Še malo nalaganja :)

16.6. in 17.6.2010 – CESTA
Cesta. Dolga cesta. Ravna cesta. Hitra cesta. In za afriške razmere bojda presenetljivo nenaluknjana cesta. Pravzaprav ni na njej nobene luknje. Hudiča, takšne ceste ne pozna niti Slovenija. Kakorkoli. Te ceste trenutno ni videti. Ker je trdna tema. Skozi temo pa reže rumenkasta svetloba, ki prihaja iz naglavne svetilke. Le-to trdno oklepa dlan, in zatorej ni na glavi. Glava je namreč še nekoliko težka in ni pripravljena nositi dodatnega bremena neke naglavne svetilke. Ura je pet zjutraj. Čelo je potno. ''You don't need light now, the road is straight.'' Ja, seveda. Dokler so kače, bo tudi moja luč. Gabriel me je malo postrani pogledal, potem pa se zasmejal. ''Ok. Tomorrow we will run at 5 p.m.'' Tek popoldne? Super. Gotovo ne bom pritegnil nobene pozornosti.

Po obilnem četrtkovem kosilu, nažrti do onemoglosti, se komaj premikamo. Ne morem trditi za ostale, vendar pa sem sam prav zares komajda vstal iz stola ob jedilni mizi in primedvedil do kavča tri metre stran. In ko sem se usedel nanj, bi prisegel, da se je pogreznil nekam sumljivo globoko. Smo sredi Afrike, nekje bogu za hrbtom. Imamo elektriko, vodo, tuš kabino in sekret. Smo razmeroma zaprti in se redimo. Zgodba in pol, prav zares. Takšno Afriko verjetno doživi le malokdo.

Mogoče je ravno to razlog, da je v naši ekipi izredno naraslo zanimanje za tek. Najprej Tadeja. Vstala se je pred vsemi in odsopihala okoli misijona. Zadnjo nedeljo smo spoznali Nodija. Športno sva se ujela in začela trenirati za maratonski tek, 40 kilometrov, do Mumbwe. Arašidovo maslo je zdramilo tudi Sonjo, ki se nam je pridružila na enem od jutranjih trekingov na hrib. Edini hrib daleč naokoli. Na katerega ne teče čisto nihče drug kot Slovenci. Itak, če je hrib, se mora Slovenec povzpeti gor, pa če potem kar crkne. Na naše presenečenje smo srečali na Edinem hribu še enega domačina. Ta se nanj ni povzpel zaradi treninga, marveč zaradi službene dolžnosti, kot paznik oddajnika. Bil nas je izredno vesel. Verjetno smo prvi, ki smo ga obiskali, odkar je Nangomo zapustila prejšnja odprava. Kakorkoli, o Edinem (hribu, jasno) razmišlja tudi Špela. Žlica arašidovega masla in potem še dve in še kakšna te namreč resno mahnejo po vesti. Zaenkrat je na jutranji tek imuna zgolj Lea. Verjetno zato, ker arašidovega masla niti ne mara zelo. Saj jo bo še zadelo, sem prepričan.

Naj razložim. Postalo nam je udobno.

Odkar smo v Lusaki v soboto nakupili za kakšen mesec dni živil, smo kot medvedje med zimskim spanjem. Ni treba dvakrat reči, da so skrbi pred pomanjkanjem vsaj začasno zbledele in da si mažemo kruh veliko bolj samozavestno in izdatno. Z arašidovim maslom, po možnosti. Ki ga imamo sedaj dobesedno na kile in ki ga uporabljamo kot dodatek za vse vrste jedi. Biznis je tudi že zavohala neka lokalna prodajalka doma narejenega arašidovega masla in odločno naznanila, da nas bo večkrat obiskala. Heh, saj se ji res splača. Potovanje do Lusake in potem nazaj je bilo sicer cel žur. Peljali smo se z mini-busom. In tega res ne verjameš, če ne doživiš. Ljudje so nabasani noter kot kufri v prtljažniku avtomobila, ko gre slovenska družinica na morje. Med vožnjo imaš občutek, da se vsaj eno kolo sumljivo maje in da bo minibus zdaj zdaj nekam zapeljal. Nekam, kjer ni ceste. In ko se je bus v resnici zapeljal tjakaj, je bila kar naenkrat streha prenizko in glava previsoko. ''Tresk. Tresk. Tresk - tresk.'' In ko že misliš, da je vsega konec – ''boing.'' Kakorkoli. Smo preživeli. In nakupljena hrana tudi.

