela je cel popoldan pekla palačinke s slanim zelenjavno – sirovim nadevom (ker je gospod Bobek pač vegetarijanec) in sladke palačinke z nutelo in pomarančno marmelado (v resnici je najprej spekla palačinke, kasneje pa jih je po tazadnji namazala Lea), ki so se kar stopile v ustih. Poleg tega smo skupaj pripravili tudi pražen (tenstan, restan) krompir, ki se je, nikoli ne uganete, v ustih kar stopil. Jaz in Lea sva skrbela za zdravje - šnops. Ta se v ustih ni topil, ker je že itak tekoč. Za spremembo sva ga točila drugim, ne sebi. (In to je hec, kakopak. To, da ga sicer točiva sebi. Tisto, da sva ga tokrat za spremembo drugim, pa je res. ) Naša slovenska kuhinja je v hipu pošla. Na naše presenečenje pa je ostala nšima, njihova tradicionalna jedača. Prav rad bi vam povedal, da je v hipu pošlo še nekaj drugega. Pa so mi punce to odločno prepovedale. Češ, pijanci pa že nismo. Okej, pa ne bom povedal. Kakorkoli že – na koncu smo bili vsi navdušeni in predvsem naši zambijski kolegi so bili odločeni, da moramo (mi) zabavo organizirati še najmanj enkrat, vsaj pred odhodom. Glede na organizacijske zaplete, ki zavoljo afriškega flegmatičnega stanja duha niso zanemarljivi, bomo o tem še dobro premislili.
Ja, tukaj so stvari res drugačne. Do našega odhoda je še dober mesec in že sedaj me kar malo skrbi, kako se bom lahko ponovno privadil na vihrav slovenski vsakdan. Da niti ne pomislim, kako se počuti Lea, ki odhaja že v sredo. ''Ne prehitevajmo stvari. Vse ob svojem času,'' bi rekli Zambijci. Ja, po njihovo bi itak morali živeti celo malo nazaj, ne naprej. Kar mi čisto godi.
GG
Zadnjič smo si ogledali bolnišnico v Mumbwi. Ej, to je šele kriza. Tisti kraj ni zbujal upanja. Majhne, nizke stavbe, natlačene s posteljami, bolniki, zgubljeni pod plastmi zamazanih odej, vse skupaj zavito v komaj zaznavno svetlobo, v mraku visi težak vonj prenapolnjenega prostora. Včasih se sprašujem, komu se sploh izboljša zdravje v teh prostorih. Pa se. To je najbolj presenetljivo. Kaj vse ljudje tukaj prenesejo. Ob vseh grozotah, ki se dogajajo z njihovimi telesi, bolečinah, samoti, strahu. Komaj si lahko predstavljam, da ima ženska po carskem rezu ogromno luknjo, ki povezuje trebušno steno z vagino pa še s celotno peritonealno votlino in ob tem zmore jutranji nasmeh, brez omenjanja bolečine, brez vprašanj, popolnoma podrejena medicinskemu osebju. Sprašujem se, kaj bi mi povedala, če bi se lahko pogovarjali brez prevajalca, nekje na samem? Mogoče ničesar, saj sem tujec.
Jutri je ponedeljek in me prav nič ne mika stopiti na moški oddelek. Tam smo konec tedna naleteli na fanta z obsežnim, res obsežnim levostranskim empiemom. Gnoj se je lepljivo oprijemal svetline in popolnoma zaprl punkcijsko iglo. Stvari, ki bi morale biti na levi, so bile vse nekoliko? na desni. Odkrili smo ga globoko pod odejo, potnega, z bolečino na obrazu, v borbi z dihanjem. Potrpežljivo je čakal, da je prišel na vrsto. Njegova edina pritožba je bila – nisem dobro, boli me na levi strani. Kako to zmorejo?! So res tako potrpežljivi, vdani v usodo, naveličani, vzgojeni, nepoučeni, skromni, trdni,...? Res sprejmejo vse kar jim je dano oziroma kar jim ni dano, ali se meni samo tako dozdeva? Kaj se v resnici dogaja v njih? Moj strah, občutek nemoči, jezikovne prepreke, množica ljudi v sobi vse to mi preprečuje, da bi se približala resnici. Ne delam si utvar, da bi v dveh mesecih uspela razumeti, občutiti svoje paciente. Lahko pa se trudim. Saj so izjeme, a ta fant zagotovo ni med njimi. In jaz sem tak slabič, da si ga danes ne upam obiskati. Zakaj ne upam? Empiem je potrebno drenirati, a ne. Za kar potrebuješ vsaj dren, za začetek. No, tu nastopi problem. En dan je minil, da se je našla primerna zadeva, naslednjih 24 ur, da so jo sterilizirali. 10.7., popoldne bi se moralo zgoditi, dopoldne mi je to zagotovil Bobek, ki se je drenaže nameraval lotiti. Kaj pa če drenaže ni nastavil? Ne zato, ker pripomočki, instrumenti ne bi bili ustrezni, ampak ker pač popoldne ne bi bil pri volji. Bobek sicer ni tak, izredno profesionalen je, a vseeno. Muči me, ker torakalne drenaže ne znam opraviti sama. Izjemno me muči. Neke improvizirane cevi pa, jaz, ki tega ne znam, ne bi tlačila med človeška rebra, še posebej, če sta v misijonu prisotna dva, ki to znata. Zelo slab občutek. Zato si danes ne upam stopiti na oddelek.
Čeprav, ob takem empiemu ne zadostujeta samo drenaža in antibiotiki...
Lea
24.7.2010 – DRUGAČEN SVET
Sprehajali smo se po zaprašeni makadamski cesti, ki se je vila med blatnimi hiškami. Vsi, razen Tadeje. Po obilnem obroku pak paše malce sprehajanja, da se prebudiš in počutiš nekaj kalorij lažjega. Čeprav je to farsa. Veste, če bi hoteli resnično biti nekaj kalorij lažji, bi morali po našem kosilu preteči vsaj polmaraton in na koncu delati še sklece in trebušnjake. Tako pa smo se zgolj lenobno, počasi, po zambijsko tako rekoč, premikali po delih telesa. Najprej leva noga. Potem trup. Pa glava. In potem še desna noga. In tako dalje. Po pravici povedano mi po kosilu načeloma veliko bolj godi poležavanje, ampak vest mi tukaj enostavno ne da spati. Pa še Sonja, porka pletenka, stoji pred vhodnimi vrati, še preden ostali do konca pomljaskamo obrok, in naganja k razgibavanju. Nič ne sovražim bolj kot to, da me nekdo preganja pri kosilu. Da me med grizljanjem sladkega afriškega krompirja sprašuje, kaj bom počel pet minut za tem, ko pojem. Ja, res je. Skupaj smo že tako dolgo, da se kdaj tudi skregamo. Sonja se zvito brani, da poležavanje po obroku povzroča refluks. Jaz pa ji skušam dopovedati, da ko je medved sit, enostavno ne gre iz brloga. Pika. No, in potem ponavadi gremo. Ker v Afriki pač ni medvedov.
Tadeje ni z nami, ker je zaposlena z vaškimi otroki, ki nas vsak večer obiščejo in zahtevajo nekaj pozornosti. ''Nekaj'' je pravzaprav zelo skromna beseda. Muloti začnejo trkati na naša vrata takoj, ko zavohajo, da smo doma. In potem si izmišljujemo, da nas ni in da smo nekje drugje in da naj pridejo trkat kasneje, ko nas ne bo več tam, kjer si izmišljujemo, da smo. Jasno, da nam ne verjamejo. In ker so vztrajni in nas gledajo s tistimi velikimi, prisrčnimi očmi (kdor pozna obutega mačka iz risanke Shrek, si lahko predstavlja, o čem govorim), se naposled le vdamo in pošljemo Tadejo ven, da se z njimi igra. Tako imamo potem vsaj malo miru. Pred otroci. In Tadejo. (Hmm, tukaj nekaj ne štima ...)
Kakorkoli – Tadejo imajo otroci izjemno radi. Priskrbeli smo jim pobarvanke in barvice, za tiste bolj odrasle pa tudi prazne liste, po katerih prav zavzeto rišejo. Seveda pa potrebujejo nadzor, zakaj barvic bi sicer kaj hitro zmanjkalo. In tukaj nastopi Tadeja. Res ne vem, kako ji uspe, da je v vlogi strogega policaja, pa jo otroci kljub temu obožujejo. Sam se raje ukvarjam, sicer bolj občasno kot redno, z malce starejšo otročadjo. Treniramo karate in igramo nogomet. Pri slednjem se nam večkrat pridružijo še ostale članice odprave, predvsem Lea. Ki, mimogrede, nogomet res obvlada.
Da se vrnem k rdeči niti – sprehajali smo se po prašni cesti in krožili med blatnimi hiškami. Spremljali so nas – tako je – otroci. V bistvu so nas vodili in nam razkazovali povsem nov svet.
Neverjetno je, kako malo potrebuje človek za preživetje. Razvajen mladič mame Evrope kar pozabi, da so vse, kar je zares pomembno, zgolj toplota, hrana in streha nad glavo. In malo ljubezni. (In Substral.) Tako ima njihova blatna hiška zgolj en prostor, velik kot polovica povprečne evropske dnevne sobe. Nekje zunaj je še prostor za umivanje in še ena strehica za kuhanje med deževno dobo. To je vse. Vsaj za povprečnega vaščana. Tudi otroci, ki jih je v eni takšni povprečni družinici navadno kar precej, ne komplicirajo pri rajanju. Izkoristijo to, kar pač imajo. Za primerjavo – sodoben, razvajen evropski mulo sploh noče brcniti nogometne žoge, če nima udobnih, namenskih švaplov in če ni žoga primerno napihnjena. Tukaj se igra nogomet z boso nogo, za žogo pa jim služi neka komaj okrogla zadeva, oblepljena s selotejpom. Nekateri sicer premorejo kakšen čevelj, ki si ga nataknejo na nogo, s katero brcajo. Izgleda pa to obuvalo nekako tako, kot bi izgledali moji tekaški teniski danes, če bi jih zaradi obrabljenosti ne vrgel stran pred petimi leti in bi z njimi od tedaj pa do danes vsak dan tekal po razgibanem terenu. Vsekakor pa je potrebno vedeti, da so oni na takšno življenje prilagojeni in da bi naša odprava, ko bi poskusila tekati in brcati žogo bosa, pristala pri Umkotu v operacijski sobi. Ne kot asistent, se ve.
Super pa je, da smo imeli možnost spoznati tudi drugi pol afriškega življenja. Tisti bolj premožni sloj. Ki ne živi v blatnih hiškah, marveč v stanovanjskem objektu, obdanim z obzidjem, na katerem se svetlikajo steklene črepinje. Tadeja, Sonja in jaz smo se namreč odpravili po nakupih v Lusako in ''družinski'' prijatelj Nodi nas je povabil, da prespimo pri njegovemu stricu. Že ob vstopu nam je v oči padla velika plazemska televizija, na kateri se je odvijal ženski nogomet, potem pa se je udobje samo stopnjevalo. Še po izkušnjo nočnega življenja nas je peljal drag avto, s televizijo na armaturni plošči in sodobnim mp3 predvajalnikom ter nezanemarljivimi pospeški. Takrat sem se zamislil. Kaj pa sem jaz vedel, da bi se spodobilo za obisk v Lusaki malo bolj urediti. S tem, da ne bi preveč izstopal, sem bil tako obremenjen, da sem se sedaj počutil kot kakšen brezdomec v parlamentu. Na nogah sem imel prašne gujzerje, ki si jih namerno nisem hotel očistiti. Na riti sem imel sive pohodniške hlače, umazane od peska in zemlje. Zgoraj pa prešvicano švic majico z zapacanim wind-stopperjem. Ja, zares sem bil pripravljen na fency diskač ''Las Vegas,'' v katerega smo bili namenjeni. Še odišavil se nisem. In dejansko sem po švicu zaudarjal tako, da sem tudi sam raje zrl naravnost predse, v mediani liniji napram pazduham, ker mi je ob prevelikem nagibu glave v eno stran postalo slabo. Sem si pač mislil, da je bolje, če malce zaudarjam, ker se ti tako ljudje nočejo preveč približati (in te okrasti). Ko sem pogledal Sonjo in Tadejo, ki sta sedeli na zadnjem sedežu poleg mene, smo se skupaj nasmejali. Vsi smo bili v istem dreku. Kaj pa hočemo – gremo veselo, sproščeno naprej! No, z družino Mukupa smo se sicer zelo ujeli in Mary, hišna gospodarica, nas je krstila za svoje otroke. Super. Imamo čisto pravo zambijsko mamo! Da misli resno, sem posumil, ko me je ob treh zjutraj nahranila s pečenimi jajci, ko smo se z družbo nekoliko majavih nog vrnili domov. Sicer mi je bilo zelo nerodno in bi se najraje pogreznil v tla, ampak ona je točno vedela, da otroci v takšnem stanju pač ne smejo lačni spat. Še dobro. Razmišljam, ali so tukaj vse družine tako prijazne, ali pa imaš takšno srečo morebiti zgolj enkrat v življenju ...
Tudi ljubezen, če se lahko tako izrazim, je tukaj prisotna na drugačen način. Vsi ljudje, znani in neznani, te pozdravljajo in sprašujejo po počutju, ti pa potem veselo odzdravljaš in odgovarjaš, da si tudi danes, že sto petdesetič, ''fine.'' Da koga ne užališ, ga jasno tudi ti pobaraš po počutju. Se mi pa zdi, da so tukaj ljudje kar sprogramirani, da odgovorijo s ''fine'' (dobro) in bi tako odgovorili tudi, če bi jim manjkala polovica noge. Dobesedno! Ravno zadnjič je Lea vprašala pacientko s hudimi in obsežnimi opeklinami po celem telesu, ki res morajo hudimano močno boleti, kakšno da je njeno počutje. Pa je odvrnila, da je v redu, kakopak. In Lea ji je morala dobro razložiti, da glede na njeno stanje nikakor ne more biti v redu in da torej ni v redu. Pa jo je pacientka malo začudeno pogledala in rekla, da potem pa v redu, no. Ja o.k. no, pa naj bo v redu.
V Afriki smo tudi vsi bratje in sestre. ''Hej, brat,'' pravi prodajalec visoko-tehnološke, verjetno od turistov ukradene robe, na ulici. ''Pridi in poglej, kaj prodajam! Naj ti razkažem mojo trgovino!'' Na začetku sem imel nemalo težav, saj me je ta fora z bratom res zavedla in sem se zapletal v pogovor z vsakim prijaznim gospodom, ki mi je hotel prijazno prodati unikatno verižico z obeskom, uro, sončna očala ali pa super duper mobitel. Kasneje sem pogruntal, da naj bi bil njegov brat prav vsak mimoidoči, kar pa se mi je zdelo malo sumljivo. Pa še črn je bil. Tako sem potem sklenil, da gotovo ni moj brat in od takrat te trgovce, če nimajo ravno kaj posebej zanimivega, poskusim ignorirati.
Afrika je drugačen svet. Drugačen od onega, ki sem ga zapustil pred mesecem in pol. To ne gre zgolj na rovaš dejstva, da te pri nas, razen v cirkusu ali pa živalskem vrtu, ne more pojesti sestradani lev in da je tudi dosti manj verjetno, da te povozi voz z vpreženimi voli. Kot tudi ni tako zgolj zaradi drugačnega podnebja in pokrajine, ki se ju sicer (vsaj v zimskem obdobju) dokaj hitro privadiš. Poglavitno razliko dela pak, kot povsod, karakter ljudi.
Sonce je padlo v obzorje in pričelo se je temniti. Ura je bila že šest. Otrokom smo povedali, da moramo s sprehodom končati in odpeljali so nas proti domu.
Nazadnje je prav, da napišem še nekaj besed o našem delu v nangomski bolnišnici. Predvsem naj povem, da je Afrika dosti drugačna tudi v tem oziru, čeprav tega morda na prvi pogled ni opaziti. Pač postelje s pacienti, razporejenimi po oddelkih, ki so malce bolj natlačeni kot pri nas, pomisliš. A že malo bolj podroben vpogled ti pokaže drugačno resnico. Zgodi se, na primer, da zjutraj ni izmerjenih tlakov, ker se jim je pokvaril edini aparat za merjenje le-teh. Ali pa, da ni izmerjene telesne temperature, ker se jim je pokvaril edini termometer. Zgodi se, da ima pacient gromozanski pljučni empiem, pa lahko le nemočno opazuješ, kako njegovo življenje usiha, saj ni najti primernega drenažnega sredstva. Neredko se začudiš, zakaj je bolnik kljub drugačnim navodilom prenehal dobivati antibiotik. Pa ti potem povedo, da ga je pač zmanjkalo. Še večkrat najbolj učinkovitega antibiotika sploh ni na voljo. Sploh ne sprašuješ. Odgovor že poznaš. Cena. Kaj takšnega je v našem svetu pravzaprav nepredstavljivo.
Kje smo potem mi? Kaj je naša vloga?
Po dolgem čakanju smo končno dobili kargo in stvari zložili v bolnišnično skladišče. Marsičesa so izredno veseli in tudi nam se nasmeji srce, ko jim lahko povemo, da so njihove pravkar porabljene zaloge česar-koli že obnovljene. Kar dosti dela imamo sicer s prinešenimi zdravili, ki jih tukaj vseh pod našimi imeni ne poznajo, navodila mnogih pa so v slovenščini, s čimer si pač ne morejo pomagati. Tako smo redni gostje v lekarni, kjer jim urejamo seznam glede na učinkovino in uporabo. Hkrati pa poskušamo prinešena zdravila tudi uporabljati in jim tako predstaviti delovanje v praksi. V kratkem pričakujemo še seznam zdravil, ki jih najbolj nujno potrebujejo, in jim jih bomo poskusili vsaj delno sponzorirati.
Pomemben del našega karga so bila tudi očala. Ta smo končno uspeli zložiti glede na dioptrijo in s Tadejo upava, da nama uspe še ta teden odpreti ''optično ambulanto.'' Povpraševanje je veliko. Očala so razkošje in pravi izziv bo pogruntati, kdo Svetega pisma zares ne more brati in kdo bi rad samo kul izgled.
S seboj smo prinesli dosti zobnih past in krtačk. Uspeli smo se povezati z lokalnim zobozdravnikom, ki je sicer trenutno nezaposlen. Ne zavoljo prelepih vaščanskih zob, ampak predvsem zaradi manjka aparatur, ki bi mu delo omogočile. Čeprav smo nad sijočim nasmehom marsi koga res večkrat nemalo presenečeni. Skupaj načrtujemo obisk šole in nekakšno akcijo v smislu čistoče ustne votline, kjer nameravamo prinešeno med otroci tudi razdeliti.
Za konec pa moram še nujno napisati, kako zelo so najmlajši junaki veseli raznih plišastih zverinic (iz Slovenije), ki jim jih občasno podarimo za njihov pogum in sodelovanje pri ''strašnem'' zdravniškem pregledu. Res, pogled na ta nasmejana bitja da našemu delu nov smisel, pa če se ta stavek sliši še tako osladno in izpeto.
Naj se na tem mestu v imenu cele odprave zahvalim vsem, ki ste nas pri projektu podprli in nam pomagali pri njegovi izpeljavi. Vaš prispevek marsikomu polepša dan, nadejamo pa se tudi kakšnega dolgoročnega vpliva našega početja.
Takšen je torej naš trenuten svet. Bolnišnica je okolje, kjer se prepletajo solze in smeh in prvega izbrisati ne moremo. Se pa trudimo, da bi našo prisotnost spremljalo čim več drugega. Torej smeha. Tako smo se tudi odločili, da za vse bolnišnične delavce organiziramo eno takšno mini zabavo. Poimenovali smo jo Friday Afternoon Entertainment (FAE). Odziv je bil super. Tadeja je spekla kokosovo potico z bananino filo, ki se je kar stopila v ustih. Sonja je nadzorovala peko jabolčnega štrudla z veliko cimeta, ki se je tudi kar stopil v ustih. In Špela je cel popoldan pekla palačinke s slanim zelenjavno – sirovim nadevom (ker je gospod Bobek pač vegetarijanec) in sladke palačinke z nutelo in pomarančno marmelado (v resnici je najprej spekla palačinke, kasneje pa jih je po tazadnji namazala Lea), ki so se kar stopile v ustih. Poleg tega smo skupaj pripravili tudi pražen (tenstan, restan) krompir, ki se je, nikoli ne uganete, v ustih kar stopil. Jaz in Lea sva skrbela za zdravje - šnops. Ta se v ustih ni topil, ker je že itak tekoč. Za spremembo sva ga točila drugim, ne sebi. (In to je hec, kakopak. To, da ga sicer točiva sebi. Tisto, da sva ga tokrat za spremembo drugim, pa je res. ) Naša slovenska kuhinja je v hipu pošla. Na naše presenečenje pa je ostala nšima, njihova tradicionalna jedača. Prav rad bi vam povedal, da je v hipu pošlo še nekaj drugega. Pa so mi punce to odločno prepovedale. Češ, pijanci pa že nismo. Okej, pa ne bom povedal. Kakorkoli že – na koncu smo bili vsi navdušeni in predvsem naši zambijski kolegi so bili odločeni, da moramo (mi) zabavo organizirati še najmanj enkrat, vsaj pred odhodom. Glede na organizacijske zaplete, ki zavoljo afriškega flegmatičnega stanja duha niso zanemarljivi, bomo o tem še dobro premislili.
Ja, tukaj so stvari res drugačne. Do našega odhoda je še dober mesec in že sedaj me kar malo skrbi, kako se bom lahko ponovno privadil na vihrav slovenski vsakdan. Da niti ne pomislim, kako se počuti Lea, ki odhaja že v sredo. ''Ne prehitevajmo stvari. Vse ob svojem času,'' bi rekli Zambijci. Ja, po njihovo bi itak morali živeti celo malo nazaj, ne naprej. Kar mi čisto godi.
GG
Saturday, July 10, 2010
BOLNIŠNICA
7.7.2010 - ODGOVORNOST
... In potem stojim tam na pragu operacijske sobe in zrem v doktor Zuluja, ki ravno reže odvečni prst nekemu dojenčku, ter čakam, da mi odgovori na enostavno vprašanje – ali lahko pacient danes, po treh dneh stradanja, je? Namesto odgovora dobim povratno vprašanje: ''Kako pa se ta pacient trenutno počuti? Katera zdravila dobiva? Ga še boli trebuh?'' Ja, Umko, saj on je vendar tvoj pacient! Saj si ga vendar pred kratkim pregledal! Jaz zgolj posredujem vprašanje, ki ti ga bolnik zaradi naglice ni uspel zastaviti. Kar malce me je sram, da se nisem glede bolnika bolje pozanimal. In se vrnem nazaj v čifuntu, kakor pravimo internističnemu oddelku, z namenom, ker drugega mi pak ne preostane, pregledati sestradanega reveža od nog do glave. Oziroma obratno. Umko enostavno ne zna enostavno odgovarjat. Kratko-malo te prisili, da prevzameš vsaj del odgovornosti za bolnike na oddelku. Če ne drugače, s svojim podpisom. Pa četudi ravnaš po njegovih navodilih.
Ja, v Zambiji se zares naučiš odgovornosti.
Avtobus evropskega standarda je ubijal dolgčas monotone ceste in nespremenljive pokrajine s poznano, komercialno glasbo, in drvel Livingstonu naproti. Slonel sem ob oknu in zrl v pusto savano. Nizko rastje in rjava prst se tukaj očitno nikdar ne končata. Sedem-urna vožnja se je bližala koncu. Tudi punce so se bile že vse prebudile, verjetno zaradi cmeravega otroka, ki je kot sirena tulil zadnjo četrtino poti. Sirena ugasne, ko se ogenj pogasi, mulo pa ni in ni hotel ugasniti. Očitno ni bil navdušen nad obiskom Livingstona. Avtobus je zapeljal na makadamsko cesto. Obvoz. Nisem se mogel pritoževati. Masaža mi je resnično ugajala. Mulo pa je pričel zavijati še bolj naglas. Ah, pa kaj! Podaljšan vikend v Livingstonu, najbolj turističnem mestu Zambije, se je imel začeti.
Doma, in s tem mislim v Nangomi, smo pustili marsikaj nedokončanega. Na primer kargo, ki smo ga po dolgem času končno dobili in trenutno čaka v skladišču nangomske bolnišnice, da se spravimo in ga razpakiramo. In sladkorni bolnik, ki smo ga pričeli maltretirati z injekcijami inzulina, pa mu pred odhodom sladkorja še nismo uspeli docela uravnati.
Delo v bolnišnici je sicer v višji prestavi. Naj razložim, v kakšnih pogojih delujemo. Bolnišnični objekt je razdeljen na tri dele. Nzima se imenuje ginekološki del, ki mu vlada doktor Simutowe (poimenovali smo ga Bobek) in je po našem občutku odlično urejen. Bobek obvlada svoje področje in z njim je pravi užitek delati. Da je tudi odličen pedagog, je samo dodaten plus. Kot tudi to, da je prostor ustrezno osvetljen in je zato vzdušje dosti bolj optimistično. Neposredno se Nzime drži Operating Teatre, operacijski del, sestavljen iz dveh operacijskih sob. Tu si odgovornost delita tako Bobek kot Umko (doktor Zulu). Nasploh so nad kirurgijo tukaj čisto mahnjeni in če bi bilo po njihovo, bi itak samo operirali. Bobek mi je v nekem pogovoru dejal, da zdravnik v Zambiji brez znanja kirurgije izjemno težko dela. Se strinjam. Posebno v takšnem ''bushu,'' kot je Nangoma, bi brez kirurškega dela zdravnik tenko piskal. V posebnem objektu je Čifuntu, internistični oddelek, ki pa je zopet razdeljen na tri dele. V eni sobi so nabasani moški, v drugi ženske in v tretji otroci. Čifunta se vsi ogibajo. Doktor Zulu nam ga je skoraj povsem prepustil. Sobe so bolj mračne od Nziminih, pacienti pa dosti težji in veliko jih je terminalno bolnih. Zato je glavnina naše moči usmerjena predvsem sem.
In sedaj si nas predstavljajte, slovenske kavboje, kako nadvse zgodaj zjutraj razkračenih nog in dvignjenih glav, obsijani z vročim afriškim soncem, v belih zdravniških haljah (katere ne nosi zgolj Lea), s stetoskopom v enem žepu in natlačenimi plastičnimi rokavicami, razkužilnimi robčki, zaščitnimi maskami in glukozametrom v drugem žepu stopamo proti eni od teh bolnišničnih enot. No, v resnici ura niti ni tako blazno zgodnja. Tekom časa smo se namreč lagodnemu zambijskemu tempu že vsaj malo privadili in vemo, da četudi pol ure zamudimo, smo še vedno pol ure prezgodnji. Na trenutke se nam še vseeno zdi, da smo edini, ki se jim nekam mudi, ravno mi, Slovenceljni, ampak počasi bomo počasnost že obvladali. Tisti, ki me poznate, pa itak veste, da s tem nimam ravno prevelikih težav. Življenje je prekratko, da bi ga užival prehitro. In prijatelji, smejte se – v Zambiji čakajo celo name! :) V resnici je tudi ne ucvremo kojci med paciente, marveč se prej udeležimo ''jutranjega poročanja'' – morning briefinga, kjer vsaj na približno izvemo, koliko novih pacientov leži po posameznih oddelkih. In, če že moram – ne, tudi s soncem nismo obsijani. Zavoljo zambijske zime nas zebe kot cucke in smo v teh jutranjih urah kar pošteno odekani. Tako torej stopamo delovnemu dnevu v objem.
Livingstone je zares krasno mesto. Prilagojeno razvajenemu evropskemu turistu. Hostel Jollyboys je kot nekakšno pribežališče belcev in ko smo stopili vanj, smo se kojci počutili povsem domače. Je pa L'stone precej navit, predvsem kar se tiče cen. Na marketu, kjer smo neutrudljivo barantali in nižali cene željenim izdelkom, so nas znali v trenutku nategniti po dolgem in počez. Vsaj mene. Zares se je poznalo, da imajo nekatere punce, predvsem Špela, s tovrstnimi zadevami že izkušnje. Ceno je zbila na tako prefinjen način, da se je tisti prodajalec skoraj zjokal, ko ji je na koncu zmedeno izročil sliko z afriškim motivom. Videti je bilo, kot da ni čisto ziher, kdo je komu kaj prodal. Barantanja se je od nje priučila tudi Sonja, ki se je na koncu okronala za največjega zapravljivca v odpravi. Ampak je bilo vredno, navdušena pove. Povsem druga zgodba pa je bila, ko sem na tržnico stopil jaz. Trikrat sem se obrnil okrog, že sem imel v vrečki dva lesena slončka, desetkrat preplačana, pa še afriško kopje zapovrhu, ki ga verjetno itak ne bom mogel pretovoriti v Slovenijo. Jah, ne vem. Če mi je pa prodajalec rekel, da cele noči dela in rezlja tiste slončke, ki mu letos sploh ne grejo v promet in da bom po treh dneh njegova prva stranka in da mu naj pomagam, ker je že res lačen in ne ve, kako bo preživel. Pa sem kupil tiste slone, jasno. Saj sloni so za srečo, ne? In ko mi je že deseti mojster s povsem istimi slončki sveto zatrjeval, kako unikatno vsak večer sedi za mizo in glanca tisti slonji rilec in da tudi on že tri dni ni jedel nič drugega kot mestni zrak, sem enostavno moral svojo humanitarno podporo ukiniti. Takrat sem postal barantač. Ceno sem zbil vsemu, kar sem hotel imeti. Postavil sem jo celo tako nizko, da mi enostavno niso hoteli nič več prodati. Očitno le imajo svojo mejo.
Ko rečem bolnica, si nikar ne predstavljajte ljubljanskega Kliničnega centra. Ideja je sicer ista, razmere pa popolnoma druge. Stojimo na sredi večje sobe, v katero so stlačeni vsi moški bolniki, ne glede na njihovo težavo. Ležijo na posteljah, ki bi jih pri nas doma že zdavnaj zamenjali. Na umazanih jogijih, pokriti z ne ravno čistimi odejami. Infuzijske vrečke so obešene nekje na oknih, oko pa ob posteljah zaman išče plastenke z razkužilom. Na naši desni so povečini reveži z zlomi, ki čakajo na operacijo. Prav zanimivo je, da je velik procent poškodb posledica preveč entuziastičnega igranja nogometa. V tem zimskem času zna biti namreč velik dolgčas in nogometa se lotijo tudi največji analfabeti. ''Ja, kaj ste pa počeli?'' vprašamo. ''Nogomet sem igral,'' pove mož z zlomljeno golenico. ''Ja hudiča, kam ste pa to brcali, da ste se tako polomili?'' ga pobaramo. ''Nasprotnik je mislil, da sem žoga, pa me je hotel spraviti v gol,'' pojasni. Aha, to je torej to. In s karikirano prispodobo pridemo do drugih najbolj pogostih poškodb, to je tistih zaradi nasilja. Me zanima, če se tepejo zaradi zemlje.
Poleg teh, ki imajo kaj zlomljeno, ležita na oddelku vsaj še dva s tuberkulozo (jetiko), bodisi dokazano ali pa tisto, ki jo bodo zdaj zdaj potrdili testi. ''A kašljate?'' vprašamo prizadetega. Ker dostikrat sploh ne more odgovoriti, nam pove njegov spremljevalec: ''Kašlja ja, pa še kako!'' ''Pa tudi kaj izkašlja? Na primer kri?'' smo zvedavi. ''Tudi kri, ja,'' nam potrdi. Še dobro, da nisem še minuto prej plesal okoli njegove glave in poslušal srčne tone, ki so sicer zveneli povsem normalno.
Zanimiv je tudi gospod z neurejenim krvnim sladkorjem, se pravi s sladkorno boleznijo. Še dobro je živ spomin, ko sem gospoda zaradi nekompatibilnih inzulinskih brizg skoraj poslal v hipoglikemično komo. Sem švical ful. Moj prvi pacient, pa bi padel v komo. Krasno. Ampak na srečo se je izkazalo, da je bolj trdožive sorte. Hvala bogu. Danes je prav veselje je opazovati, kako se njegov cuker popravlja. Iz tablet smo presedlali na inzulinske injekcije in gospoda učimo, kako in kdaj si mora inzulin vbrizgati. Kar je svojevrsten projekt, saj mi ne govorimo tukajšnjega jezika, on pa tudi ne zna besedice angleško. Ampak gre. Vedno se najde kdo, ki govori oboje. In tako si je že uspel sam aplicirati dve injekciji.
Bolnikov je še dosti. Mori jih vse, od pljučnice do vnetega slepiča. Vsakega nekaj, se ve. Ne enega vse. Ponavadi. Tudi ženski oddelek ni nič drugačen. Patologija od A do Ž. Povsem svoje poglavje pa so otroci. Priznam, da se tega oddelka vsi malce bojimo. V pediatriji ni nihče ravno domač in delo z otroci zahteva čisto drugačen pristop. Za ljudi s slabim želodcem ta del vsekakor ni, saj so pogoste opekline, ki ti znajo na plano privabiti še tako skromen zajtrk. Povrhu vsega pa je otroški oddelek najmanjši in tista sobica, kadar je polna, predstavlja svojevrsten direndaj. Že med samimi posteljicami se je težko premikati. Ker pa k vsakemu dojenčku spada tudi skrbna mamica, je potrebno nemalo spretnosti, da prilezeš do željenega malčka. In ko tjakaj končno prilezeš in se nameniš poslušati njegovo dihanje ali pa bitje srca, se mulo začne cmeriti. Joka, kot bi ga vlekel iz kože. In vedno ga podprejo še ostali mali kolegi tiste sobice. Vsi za enega, eden za vse! Zborovsko petje se zlepa ne konča in če nimaš pravega pristopa, se lahko za kakršen koli natančen pregled obrišeš pod nosom.
Nzima obsega ženske, ki so pravkar rodile, one, ki nameravajo roditi in vse, ki imajo v zvezi s tem obdobjem kakršne koli težave. Placenta previa, eklampsija, ruptura maternice in hidatidna mola niso nobena redkost. Ravno tako, kot ostali oddelki, je tudi ginekologija pravi izziv za izkušenj žejne zdravnike.
Če povzamem – bolniki so zelo raznovrstni in dosti je patologije, ki je verjetno ne bom videl nikjer drugje. Povrhu vsega pa je pacientov pogosto ogromno. Toliko, da včasih sploh ne moremo pregledati vseh. Pomislite, kako težko mora biti šele enemu samemu zdravniku, ki sicer deluje v nangomski bolnišnici. Nas je skupaj sedem, pa komaj zmoremo!
Vse to je čakalo na naš prihod iz Livingstona. Mi pa smo jahali slone, vozili kajak in se prepuščali vlagi Viktorijinih slapov. Dasi so cene dvignjene do nebes, so Viktorijini slapovi zares nekaj neverjetnega in z besedami je majhnost pred nečim tako mogočnim težko opisati. Pa tudi, ko imaš pod ritjo podivjano slonjo samico, si v nekem trenutku misliš, kaj vse boš še postoril, če to avanturo preživiš. Lea in Tadeja sta se namesto na slonov hrbet usedli v kajak. Krokodili ju bojda niso napadli, je pa bilo blizu. Ker sta se lepo spražili na soncu, je bila Tadeja s svojimi skodranimi lasmi po avanturi podobna kakšni indijanski bojevnici. Lea je bila bleda kot vedno. Zaplato rdeče barve je imela zgolj na nogi. Zakaj? Ker je imela sončno kremo. Pametna punca! Posebne omembe pa je vredno tudi križarjenje po reki Zambezi. Ti plačaš, oni pa te popokajo na ladjo ter poskrbijo za hrano in pijačo. Tudi alkoholno. Na začetku, ko si še trezen, ti povejo, da lahko na levem bregu vidiš žirafe in slone, na desnem pa hipote in krokodile. Povodne konje smo res videli. Zdi se mi, da tudi nekega krokodila. Bilo je zeleno in podolgovato. Krokodil, kaj pa drugega, logično. Za žirafo in slone pa verjetno nisem dovolj spil. Kakorkoli – ladjo smo zapustili takšni, kot bi prišli s kakšne orenk štajerske žurke. Siti. In nasmejani. Eden je celo rekel, da je videl žirafo. Se mi zdi. Ne spomnim se več točno.
Ja, štiri dni smo bili daleč od odgovornosti. Ampak moralo se je končati. Praznikov je konec in zopet stojimo v sobah, polnih s pacienti. Prešinilo me je. Ko smo prišli, si nisem brez rokavic upal dotakniti niti postelje. Govorim zase, ampak mislim, da nisem edini. Naenkrat stojiš v sobi, kjer je lahko devet ljudi od desetih okuženih z virusom HIV in so njihove trenutne težave pravzaprav zgolj posledica padca odpornosti. Verjemite, da si daleč od kakšne sproščenosti. Pacienti kašljajo, nekateri bruhajo, po telesu imajo rane, ... na tebi pa je, da jih pregledaš in zdraviš. Na začetku sem si komaj upal bolnikom približati na manj kot dva metra, kaj šele, da bi jih v celoti pregledal! In ne glejte me grdo, prosim. V teoriji mi je vse popolnoma jasno. Za praktično delo pa je vendar potrebno nekaj časa. Povsem sprostiti menim, da se sicer nikdar ne smeš. Začneš pa sčasoma na stvari gledati bolj racionalno, brez tiste čustvene nerazumnosti.
Ponovno se je potrebno navaditi stresnega in, vsaj meni, pogosto strašljivega občutka, ko stojiš sam pred zelo prizadetim bolnikom in razmišljaš – kateri antibiotik bi mu dal? Kakšno dozo? Katere preiskave bi opravil?
Hvala, doktor Zulu.
GG
P.S.: upamo, da bomo naslednjič lahko objavili (tudi) kakšne slike. Zelo počasna internetna povezava in omejitev s časom nam to zaenkrat onemogočata.
... In potem stojim tam na pragu operacijske sobe in zrem v doktor Zuluja, ki ravno reže odvečni prst nekemu dojenčku, ter čakam, da mi odgovori na enostavno vprašanje – ali lahko pacient danes, po treh dneh stradanja, je? Namesto odgovora dobim povratno vprašanje: ''Kako pa se ta pacient trenutno počuti? Katera zdravila dobiva? Ga še boli trebuh?'' Ja, Umko, saj on je vendar tvoj pacient! Saj si ga vendar pred kratkim pregledal! Jaz zgolj posredujem vprašanje, ki ti ga bolnik zaradi naglice ni uspel zastaviti. Kar malce me je sram, da se nisem glede bolnika bolje pozanimal. In se vrnem nazaj v čifuntu, kakor pravimo internističnemu oddelku, z namenom, ker drugega mi pak ne preostane, pregledati sestradanega reveža od nog do glave. Oziroma obratno. Umko enostavno ne zna enostavno odgovarjat. Kratko-malo te prisili, da prevzameš vsaj del odgovornosti za bolnike na oddelku. Če ne drugače, s svojim podpisom. Pa četudi ravnaš po njegovih navodilih.
Ja, v Zambiji se zares naučiš odgovornosti.
Avtobus evropskega standarda je ubijal dolgčas monotone ceste in nespremenljive pokrajine s poznano, komercialno glasbo, in drvel Livingstonu naproti. Slonel sem ob oknu in zrl v pusto savano. Nizko rastje in rjava prst se tukaj očitno nikdar ne končata. Sedem-urna vožnja se je bližala koncu. Tudi punce so se bile že vse prebudile, verjetno zaradi cmeravega otroka, ki je kot sirena tulil zadnjo četrtino poti. Sirena ugasne, ko se ogenj pogasi, mulo pa ni in ni hotel ugasniti. Očitno ni bil navdušen nad obiskom Livingstona. Avtobus je zapeljal na makadamsko cesto. Obvoz. Nisem se mogel pritoževati. Masaža mi je resnično ugajala. Mulo pa je pričel zavijati še bolj naglas. Ah, pa kaj! Podaljšan vikend v Livingstonu, najbolj turističnem mestu Zambije, se je imel začeti.
Doma, in s tem mislim v Nangomi, smo pustili marsikaj nedokončanega. Na primer kargo, ki smo ga po dolgem času končno dobili in trenutno čaka v skladišču nangomske bolnišnice, da se spravimo in ga razpakiramo. In sladkorni bolnik, ki smo ga pričeli maltretirati z injekcijami inzulina, pa mu pred odhodom sladkorja še nismo uspeli docela uravnati.
Delo v bolnišnici je sicer v višji prestavi. Naj razložim, v kakšnih pogojih delujemo. Bolnišnični objekt je razdeljen na tri dele. Nzima se imenuje ginekološki del, ki mu vlada doktor Simutowe (poimenovali smo ga Bobek) in je po našem občutku odlično urejen. Bobek obvlada svoje področje in z njim je pravi užitek delati. Da je tudi odličen pedagog, je samo dodaten plus. Kot tudi to, da je prostor ustrezno osvetljen in je zato vzdušje dosti bolj optimistično. Neposredno se Nzime drži Operating Teatre, operacijski del, sestavljen iz dveh operacijskih sob. Tu si odgovornost delita tako Bobek kot Umko (doktor Zulu). Nasploh so nad kirurgijo tukaj čisto mahnjeni in če bi bilo po njihovo, bi itak samo operirali. Bobek mi je v nekem pogovoru dejal, da zdravnik v Zambiji brez znanja kirurgije izjemno težko dela. Se strinjam. Posebno v takšnem ''bushu,'' kot je Nangoma, bi brez kirurškega dela zdravnik tenko piskal. V posebnem objektu je Čifuntu, internistični oddelek, ki pa je zopet razdeljen na tri dele. V eni sobi so nabasani moški, v drugi ženske in v tretji otroci. Čifunta se vsi ogibajo. Doktor Zulu nam ga je skoraj povsem prepustil. Sobe so bolj mračne od Nziminih, pacienti pa dosti težji in veliko jih je terminalno bolnih. Zato je glavnina naše moči usmerjena predvsem sem.
In sedaj si nas predstavljajte, slovenske kavboje, kako nadvse zgodaj zjutraj razkračenih nog in dvignjenih glav, obsijani z vročim afriškim soncem, v belih zdravniških haljah (katere ne nosi zgolj Lea), s stetoskopom v enem žepu in natlačenimi plastičnimi rokavicami, razkužilnimi robčki, zaščitnimi maskami in glukozametrom v drugem žepu stopamo proti eni od teh bolnišničnih enot. No, v resnici ura niti ni tako blazno zgodnja. Tekom časa smo se namreč lagodnemu zambijskemu tempu že vsaj malo privadili in vemo, da četudi pol ure zamudimo, smo še vedno pol ure prezgodnji. Na trenutke se nam še vseeno zdi, da smo edini, ki se jim nekam mudi, ravno mi, Slovenceljni, ampak počasi bomo počasnost že obvladali. Tisti, ki me poznate, pa itak veste, da s tem nimam ravno prevelikih težav. Življenje je prekratko, da bi ga užival prehitro. In prijatelji, smejte se – v Zambiji čakajo celo name! :) V resnici je tudi ne ucvremo kojci med paciente, marveč se prej udeležimo ''jutranjega poročanja'' – morning briefinga, kjer vsaj na približno izvemo, koliko novih pacientov leži po posameznih oddelkih. In, če že moram – ne, tudi s soncem nismo obsijani. Zavoljo zambijske zime nas zebe kot cucke in smo v teh jutranjih urah kar pošteno odekani. Tako torej stopamo delovnemu dnevu v objem.
Livingstone je zares krasno mesto. Prilagojeno razvajenemu evropskemu turistu. Hostel Jollyboys je kot nekakšno pribežališče belcev in ko smo stopili vanj, smo se kojci počutili povsem domače. Je pa L'stone precej navit, predvsem kar se tiče cen. Na marketu, kjer smo neutrudljivo barantali in nižali cene željenim izdelkom, so nas znali v trenutku nategniti po dolgem in počez. Vsaj mene. Zares se je poznalo, da imajo nekatere punce, predvsem Špela, s tovrstnimi zadevami že izkušnje. Ceno je zbila na tako prefinjen način, da se je tisti prodajalec skoraj zjokal, ko ji je na koncu zmedeno izročil sliko z afriškim motivom. Videti je bilo, kot da ni čisto ziher, kdo je komu kaj prodal. Barantanja se je od nje priučila tudi Sonja, ki se je na koncu okronala za največjega zapravljivca v odpravi. Ampak je bilo vredno, navdušena pove. Povsem druga zgodba pa je bila, ko sem na tržnico stopil jaz. Trikrat sem se obrnil okrog, že sem imel v vrečki dva lesena slončka, desetkrat preplačana, pa še afriško kopje zapovrhu, ki ga verjetno itak ne bom mogel pretovoriti v Slovenijo. Jah, ne vem. Če mi je pa prodajalec rekel, da cele noči dela in rezlja tiste slončke, ki mu letos sploh ne grejo v promet in da bom po treh dneh njegova prva stranka in da mu naj pomagam, ker je že res lačen in ne ve, kako bo preživel. Pa sem kupil tiste slone, jasno. Saj sloni so za srečo, ne? In ko mi je že deseti mojster s povsem istimi slončki sveto zatrjeval, kako unikatno vsak večer sedi za mizo in glanca tisti slonji rilec in da tudi on že tri dni ni jedel nič drugega kot mestni zrak, sem enostavno moral svojo humanitarno podporo ukiniti. Takrat sem postal barantač. Ceno sem zbil vsemu, kar sem hotel imeti. Postavil sem jo celo tako nizko, da mi enostavno niso hoteli nič več prodati. Očitno le imajo svojo mejo.
Ko rečem bolnica, si nikar ne predstavljajte ljubljanskega Kliničnega centra. Ideja je sicer ista, razmere pa popolnoma druge. Stojimo na sredi večje sobe, v katero so stlačeni vsi moški bolniki, ne glede na njihovo težavo. Ležijo na posteljah, ki bi jih pri nas doma že zdavnaj zamenjali. Na umazanih jogijih, pokriti z ne ravno čistimi odejami. Infuzijske vrečke so obešene nekje na oknih, oko pa ob posteljah zaman išče plastenke z razkužilom. Na naši desni so povečini reveži z zlomi, ki čakajo na operacijo. Prav zanimivo je, da je velik procent poškodb posledica preveč entuziastičnega igranja nogometa. V tem zimskem času zna biti namreč velik dolgčas in nogometa se lotijo tudi največji analfabeti. ''Ja, kaj ste pa počeli?'' vprašamo. ''Nogomet sem igral,'' pove mož z zlomljeno golenico. ''Ja hudiča, kam ste pa to brcali, da ste se tako polomili?'' ga pobaramo. ''Nasprotnik je mislil, da sem žoga, pa me je hotel spraviti v gol,'' pojasni. Aha, to je torej to. In s karikirano prispodobo pridemo do drugih najbolj pogostih poškodb, to je tistih zaradi nasilja. Me zanima, če se tepejo zaradi zemlje.
Poleg teh, ki imajo kaj zlomljeno, ležita na oddelku vsaj še dva s tuberkulozo (jetiko), bodisi dokazano ali pa tisto, ki jo bodo zdaj zdaj potrdili testi. ''A kašljate?'' vprašamo prizadetega. Ker dostikrat sploh ne more odgovoriti, nam pove njegov spremljevalec: ''Kašlja ja, pa še kako!'' ''Pa tudi kaj izkašlja? Na primer kri?'' smo zvedavi. ''Tudi kri, ja,'' nam potrdi. Še dobro, da nisem še minuto prej plesal okoli njegove glave in poslušal srčne tone, ki so sicer zveneli povsem normalno.
Zanimiv je tudi gospod z neurejenim krvnim sladkorjem, se pravi s sladkorno boleznijo. Še dobro je živ spomin, ko sem gospoda zaradi nekompatibilnih inzulinskih brizg skoraj poslal v hipoglikemično komo. Sem švical ful. Moj prvi pacient, pa bi padel v komo. Krasno. Ampak na srečo se je izkazalo, da je bolj trdožive sorte. Hvala bogu. Danes je prav veselje je opazovati, kako se njegov cuker popravlja. Iz tablet smo presedlali na inzulinske injekcije in gospoda učimo, kako in kdaj si mora inzulin vbrizgati. Kar je svojevrsten projekt, saj mi ne govorimo tukajšnjega jezika, on pa tudi ne zna besedice angleško. Ampak gre. Vedno se najde kdo, ki govori oboje. In tako si je že uspel sam aplicirati dve injekciji.
Bolnikov je še dosti. Mori jih vse, od pljučnice do vnetega slepiča. Vsakega nekaj, se ve. Ne enega vse. Ponavadi. Tudi ženski oddelek ni nič drugačen. Patologija od A do Ž. Povsem svoje poglavje pa so otroci. Priznam, da se tega oddelka vsi malce bojimo. V pediatriji ni nihče ravno domač in delo z otroci zahteva čisto drugačen pristop. Za ljudi s slabim želodcem ta del vsekakor ni, saj so pogoste opekline, ki ti znajo na plano privabiti še tako skromen zajtrk. Povrhu vsega pa je otroški oddelek najmanjši in tista sobica, kadar je polna, predstavlja svojevrsten direndaj. Že med samimi posteljicami se je težko premikati. Ker pa k vsakemu dojenčku spada tudi skrbna mamica, je potrebno nemalo spretnosti, da prilezeš do željenega malčka. In ko tjakaj končno prilezeš in se nameniš poslušati njegovo dihanje ali pa bitje srca, se mulo začne cmeriti. Joka, kot bi ga vlekel iz kože. In vedno ga podprejo še ostali mali kolegi tiste sobice. Vsi za enega, eden za vse! Zborovsko petje se zlepa ne konča in če nimaš pravega pristopa, se lahko za kakršen koli natančen pregled obrišeš pod nosom.
Nzima obsega ženske, ki so pravkar rodile, one, ki nameravajo roditi in vse, ki imajo v zvezi s tem obdobjem kakršne koli težave. Placenta previa, eklampsija, ruptura maternice in hidatidna mola niso nobena redkost. Ravno tako, kot ostali oddelki, je tudi ginekologija pravi izziv za izkušenj žejne zdravnike.
Če povzamem – bolniki so zelo raznovrstni in dosti je patologije, ki je verjetno ne bom videl nikjer drugje. Povrhu vsega pa je pacientov pogosto ogromno. Toliko, da včasih sploh ne moremo pregledati vseh. Pomislite, kako težko mora biti šele enemu samemu zdravniku, ki sicer deluje v nangomski bolnišnici. Nas je skupaj sedem, pa komaj zmoremo!
Vse to je čakalo na naš prihod iz Livingstona. Mi pa smo jahali slone, vozili kajak in se prepuščali vlagi Viktorijinih slapov. Dasi so cene dvignjene do nebes, so Viktorijini slapovi zares nekaj neverjetnega in z besedami je majhnost pred nečim tako mogočnim težko opisati. Pa tudi, ko imaš pod ritjo podivjano slonjo samico, si v nekem trenutku misliš, kaj vse boš še postoril, če to avanturo preživiš. Lea in Tadeja sta se namesto na slonov hrbet usedli v kajak. Krokodili ju bojda niso napadli, je pa bilo blizu. Ker sta se lepo spražili na soncu, je bila Tadeja s svojimi skodranimi lasmi po avanturi podobna kakšni indijanski bojevnici. Lea je bila bleda kot vedno. Zaplato rdeče barve je imela zgolj na nogi. Zakaj? Ker je imela sončno kremo. Pametna punca! Posebne omembe pa je vredno tudi križarjenje po reki Zambezi. Ti plačaš, oni pa te popokajo na ladjo ter poskrbijo za hrano in pijačo. Tudi alkoholno. Na začetku, ko si še trezen, ti povejo, da lahko na levem bregu vidiš žirafe in slone, na desnem pa hipote in krokodile. Povodne konje smo res videli. Zdi se mi, da tudi nekega krokodila. Bilo je zeleno in podolgovato. Krokodil, kaj pa drugega, logično. Za žirafo in slone pa verjetno nisem dovolj spil. Kakorkoli – ladjo smo zapustili takšni, kot bi prišli s kakšne orenk štajerske žurke. Siti. In nasmejani. Eden je celo rekel, da je videl žirafo. Se mi zdi. Ne spomnim se več točno.
Ja, štiri dni smo bili daleč od odgovornosti. Ampak moralo se je končati. Praznikov je konec in zopet stojimo v sobah, polnih s pacienti. Prešinilo me je. Ko smo prišli, si nisem brez rokavic upal dotakniti niti postelje. Govorim zase, ampak mislim, da nisem edini. Naenkrat stojiš v sobi, kjer je lahko devet ljudi od desetih okuženih z virusom HIV in so njihove trenutne težave pravzaprav zgolj posledica padca odpornosti. Verjemite, da si daleč od kakšne sproščenosti. Pacienti kašljajo, nekateri bruhajo, po telesu imajo rane, ... na tebi pa je, da jih pregledaš in zdraviš. Na začetku sem si komaj upal bolnikom približati na manj kot dva metra, kaj šele, da bi jih v celoti pregledal! In ne glejte me grdo, prosim. V teoriji mi je vse popolnoma jasno. Za praktično delo pa je vendar potrebno nekaj časa. Povsem sprostiti menim, da se sicer nikdar ne smeš. Začneš pa sčasoma na stvari gledati bolj racionalno, brez tiste čustvene nerazumnosti.
Ponovno se je potrebno navaditi stresnega in, vsaj meni, pogosto strašljivega občutka, ko stojiš sam pred zelo prizadetim bolnikom in razmišljaš – kateri antibiotik bi mu dal? Kakšno dozo? Katere preiskave bi opravil?
Hvala, doktor Zulu.
GG
P.S.: upamo, da bomo naslednjič lahko objavili (tudi) kakšne slike. Zelo počasna internetna povezava in omejitev s časom nam to zaenkrat onemogočata.
Thursday, July 1, 2010
Klinični primer 1
Medicina v Posebnih Pogojih
Nastopajoči
25 letna nosečnica, UZ v 36. tednu nosečnosti, s popolno anteriorno predležečo posteljico, krvavitev doma, kratkotrajna izguba zavesti, ob sprejemu sprva cirkulatorno stabilna, Hb ob sprejemu 101, nekaj ur pozneje Hb 54, krvna skupina 0 Rh neg, HIV status neznan
Novorojenček... novorojenček, 2.9kg, APGAR ob rojstvu 2/10, čez 10 minut 6/10
Bobek ... Medical Licensed (stopnja med Clinical Officerjem in zdravnikom)
Slamca... instrumentar
Trajna... anesteziologinja (stopnja med Clinical Officerjem in zdravnikom)
Umko... zdravnik (Medical Director of Nangoma Mission Hospital)
Babica... babica
Špela... bodoča ginekologinja
Sonja... bodoča fiziatrinja
Tadeja... bodoča urgentna zdravnica
Gašper... skoraj že zdravnik
Lea... bodoča infektologinja (pripovedovalka)
Petek, 18.6.2010, dopoldne/zgodaj popoldne, vse slovenske misli so usmerjene v nogometno tekmo ZDA:Slovenija, ki se je imela zgoditi popoldne. Načrtovano spremljanje tekme preko TV je motilo dejstvo, da smo bili že cel dan brez elektrike. Nad ginekološko-porodniškim oddelkom pa je visela večja skrb, kot je minljiva nogometna slava. Celotno osebje je po najboljših močeh želelo pomagati bodoči mamici, ki je izdatno krvavela zaradi predležeče posteljice. Potreben je bil nujen carski rez. Odsotnosti elektrike se je pridružila tudi odsotnost primerne krvi za transfuzijo in odsotnost šoferja, ki bi bolnico lahko odpeljal v UTH. Mračna operacijska dvorana in srčna ekipa sta tako pomenila edino upanje za kardiocirkulatorno nestabilno nosečnico. Bliskovita indukcija anestezije in intubacija Trajni in Sonji nista predstavljali težav. Uporabili sta atropin, diazepam, nadaljevali s ketaminom in mišičnim relaksantom, predihavanje je bilo seveda ročno, z balonom. Bobek je prvi rez opravil bolj v temi, Slamca je suvereno asistiral, nadaljne prodiranje v globino sta razsvetlili naši čelki in olajšali nadaljevanje operacije, ki je zaradi Bobkove spretnosti potekala izjemno hitro, tako da je novorojenček kmalu nemo ogledal svet. Ja, nemo, šlo je za dihalni zastoj. Prevzeli so ga Babica, Sonja in Umko, pozneje pa so se jim pridružili še Gašper, Tadeja in Špela. Fantička so aspirirali z brizgalko (se še spomnite, ni elektrike), predihavali z balonom, dobil je adrenalin in hidrokortizon v umbilikalno veno, dekstrozo v ritko, a potrebna je bila intubacija, ki jo je Trajna že predvidila, saj mi je prepustila nadzor nad mamico. Lahko sem izživela svoje anesteziološke sanje – mišični relaksant, ker je mamica močno napenjala mišice, ketamin za vzdrževanje anestezije, infuzija fiziološke raztopine, to je bila pač edina tekočina, ki je bila na voljo, predihavanje z balonom, z mešanico kisika in zraka... In sva se kar držali. Tlak je bil zadovoljiv, nasičenost krvi s kisikom tudi, srčna akcija normokardna, kaj več pa o akciji ne bi znala povedati, saj elektrod za EKG ni bilo. Nato pa se je spraznila baterija monitorja. Umko, ki je novorojenčka že pred nekaj minutami predal Trajni, je od nekje prinesel rezervni monitor. V vmesnem času je vlogo živega monitorja prevzela Tadeja. Če je bil odrasli del zadovoljivo stabilen in sta Bobek in Slamca lahko nemoteno, hitro in spretno zaključevala operacijo, pa se je na hladilniku, v kotu operacijske dvorane, odvijala prava bitka. Fantek še vedno ni dihal samostojno, njegova še ne zadostno razvita pljučka so bila izjemno zabasana s sluzjo, a je bila vsaj aspiracija z brizgo, po izvedeni Trajnini intubaciji, uspešna. Sonja in Špela sta masirali srček, predihavali z balonom, Gašper je poskrbel za atropin, saj je bil novorojenček nezdravo bradikarden. Babica nevarno odloži okrvavljeno iglo. Sledi navdušenje. Novorojenček je namreč samostojno zadihal. Operacija se je končala, mamica se počasi zbuja, prikrajšamo jo za kisik, ki ga namenimo otročičku, ki sedaj pogumno nadaljuje s svojimi vdihi. Z grobo odejo prekrita postelja na porodniškem oddelku prevzame vlogo recovery-ja, pooperativne in neonatalne intenzivne enote, naša klinična presoja in merilec krvnega tlaka pa nadomestita vso moderno medicinsko opremo. Mamica in fantiček živita, zaenkrat. Mi lahko samo upamo in prosimo, saj so zmožnosti nangomske misijonske bolnišnice sedaj izčrpane.
Lea
Nastopajoči
25 letna nosečnica, UZ v 36. tednu nosečnosti, s popolno anteriorno predležečo posteljico, krvavitev doma, kratkotrajna izguba zavesti, ob sprejemu sprva cirkulatorno stabilna, Hb ob sprejemu 101, nekaj ur pozneje Hb 54, krvna skupina 0 Rh neg, HIV status neznan
Novorojenček... novorojenček, 2.9kg, APGAR ob rojstvu 2/10, čez 10 minut 6/10
Bobek ... Medical Licensed (stopnja med Clinical Officerjem in zdravnikom)
Slamca... instrumentar
Trajna... anesteziologinja (stopnja med Clinical Officerjem in zdravnikom)
Umko... zdravnik (Medical Director of Nangoma Mission Hospital)
Babica... babica
Špela... bodoča ginekologinja
Sonja... bodoča fiziatrinja
Tadeja... bodoča urgentna zdravnica
Gašper... skoraj že zdravnik
Lea... bodoča infektologinja (pripovedovalka)
Petek, 18.6.2010, dopoldne/zgodaj popoldne, vse slovenske misli so usmerjene v nogometno tekmo ZDA:Slovenija, ki se je imela zgoditi popoldne. Načrtovano spremljanje tekme preko TV je motilo dejstvo, da smo bili že cel dan brez elektrike. Nad ginekološko-porodniškim oddelkom pa je visela večja skrb, kot je minljiva nogometna slava. Celotno osebje je po najboljših močeh želelo pomagati bodoči mamici, ki je izdatno krvavela zaradi predležeče posteljice. Potreben je bil nujen carski rez. Odsotnosti elektrike se je pridružila tudi odsotnost primerne krvi za transfuzijo in odsotnost šoferja, ki bi bolnico lahko odpeljal v UTH. Mračna operacijska dvorana in srčna ekipa sta tako pomenila edino upanje za kardiocirkulatorno nestabilno nosečnico. Bliskovita indukcija anestezije in intubacija Trajni in Sonji nista predstavljali težav. Uporabili sta atropin, diazepam, nadaljevali s ketaminom in mišičnim relaksantom, predihavanje je bilo seveda ročno, z balonom. Bobek je prvi rez opravil bolj v temi, Slamca je suvereno asistiral, nadaljne prodiranje v globino sta razsvetlili naši čelki in olajšali nadaljevanje operacije, ki je zaradi Bobkove spretnosti potekala izjemno hitro, tako da je novorojenček kmalu nemo ogledal svet. Ja, nemo, šlo je za dihalni zastoj. Prevzeli so ga Babica, Sonja in Umko, pozneje pa so se jim pridružili še Gašper, Tadeja in Špela. Fantička so aspirirali z brizgalko (se še spomnite, ni elektrike), predihavali z balonom, dobil je adrenalin in hidrokortizon v umbilikalno veno, dekstrozo v ritko, a potrebna je bila intubacija, ki jo je Trajna že predvidila, saj mi je prepustila nadzor nad mamico. Lahko sem izživela svoje anesteziološke sanje – mišični relaksant, ker je mamica močno napenjala mišice, ketamin za vzdrževanje anestezije, infuzija fiziološke raztopine, to je bila pač edina tekočina, ki je bila na voljo, predihavanje z balonom, z mešanico kisika in zraka... In sva se kar držali. Tlak je bil zadovoljiv, nasičenost krvi s kisikom tudi, srčna akcija normokardna, kaj več pa o akciji ne bi znala povedati, saj elektrod za EKG ni bilo. Nato pa se je spraznila baterija monitorja. Umko, ki je novorojenčka že pred nekaj minutami predal Trajni, je od nekje prinesel rezervni monitor. V vmesnem času je vlogo živega monitorja prevzela Tadeja. Če je bil odrasli del zadovoljivo stabilen in sta Bobek in Slamca lahko nemoteno, hitro in spretno zaključevala operacijo, pa se je na hladilniku, v kotu operacijske dvorane, odvijala prava bitka. Fantek še vedno ni dihal samostojno, njegova še ne zadostno razvita pljučka so bila izjemno zabasana s sluzjo, a je bila vsaj aspiracija z brizgo, po izvedeni Trajnini intubaciji, uspešna. Sonja in Špela sta masirali srček, predihavali z balonom, Gašper je poskrbel za atropin, saj je bil novorojenček nezdravo bradikarden. Babica nevarno odloži okrvavljeno iglo. Sledi navdušenje. Novorojenček je namreč samostojno zadihal. Operacija se je končala, mamica se počasi zbuja, prikrajšamo jo za kisik, ki ga namenimo otročičku, ki sedaj pogumno nadaljuje s svojimi vdihi. Z grobo odejo prekrita postelja na porodniškem oddelku prevzame vlogo recovery-ja, pooperativne in neonatalne intenzivne enote, naša klinična presoja in merilec krvnega tlaka pa nadomestita vso moderno medicinsko opremo. Mamica in fantiček živita, zaenkrat. Mi lahko samo upamo in prosimo, saj so zmožnosti nangomske misijonske bolnišnice sedaj izčrpane.
Lea
Še malo nalaganja :)
16.6. in 17.6.2010 – CESTA
Cesta. Dolga cesta. Ravna cesta. Hitra cesta. In za afriške razmere bojda presenetljivo nenaluknjana cesta. Pravzaprav ni na njej nobene luknje. Hudiča, takšne ceste ne pozna niti Slovenija. Kakorkoli. Te ceste trenutno ni videti. Ker je trdna tema. Skozi temo pa reže rumenkasta svetloba, ki prihaja iz naglavne svetilke. Le-to trdno oklepa dlan, in zatorej ni na glavi. Glava je namreč še nekoliko težka in ni pripravljena nositi dodatnega bremena neke naglavne svetilke. Ura je pet zjutraj. Čelo je potno. ''You don't need light now, the road is straight.'' Ja, seveda. Dokler so kače, bo tudi moja luč. Gabriel me je malo postrani pogledal, potem pa se zasmejal. ''Ok. Tomorrow we will run at 5 p.m.'' Tek popoldne? Super. Gotovo ne bom pritegnil nobene pozornosti.
Po obilnem četrtkovem kosilu, nažrti do onemoglosti, se komaj premikamo. Ne morem trditi za ostale, vendar pa sem sam prav zares komajda vstal iz stola ob jedilni mizi in primedvedil do kavča tri metre stran. In ko sem se usedel nanj, bi prisegel, da se je pogreznil nekam sumljivo globoko. Smo sredi Afrike, nekje bogu za hrbtom. Imamo elektriko, vodo, tuš kabino in sekret. Smo razmeroma zaprti in se redimo. Zgodba in pol, prav zares. Takšno Afriko verjetno doživi le malokdo.
Mogoče je ravno to razlog, da je v naši ekipi izredno naraslo zanimanje za tek. Najprej Tadeja. Vstala se je pred vsemi in odsopihala okoli misijona. Zadnjo nedeljo smo spoznali Nodija. Športno sva se ujela in začela trenirati za maratonski tek, 40 kilometrov, do Mumbwe. Arašidovo maslo je zdramilo tudi Sonjo, ki se nam je pridružila na enem od jutranjih trekingov na hrib. Edini hrib daleč naokoli. Na katerega ne teče čisto nihče drug kot Slovenci. Itak, če je hrib, se mora Slovenec povzpeti gor, pa če potem kar crkne. Na naše presenečenje smo srečali na Edinem hribu še enega domačina. Ta se nanj ni povzpel zaradi treninga, marveč zaradi službene dolžnosti, kot paznik oddajnika. Bil nas je izredno vesel. Verjetno smo prvi, ki smo ga obiskali, odkar je Nangomo zapustila prejšnja odprava. Kakorkoli, o Edinem (hribu, jasno) razmišlja tudi Špela. Žlica arašidovega masla in potem še dve in še kakšna te namreč resno mahnejo po vesti. Zaenkrat je na jutranji tek imuna zgolj Lea. Verjetno zato, ker arašidovega masla niti ne mara zelo. Saj jo bo še zadelo, sem prepričan.
Naj razložim. Postalo nam je udobno.
Odkar smo v Lusaki v soboto nakupili za kakšen mesec dni živil, smo kot medvedje med zimskim spanjem. Ni treba dvakrat reči, da so skrbi pred pomanjkanjem vsaj začasno zbledele in da si mažemo kruh veliko bolj samozavestno in izdatno. Z arašidovim maslom, po možnosti. Ki ga imamo sedaj dobesedno na kile in ki ga uporabljamo kot dodatek za vse vrste jedi. Biznis je tudi že zavohala neka lokalna prodajalka doma narejenega arašidovega masla in odločno naznanila, da nas bo večkrat obiskala. Heh, saj se ji res splača. Potovanje do Lusake in potem nazaj je bilo sicer cel žur. Peljali smo se z mini-busom. In tega res ne verjameš, če ne doživiš. Ljudje so nabasani noter kot kufri v prtljažniku avtomobila, ko gre slovenska družinica na morje. Med vožnjo imaš občutek, da se vsaj eno kolo sumljivo maje in da bo minibus zdaj zdaj nekam zapeljal. Nekam, kjer ni ceste. In ko se je bus v resnici zapeljal tjakaj, je bila kar naenkrat streha prenizko in glava previsoko. ''Tresk. Tresk. Tresk - tresk.'' In ko že misliš, da je vsega konec – ''boing.'' Kakorkoli. Smo preživeli. In nakupljena hrana tudi.
Naš vsakdan se je tako končno nekoliko uredil. Zjutraj vstanemo, zvečer gremo spat. Vsak dan. Vmes pa pomagamo v nangomski bolnišnici. Napak bi bilo reči, da smo se v delo že docela uvedli. Nas je pa doktor Zulu nekoliko spustil z vajeti in končno smo uspeli opraviti samostojno vizito. Sicer počasi in previdno, saj je vendar nekoliko drugače, ko veš, da je praktično vsak pacient okužen z virusom HIV. Ampak je šlo. Po dolgem in počez smo pregledali vse obolele in jim predpisali terapijo in preiskave. Čisto po evropsko smo potem, jasno, pričakovali takojšnjo reakcijo na akcijo pripravljenih sester. Nič ne pretiravam, če zapišem, da neke reakcije ni, akcijo si pa lahko nekam narišemo. Reakcija prav zares spominja na počasen posnetek iz serije Teksaški mož postave s Chuckom Norrisom. Se pravi – udarijo počasi, povedati pa jim je treba večkrat. Ali nekaj takega. Pohvalimo se lahko tudi, da smo že pomagali pri nekaj porodih in prisostvovali prenekateri operaciji. Čeprav nas slednje pravzaprav niti ne zanimajo tako intenzivno. Veste, tukaj je marsikaj zelo drugače. Beseda sterilnost, na primer, dobi popolnoma nov pomen. Če kaj pade na tla, se pač pobere in uporablja naprej. Sredstva so namreč zelo omejena. Ampak o tem bom pisal kdaj kasneje, ko bom razmere bolj podrobno spoznal. Na prvi uč se mi pa vseeno zdi, da bi se operaciji raje prepustil v Sloveniji. Zanimivi so tudi porodi. Če v Sloveniji ženska komaj čaka, da objame svojega otročička, po porodu na obrazu Afričanke ni videti tistega pristnega veselja. Še en mulo, pač. Kakšen petnajsti po vrsti. Ima pa Afrika tudi svoje prednosti. Tempo je mnogo bolj lagoden, nihče te ne priganja in dejansko imaš čas. Res! Izjemno težko je upravičeno sestaviti besedno zvezo, ki je v našem razvitem svetu ena bolj pogostih. Namreč, da časa nimaš. In tudi praktična usposobljenost delavcev, posebej v širino, je vsaj pod prvim vtisom izjemna. Specialistično usmerjenih zdravnikov je izjemno malo. Umko (se pravi, doktor Zulu) zdravi vse. Od operacije kile do srčnega popuščanja in AIDS-a. Razmere, v katerih delajo, pa pač zahtevajo svoj davek.
Da bi ne pristali na operacijski mizi, gremo vsako nedeljo k maši. Tamkaj spoznavamo prebivalce te in še kakšnih okoliških vasic ter lovimo signal za povezavo z internetom. Ampak to takrat, ko ni maše. Sedimo v tisti prazni cerkvi, pred Bogom, s prenosnim računalnikom na kolenih in upamo na povezavo. Sonja tapka po računalu, Špela moli, jaz pa se držim za glavo. Ampak očitno ti Bog pomaga le, če si pomagaš sam. Zato povezave z internetom še nismo uspeli vzpostaviti. Smo pa pri maši spoznali Gabriela, po naše Nodija, Jezuita, ki voluntersko dela v misijonu, sicer pa študenta filozofije in humanistike iz Lusake. Njegova starost se nekako ujema z našo in zatorej je tudi pogovor na podobni ravni. Na moje veselje rad teka po afriški ravnini in tako sem nepričakovano dobil tekaškega partnerja. Je pa pravi hec, ko kateri prebivalci z malo manj sodobnim pogledom na življenje cepajo od smeha, ko vidijo bel obraz, kako sopiha pod poznim popoldanskim soncem. Bel, pa še laufa. Gotovo je zmešan. Šport je prav zares postal del našega vsakdana. Lea se je namreč odlično spomnila in pritovorila s sabo nogometno žogo, za katero se navdušeno podimo skoraj vsak popoldan po delu. Ja, nogomet je zasidran tudi v srca tukajšnje mladine. Oni igrajo nogomet, mi pa poleg lovimo sapo. Nadmorska višina 1500 metrov vseeno zahteva nekaj adaptacije.
Tako je pač. Vsi smo po svoje malo zmešani. Tadeja ne more brez cukra, Lea ne zdrži brez prekuhane vode. Sonja je odkrila afriški čokolino in ga nasmejano mlaska ob večerih, Špeli pa se zdi, da jo na wc-ju opazujejo žabe. Ob večerih nasmejano razglabljamo o dogodkih pretečenega dne, kartamo z Nodijem in včasih preberemo kakšno knjigo. Strokovno, se ve. Zavoljo obnovljene zaloge nam je omogočeno tudi sproščeno razkuževanje čez dan vnešenih bacilov. Moja filozofija je, da bolje malo preveč kot malo premalo. Treba je uničiti vse, ker lahko golazen sicer postane rezistentna.
Ja, dolga je še cesta do konca naše odprave. Prav gotovo ni ravna, niti slučajno pa ne brez lukenj. Ampak Slovenija je premagala Alžirijo in ni hudič, da bomo zmogli.
20.6.2010 – ZDRAVILO ZA VSE
Saj vem, da se bom ponavljal. Ampak če je potrebno nekaj napisati večkrat, potem je že pomembno, ne? To je vedel že Cankar, ko je zaradi tiste skodelice kave tolikokrat napisal, da mu je žal, da so v Sloveniji še danes vsi depresivni. Saj ga razumem. Mu je že bilo pomembno.
Rahla depresija se pojavlja tudi v naši mali skupinici. Vem, kaj si mislite. Hrane nimajo. Stradajo. Zaloge so jim najbrž požrle miši, na tržnici pa se bojijo kupovati, ker so vsi zboleli za drisko. Srati se bojijo, ker so v sekretu kače in žabe in je sekret nasploh zamašen. Žejni so, ker so jim zaprli vodo in so se vse reke izsušile. Elektrika jim crkuje in ne morejo gledati svetovnega prvenstva v nogometu. Končno jih je udarilo! Najprej so pisali, da se redijo, zdaj pa doživljajo tisto pravo Afriko. Pa alkohola jim je zmanjkalo in zato ne obvladujejo več množečih se mikrobov, ki ga v prebavilih žurajo po svoje. Zdaj pa imajo. Kaj pa so bili prej glasni.
Vse to bi lahko bilo čisto popolnoma res.
Ampak ni.
Nedelja. Jutro ima izjemno moč. Sonček se dviguje in narava se prebuja. Vaški otroci ob blatnih hišicah čakajo na prve sončne žarke, da jim osvetijo obraz in jih pogrejejo. Tudi mi se prebudimo. Cel dan je še pred nami, poln izzivov in doživetij. Samo Lea spi. Jutranji tek, ki je postal del našega vsakdana, nas napolni z energijo in optimizmom. Ko se vrnemo, Lea ponavadi še kar spi. Mi pa si počasi pripravimo zajtrk in razmišljamo. Mislim, da je bilo danes že peto jutro po vrsti, ko sem si sveto obljubil, da bom jedel zdravo in se ne bom nažiral kot pujs. Štirikrat mi je spodletelo. Danes pa mi bo zagotovo uspelo.
Nazadnje smo se ga sicer napokali včeraj, ko nas je Nodi popeljal na izlet v Mumbwo. Z mini-busom. Še prav dobro se spomnim, kako sem za zajtrk pojedel več kot običajno. Dvojno porcijo kosmičev. Dva bogato namazana kosa kruha. Da bo ja dovolj energije čez cel dan! Nodi pa nas je vse presenetil. Ker je nekaj časa preživel v tamkajšnjem samostanu, nas je povabil k njegovim ''sestram'' na kosilo. Pred obrokom smo se v kapelici zahvalili Jezusu za vse, kar pač potrebuje zahvalo. Do nje smo prišli skozi vrata, ki se mi sicer niso zdela posebej ozka. Po obroku smo gesto ponovili. Na vratih sem se zataknil. Nisem mogel skozi. Nisem bil edini. To pove vse.
Večer. Udobno sem nameščen na kavču v dnevni sobi in opazujem kolegice. Špela komaj diha. Pravi, da ima prebavila malce preveč napeta in da tako pač ne gre več. ''Glejte, kakšen trebuh imam! Pa to ni res! To ni več hec! Dobivam mozole. Pa ne mi rečt, da samo meni raste trebuh ?!'' Sonja pove, da se po šestih obrokih čez dan počuti zelo dobro in da si bo zagrela še malo mleka, da si pripravi afriški čokolino. Lea zatrdi, da arašidovega masla, glavnega krivca naše male depresije, itak ne mara in da ga lahko zaradi nje tudi ukinemo. Tadeja pa je postala tista prava pravcata odvisnica od tekoče masti z veliko proteini. ''Fan fatale,'' tako rekoč. Svojim ustecem približuje že kakšno peto žličko pregrešne kreme.
Sam sem v dilemi. Na mizi posebej name čaka pregrešno dobra ocvrta miška, narejena na lokalni tržnici. Zdi se mi, da prav hoče, da jo pojem. Gleda me in me vabi. Tudi jaz jo gledam. Ko bi le imela tace in jo ucvrla nekam daleč stran, kjer je ne bi mogel najti. Grdo jo pogledam in upam, da se prestraši in jo pobriše. Miška se ne premakne. Še lepše me pogleda, pocedi malo maščobe in se navlaži. ''Oj, Gašper, pridi in me vzemi.'' Madona, saj se mi že blede! Skoraj me premami, ko se oglasi moj prepolni trebuh: ''Gašper, ne ga srat. Dost maš ocvrtih miši! Danes si pojedel že preveč sranja.'' Vem, da ima prav. Sploh mu ne morem ugovarjat! Z izjemnim naporom obrnem glavo stran od preklemane miši in zamižim. Upam, da pride mačka. A glej ga zlomka! V mislih se nariše nož. Nož? Ok. Nož pa ja ni nič hudega. Očitno se bom miški vendar lahko uprl. Nož suvereno prereže miško na pol. Ja, uničit hudiča! Tako se to dela! Potem se rezilo dvigne in pomoči v neko nedefinirano plastično embalažo. Misel se mi izostri. Oh, ne! Arašidovo maslo! Vstanem iz kavča in se naredim neumnega. Kot, da nočem nič. Počasi se približujem mizi in gledam v strop. Miška, namazana z arašidovim maslom, gladko pade. V moja usta. Ko sem jo jedel, sem se prepričeval, da je v resnici ne jem. Da pijem vodo. Super! Popil sem dva deci vode. Če pomislim, sem bil res malce zdehidriran.
V resnici vsi vemo, da depresija ni posledica prehranjevanja. Da je način prehranjevanja zgolj pokazatelj nečesa globljega. Nekaj hoče priti na plano in tega ne zna storiti drugače kot tako, da ti govori, da požri to in ono.
Jemo veliko zato, ker nimamo več dosti za piti. Zna biti pa tudi, da nas je delo v nangomski bolnišnici vsaj malo prizemljilo. Takole pravi Lea: ''Imajo zdravnika, okrog 5 clinical officerjev, še nekoga, ki je nekaj vmes med prvima dvema kategorijama, in kar nekaj medicinskih sester, tako da kaksnih hudih zadolžitev nimamo, sploh pa ima zadnjo besedo Umko (dr. Zulu), kar precej zakomplicira vse skupaj (prevod - ne veš, kaj lahko in kaj ne oziroma kaj bo popravljal za mano, s čim se ne bo strinjal). Kot zanalašč tudi pacientov ni prav veliko, še največ je otrok in nosečnic. Vsaj v primeru otrok koristi kroženje na infekcijski pediatriji. Pogled na malčka, ki z zadnjimi močmi uporablja vse pomožne mišice in poskuša kljubovati bronhiolitisu, je pretresljiv. Enako presune hipoton, dehidriran dojenček, z vdrto mečavo, ki mlahavo leži v materinem naročju. Njegovo živahno kobacanje naslednje jutro privabi iskren nasmeh na obraze celotne odprave. Na žalost se življenja ne bo veselil 9 letni fantek, ki je utrpel odprti zlom golenice in mečnice. Starši nimajo denarja za osteosintetski material, zato ga Umko zdravi konzervativno, gnoj izteka iz rane, nogica mlahavo leži na sivkasti odeji, žalostne, osamljene očke, ki bi govorile, vendar ne znajo angleško, zrejo v nas, mi pa smo še dodatno pretreseni, saj smo pravkar odkrili, da je fantek okužen z virusom HIV. Žrtvi istega virusa sta tudi njegova soseda pa še mnogi, mnogi drugi. Življenje fantkovega soseda izteka, skupaj z obilico gnoja, skozi ogromno luknjo v stegnu, ki je nastala po piomiozitisu, zdravljenem pri vraču. Z odejo do brade, opazne so samo velike oči, vdano čaka na bolečo toaleto v splošni anesteziji. Tanka črta loči življenje od smrti, a prečkanje te ločnice je v nangomski bolnišnici pogosto srhljivo dolgo, boleče, osamljeno, presunljivo neosebno,... "This is the case of" je Umko predstavil večino bolnikov na naši prvi viziti. Poskušam razumeti. Kakor poskušam razumeti mlade mamice, katerih otroci, zaviti v čitengo in odejico, so pravkar uzrli Svet, brez družbe srečnih očetov, brez sijočega nasmeha.''
Koliko smo zares koristni? Kaj dobrega sploh lahko storimo? Osebje je samozadostno in nepripravljeno na spremembe. Videti je, da jim je prav udobno v trenutnem stanju, ki je pravzaprav ''status quo.'' Po eni strani godrnjajo, da jih je premalo in da potrebujejo pomoč, po drugi pa jih vsakršen obrat v tej smeri utrudi kot antilopa kilavega leva. Saj ne rečem – od njih se lahko (in tudi se) ogromno naučimo. Vidimo stvari, ki jih v Sloveniji najbrž nikoli ne bomo. In tudi osebje je videti prav počaščeno, če nam lahko pove kaj novega. Na žalost tistih, ki smo internistično usmerjeni, a na Špelino veselje, pa se svet v Nangomski bolnišnici vrti okrog kirurgije in njene sorodnice ginekologije, zato nam z največjim veseljem predajajo predvsem svoje kirurško znanje in izkušnje.
Če sklenem današnji spis. Hrane imamo dovolj. In ne samo, da se napujsamo doma. Dosti je tudi prilike, da se prav pošteno obogatimo kot gostje pri kakšnem domačinu. Driske nimamo (in zategadelj prav na glas trkam po leseni mizi!), miši pa so tudi samo tiste ocvrte. Razen ena, ki ni pomembna, ker nam je ušla pod vrati ven, preden smo utegnili reči ''sir.'' Voda sicer še vedno ni čez cel dan, ampak zmoremo. Jasno - spalne vreče nam res ne dišijo po vijolicah, žejni pa tudi nismo. Nogomet smo gledali pri kolegu Nodiju, v župnišču. Res pa je na koncu drugega polčasa zmanjkalo elektrike in smo za neodločen rezultat proti USA izvedeli naknadno. Kaj hočemo. Tudi v Afriki ni vse popolno.
... Čakaj malo! Če je v naše stanovanje pod vrati prišla miš ... A to potem pomeni, da lahko prileze tudi kača?
GG
Cesta. Dolga cesta. Ravna cesta. Hitra cesta. In za afriške razmere bojda presenetljivo nenaluknjana cesta. Pravzaprav ni na njej nobene luknje. Hudiča, takšne ceste ne pozna niti Slovenija. Kakorkoli. Te ceste trenutno ni videti. Ker je trdna tema. Skozi temo pa reže rumenkasta svetloba, ki prihaja iz naglavne svetilke. Le-to trdno oklepa dlan, in zatorej ni na glavi. Glava je namreč še nekoliko težka in ni pripravljena nositi dodatnega bremena neke naglavne svetilke. Ura je pet zjutraj. Čelo je potno. ''You don't need light now, the road is straight.'' Ja, seveda. Dokler so kače, bo tudi moja luč. Gabriel me je malo postrani pogledal, potem pa se zasmejal. ''Ok. Tomorrow we will run at 5 p.m.'' Tek popoldne? Super. Gotovo ne bom pritegnil nobene pozornosti.
Po obilnem četrtkovem kosilu, nažrti do onemoglosti, se komaj premikamo. Ne morem trditi za ostale, vendar pa sem sam prav zares komajda vstal iz stola ob jedilni mizi in primedvedil do kavča tri metre stran. In ko sem se usedel nanj, bi prisegel, da se je pogreznil nekam sumljivo globoko. Smo sredi Afrike, nekje bogu za hrbtom. Imamo elektriko, vodo, tuš kabino in sekret. Smo razmeroma zaprti in se redimo. Zgodba in pol, prav zares. Takšno Afriko verjetno doživi le malokdo.
Mogoče je ravno to razlog, da je v naši ekipi izredno naraslo zanimanje za tek. Najprej Tadeja. Vstala se je pred vsemi in odsopihala okoli misijona. Zadnjo nedeljo smo spoznali Nodija. Športno sva se ujela in začela trenirati za maratonski tek, 40 kilometrov, do Mumbwe. Arašidovo maslo je zdramilo tudi Sonjo, ki se nam je pridružila na enem od jutranjih trekingov na hrib. Edini hrib daleč naokoli. Na katerega ne teče čisto nihče drug kot Slovenci. Itak, če je hrib, se mora Slovenec povzpeti gor, pa če potem kar crkne. Na naše presenečenje smo srečali na Edinem hribu še enega domačina. Ta se nanj ni povzpel zaradi treninga, marveč zaradi službene dolžnosti, kot paznik oddajnika. Bil nas je izredno vesel. Verjetno smo prvi, ki smo ga obiskali, odkar je Nangomo zapustila prejšnja odprava. Kakorkoli, o Edinem (hribu, jasno) razmišlja tudi Špela. Žlica arašidovega masla in potem še dve in še kakšna te namreč resno mahnejo po vesti. Zaenkrat je na jutranji tek imuna zgolj Lea. Verjetno zato, ker arašidovega masla niti ne mara zelo. Saj jo bo še zadelo, sem prepričan.
Naj razložim. Postalo nam je udobno.
Odkar smo v Lusaki v soboto nakupili za kakšen mesec dni živil, smo kot medvedje med zimskim spanjem. Ni treba dvakrat reči, da so skrbi pred pomanjkanjem vsaj začasno zbledele in da si mažemo kruh veliko bolj samozavestno in izdatno. Z arašidovim maslom, po možnosti. Ki ga imamo sedaj dobesedno na kile in ki ga uporabljamo kot dodatek za vse vrste jedi. Biznis je tudi že zavohala neka lokalna prodajalka doma narejenega arašidovega masla in odločno naznanila, da nas bo večkrat obiskala. Heh, saj se ji res splača. Potovanje do Lusake in potem nazaj je bilo sicer cel žur. Peljali smo se z mini-busom. In tega res ne verjameš, če ne doživiš. Ljudje so nabasani noter kot kufri v prtljažniku avtomobila, ko gre slovenska družinica na morje. Med vožnjo imaš občutek, da se vsaj eno kolo sumljivo maje in da bo minibus zdaj zdaj nekam zapeljal. Nekam, kjer ni ceste. In ko se je bus v resnici zapeljal tjakaj, je bila kar naenkrat streha prenizko in glava previsoko. ''Tresk. Tresk. Tresk - tresk.'' In ko že misliš, da je vsega konec – ''boing.'' Kakorkoli. Smo preživeli. In nakupljena hrana tudi.
Naš vsakdan se je tako končno nekoliko uredil. Zjutraj vstanemo, zvečer gremo spat. Vsak dan. Vmes pa pomagamo v nangomski bolnišnici. Napak bi bilo reči, da smo se v delo že docela uvedli. Nas je pa doktor Zulu nekoliko spustil z vajeti in končno smo uspeli opraviti samostojno vizito. Sicer počasi in previdno, saj je vendar nekoliko drugače, ko veš, da je praktično vsak pacient okužen z virusom HIV. Ampak je šlo. Po dolgem in počez smo pregledali vse obolele in jim predpisali terapijo in preiskave. Čisto po evropsko smo potem, jasno, pričakovali takojšnjo reakcijo na akcijo pripravljenih sester. Nič ne pretiravam, če zapišem, da neke reakcije ni, akcijo si pa lahko nekam narišemo. Reakcija prav zares spominja na počasen posnetek iz serije Teksaški mož postave s Chuckom Norrisom. Se pravi – udarijo počasi, povedati pa jim je treba večkrat. Ali nekaj takega. Pohvalimo se lahko tudi, da smo že pomagali pri nekaj porodih in prisostvovali prenekateri operaciji. Čeprav nas slednje pravzaprav niti ne zanimajo tako intenzivno. Veste, tukaj je marsikaj zelo drugače. Beseda sterilnost, na primer, dobi popolnoma nov pomen. Če kaj pade na tla, se pač pobere in uporablja naprej. Sredstva so namreč zelo omejena. Ampak o tem bom pisal kdaj kasneje, ko bom razmere bolj podrobno spoznal. Na prvi uč se mi pa vseeno zdi, da bi se operaciji raje prepustil v Sloveniji. Zanimivi so tudi porodi. Če v Sloveniji ženska komaj čaka, da objame svojega otročička, po porodu na obrazu Afričanke ni videti tistega pristnega veselja. Še en mulo, pač. Kakšen petnajsti po vrsti. Ima pa Afrika tudi svoje prednosti. Tempo je mnogo bolj lagoden, nihče te ne priganja in dejansko imaš čas. Res! Izjemno težko je upravičeno sestaviti besedno zvezo, ki je v našem razvitem svetu ena bolj pogostih. Namreč, da časa nimaš. In tudi praktična usposobljenost delavcev, posebej v širino, je vsaj pod prvim vtisom izjemna. Specialistično usmerjenih zdravnikov je izjemno malo. Umko (se pravi, doktor Zulu) zdravi vse. Od operacije kile do srčnega popuščanja in AIDS-a. Razmere, v katerih delajo, pa pač zahtevajo svoj davek.
Da bi ne pristali na operacijski mizi, gremo vsako nedeljo k maši. Tamkaj spoznavamo prebivalce te in še kakšnih okoliških vasic ter lovimo signal za povezavo z internetom. Ampak to takrat, ko ni maše. Sedimo v tisti prazni cerkvi, pred Bogom, s prenosnim računalnikom na kolenih in upamo na povezavo. Sonja tapka po računalu, Špela moli, jaz pa se držim za glavo. Ampak očitno ti Bog pomaga le, če si pomagaš sam. Zato povezave z internetom še nismo uspeli vzpostaviti. Smo pa pri maši spoznali Gabriela, po naše Nodija, Jezuita, ki voluntersko dela v misijonu, sicer pa študenta filozofije in humanistike iz Lusake. Njegova starost se nekako ujema z našo in zatorej je tudi pogovor na podobni ravni. Na moje veselje rad teka po afriški ravnini in tako sem nepričakovano dobil tekaškega partnerja. Je pa pravi hec, ko kateri prebivalci z malo manj sodobnim pogledom na življenje cepajo od smeha, ko vidijo bel obraz, kako sopiha pod poznim popoldanskim soncem. Bel, pa še laufa. Gotovo je zmešan. Šport je prav zares postal del našega vsakdana. Lea se je namreč odlično spomnila in pritovorila s sabo nogometno žogo, za katero se navdušeno podimo skoraj vsak popoldan po delu. Ja, nogomet je zasidran tudi v srca tukajšnje mladine. Oni igrajo nogomet, mi pa poleg lovimo sapo. Nadmorska višina 1500 metrov vseeno zahteva nekaj adaptacije.
Tako je pač. Vsi smo po svoje malo zmešani. Tadeja ne more brez cukra, Lea ne zdrži brez prekuhane vode. Sonja je odkrila afriški čokolino in ga nasmejano mlaska ob večerih, Špeli pa se zdi, da jo na wc-ju opazujejo žabe. Ob večerih nasmejano razglabljamo o dogodkih pretečenega dne, kartamo z Nodijem in včasih preberemo kakšno knjigo. Strokovno, se ve. Zavoljo obnovljene zaloge nam je omogočeno tudi sproščeno razkuževanje čez dan vnešenih bacilov. Moja filozofija je, da bolje malo preveč kot malo premalo. Treba je uničiti vse, ker lahko golazen sicer postane rezistentna.
Ja, dolga je še cesta do konca naše odprave. Prav gotovo ni ravna, niti slučajno pa ne brez lukenj. Ampak Slovenija je premagala Alžirijo in ni hudič, da bomo zmogli.
20.6.2010 – ZDRAVILO ZA VSE
Saj vem, da se bom ponavljal. Ampak če je potrebno nekaj napisati večkrat, potem je že pomembno, ne? To je vedel že Cankar, ko je zaradi tiste skodelice kave tolikokrat napisal, da mu je žal, da so v Sloveniji še danes vsi depresivni. Saj ga razumem. Mu je že bilo pomembno.
Rahla depresija se pojavlja tudi v naši mali skupinici. Vem, kaj si mislite. Hrane nimajo. Stradajo. Zaloge so jim najbrž požrle miši, na tržnici pa se bojijo kupovati, ker so vsi zboleli za drisko. Srati se bojijo, ker so v sekretu kače in žabe in je sekret nasploh zamašen. Žejni so, ker so jim zaprli vodo in so se vse reke izsušile. Elektrika jim crkuje in ne morejo gledati svetovnega prvenstva v nogometu. Končno jih je udarilo! Najprej so pisali, da se redijo, zdaj pa doživljajo tisto pravo Afriko. Pa alkohola jim je zmanjkalo in zato ne obvladujejo več množečih se mikrobov, ki ga v prebavilih žurajo po svoje. Zdaj pa imajo. Kaj pa so bili prej glasni.
Vse to bi lahko bilo čisto popolnoma res.
Ampak ni.
Nedelja. Jutro ima izjemno moč. Sonček se dviguje in narava se prebuja. Vaški otroci ob blatnih hišicah čakajo na prve sončne žarke, da jim osvetijo obraz in jih pogrejejo. Tudi mi se prebudimo. Cel dan je še pred nami, poln izzivov in doživetij. Samo Lea spi. Jutranji tek, ki je postal del našega vsakdana, nas napolni z energijo in optimizmom. Ko se vrnemo, Lea ponavadi še kar spi. Mi pa si počasi pripravimo zajtrk in razmišljamo. Mislim, da je bilo danes že peto jutro po vrsti, ko sem si sveto obljubil, da bom jedel zdravo in se ne bom nažiral kot pujs. Štirikrat mi je spodletelo. Danes pa mi bo zagotovo uspelo.
Nazadnje smo se ga sicer napokali včeraj, ko nas je Nodi popeljal na izlet v Mumbwo. Z mini-busom. Še prav dobro se spomnim, kako sem za zajtrk pojedel več kot običajno. Dvojno porcijo kosmičev. Dva bogato namazana kosa kruha. Da bo ja dovolj energije čez cel dan! Nodi pa nas je vse presenetil. Ker je nekaj časa preživel v tamkajšnjem samostanu, nas je povabil k njegovim ''sestram'' na kosilo. Pred obrokom smo se v kapelici zahvalili Jezusu za vse, kar pač potrebuje zahvalo. Do nje smo prišli skozi vrata, ki se mi sicer niso zdela posebej ozka. Po obroku smo gesto ponovili. Na vratih sem se zataknil. Nisem mogel skozi. Nisem bil edini. To pove vse.
Večer. Udobno sem nameščen na kavču v dnevni sobi in opazujem kolegice. Špela komaj diha. Pravi, da ima prebavila malce preveč napeta in da tako pač ne gre več. ''Glejte, kakšen trebuh imam! Pa to ni res! To ni več hec! Dobivam mozole. Pa ne mi rečt, da samo meni raste trebuh ?!'' Sonja pove, da se po šestih obrokih čez dan počuti zelo dobro in da si bo zagrela še malo mleka, da si pripravi afriški čokolino. Lea zatrdi, da arašidovega masla, glavnega krivca naše male depresije, itak ne mara in da ga lahko zaradi nje tudi ukinemo. Tadeja pa je postala tista prava pravcata odvisnica od tekoče masti z veliko proteini. ''Fan fatale,'' tako rekoč. Svojim ustecem približuje že kakšno peto žličko pregrešne kreme.
Sam sem v dilemi. Na mizi posebej name čaka pregrešno dobra ocvrta miška, narejena na lokalni tržnici. Zdi se mi, da prav hoče, da jo pojem. Gleda me in me vabi. Tudi jaz jo gledam. Ko bi le imela tace in jo ucvrla nekam daleč stran, kjer je ne bi mogel najti. Grdo jo pogledam in upam, da se prestraši in jo pobriše. Miška se ne premakne. Še lepše me pogleda, pocedi malo maščobe in se navlaži. ''Oj, Gašper, pridi in me vzemi.'' Madona, saj se mi že blede! Skoraj me premami, ko se oglasi moj prepolni trebuh: ''Gašper, ne ga srat. Dost maš ocvrtih miši! Danes si pojedel že preveč sranja.'' Vem, da ima prav. Sploh mu ne morem ugovarjat! Z izjemnim naporom obrnem glavo stran od preklemane miši in zamižim. Upam, da pride mačka. A glej ga zlomka! V mislih se nariše nož. Nož? Ok. Nož pa ja ni nič hudega. Očitno se bom miški vendar lahko uprl. Nož suvereno prereže miško na pol. Ja, uničit hudiča! Tako se to dela! Potem se rezilo dvigne in pomoči v neko nedefinirano plastično embalažo. Misel se mi izostri. Oh, ne! Arašidovo maslo! Vstanem iz kavča in se naredim neumnega. Kot, da nočem nič. Počasi se približujem mizi in gledam v strop. Miška, namazana z arašidovim maslom, gladko pade. V moja usta. Ko sem jo jedel, sem se prepričeval, da je v resnici ne jem. Da pijem vodo. Super! Popil sem dva deci vode. Če pomislim, sem bil res malce zdehidriran.
V resnici vsi vemo, da depresija ni posledica prehranjevanja. Da je način prehranjevanja zgolj pokazatelj nečesa globljega. Nekaj hoče priti na plano in tega ne zna storiti drugače kot tako, da ti govori, da požri to in ono.
Jemo veliko zato, ker nimamo več dosti za piti. Zna biti pa tudi, da nas je delo v nangomski bolnišnici vsaj malo prizemljilo. Takole pravi Lea: ''Imajo zdravnika, okrog 5 clinical officerjev, še nekoga, ki je nekaj vmes med prvima dvema kategorijama, in kar nekaj medicinskih sester, tako da kaksnih hudih zadolžitev nimamo, sploh pa ima zadnjo besedo Umko (dr. Zulu), kar precej zakomplicira vse skupaj (prevod - ne veš, kaj lahko in kaj ne oziroma kaj bo popravljal za mano, s čim se ne bo strinjal). Kot zanalašč tudi pacientov ni prav veliko, še največ je otrok in nosečnic. Vsaj v primeru otrok koristi kroženje na infekcijski pediatriji. Pogled na malčka, ki z zadnjimi močmi uporablja vse pomožne mišice in poskuša kljubovati bronhiolitisu, je pretresljiv. Enako presune hipoton, dehidriran dojenček, z vdrto mečavo, ki mlahavo leži v materinem naročju. Njegovo živahno kobacanje naslednje jutro privabi iskren nasmeh na obraze celotne odprave. Na žalost se življenja ne bo veselil 9 letni fantek, ki je utrpel odprti zlom golenice in mečnice. Starši nimajo denarja za osteosintetski material, zato ga Umko zdravi konzervativno, gnoj izteka iz rane, nogica mlahavo leži na sivkasti odeji, žalostne, osamljene očke, ki bi govorile, vendar ne znajo angleško, zrejo v nas, mi pa smo še dodatno pretreseni, saj smo pravkar odkrili, da je fantek okužen z virusom HIV. Žrtvi istega virusa sta tudi njegova soseda pa še mnogi, mnogi drugi. Življenje fantkovega soseda izteka, skupaj z obilico gnoja, skozi ogromno luknjo v stegnu, ki je nastala po piomiozitisu, zdravljenem pri vraču. Z odejo do brade, opazne so samo velike oči, vdano čaka na bolečo toaleto v splošni anesteziji. Tanka črta loči življenje od smrti, a prečkanje te ločnice je v nangomski bolnišnici pogosto srhljivo dolgo, boleče, osamljeno, presunljivo neosebno,... "This is the case of" je Umko predstavil večino bolnikov na naši prvi viziti. Poskušam razumeti. Kakor poskušam razumeti mlade mamice, katerih otroci, zaviti v čitengo in odejico, so pravkar uzrli Svet, brez družbe srečnih očetov, brez sijočega nasmeha.''
Koliko smo zares koristni? Kaj dobrega sploh lahko storimo? Osebje je samozadostno in nepripravljeno na spremembe. Videti je, da jim je prav udobno v trenutnem stanju, ki je pravzaprav ''status quo.'' Po eni strani godrnjajo, da jih je premalo in da potrebujejo pomoč, po drugi pa jih vsakršen obrat v tej smeri utrudi kot antilopa kilavega leva. Saj ne rečem – od njih se lahko (in tudi se) ogromno naučimo. Vidimo stvari, ki jih v Sloveniji najbrž nikoli ne bomo. In tudi osebje je videti prav počaščeno, če nam lahko pove kaj novega. Na žalost tistih, ki smo internistično usmerjeni, a na Špelino veselje, pa se svet v Nangomski bolnišnici vrti okrog kirurgije in njene sorodnice ginekologije, zato nam z največjim veseljem predajajo predvsem svoje kirurško znanje in izkušnje.
Če sklenem današnji spis. Hrane imamo dovolj. In ne samo, da se napujsamo doma. Dosti je tudi prilike, da se prav pošteno obogatimo kot gostje pri kakšnem domačinu. Driske nimamo (in zategadelj prav na glas trkam po leseni mizi!), miši pa so tudi samo tiste ocvrte. Razen ena, ki ni pomembna, ker nam je ušla pod vrati ven, preden smo utegnili reči ''sir.'' Voda sicer še vedno ni čez cel dan, ampak zmoremo. Jasno - spalne vreče nam res ne dišijo po vijolicah, žejni pa tudi nismo. Nogomet smo gledali pri kolegu Nodiju, v župnišču. Res pa je na koncu drugega polčasa zmanjkalo elektrike in smo za neodločen rezultat proti USA izvedeli naknadno. Kaj hočemo. Tudi v Afriki ni vse popolno.
... Čakaj malo! Če je v naše stanovanje pod vrati prišla miš ... A to potem pomeni, da lahko prileze tudi kača?
GG
Subscribe to:
Posts (Atom)