Naš vsakdan se je tako končno nekoliko uredil. Zjutraj vstanemo, zvečer gremo spat. Vsak dan.  Vmes pa pomagamo v nangomski bolnišnici. Napak bi bilo reči, da smo se v delo že docela uvedli. Nas je pa doktor Zulu nekoliko spustil z vajeti in končno smo uspeli opraviti samostojno vizito. Sicer počasi in previdno, saj je vendar nekoliko drugače, ko veš, da je praktično vsak pacient okužen z virusom HIV. Ampak je šlo. Po dolgem in počez smo pregledali vse obolele in jim predpisali terapijo in preiskave. Čisto po evropsko smo potem, jasno, pričakovali takojšnjo reakcijo na akcijo pripravljenih sester. Nič ne pretiravam, če zapišem, da neke reakcije ni, akcijo si pa lahko nekam narišemo. Reakcija prav zares spominja na počasen posnetek iz serije Teksaški mož postave s Chuckom Norrisom. Se pravi – udarijo počasi, povedati pa jim je treba večkrat. Ali nekaj takega. Pohvalimo se lahko tudi, da smo že pomagali pri nekaj porodih in prisostvovali prenekateri operaciji. Čeprav nas slednje pravzaprav niti ne zanimajo tako intenzivno. Veste, tukaj je marsikaj zelo drugače. Beseda sterilnost, na primer, dobi popolnoma nov pomen. Če kaj pade na tla, se pač pobere in uporablja naprej. Sredstva so namreč zelo omejena. Ampak o tem bom pisal kdaj kasneje, ko bom razmere bolj podrobno spoznal. Na prvi uč se mi pa vseeno zdi, da bi se operaciji raje prepustil v Sloveniji. Zanimivi so tudi porodi. Če v Sloveniji ženska komaj čaka, da objame svojega otročička, po porodu na obrazu Afričanke ni videti tistega pristnega veselja. Še en mulo, pač. Kakšen petnajsti po vrsti. Ima pa Afrika tudi svoje prednosti. Tempo je mnogo bolj lagoden, nihče te ne priganja in dejansko imaš čas. Res! Izjemno težko je upravičeno sestaviti besedno zvezo, ki je v našem razvitem svetu ena bolj pogostih. Namreč, da časa nimaš. In tudi praktična usposobljenost delavcev, posebej v širino, je vsaj pod prvim vtisom izjemna. Specialistično usmerjenih zdravnikov je izjemno malo. Umko (se pravi, doktor Zulu) zdravi vse. Od operacije kile do srčnega popuščanja in AIDS-a. Razmere, v katerih delajo, pa pač zahtevajo svoj davek.

Da bi ne pristali na operacijski mizi, gremo vsako nedeljo k maši. Tamkaj spoznavamo prebivalce te in še kakšnih okoliških vasic ter lovimo signal za povezavo z internetom. Ampak to takrat, ko ni maše. Sedimo v tisti prazni cerkvi, pred Bogom, s prenosnim računalnikom na kolenih in upamo na povezavo. Sonja tapka po računalu, Špela moli, jaz pa se držim za glavo. Ampak očitno ti Bog pomaga le, če si pomagaš sam. Zato povezave z internetom še nismo uspeli vzpostaviti. Smo pa pri maši spoznali Gabriela, po naše Nodija, Jezuita, ki voluntersko dela v misijonu, sicer pa študenta filozofije in humanistike iz Lusake. Njegova starost se nekako ujema z našo in zatorej je tudi pogovor na podobni ravni. Na moje veselje rad teka po afriški ravnini in tako sem nepričakovano dobil tekaškega partnerja. Je pa pravi hec, ko kateri prebivalci z malo manj sodobnim pogledom na življenje cepajo od smeha, ko vidijo bel obraz, kako sopiha pod poznim popoldanskim soncem. Bel, pa še laufa. Gotovo je zmešan. Šport je prav zares postal del našega vsakdana. Lea se je namreč odlično spomnila in pritovorila s sabo nogometno žogo, za katero se navdušeno podimo skoraj vsak popoldan po delu. Ja, nogomet je zasidran tudi v srca tukajšnje mladine. Oni igrajo nogomet, mi pa poleg lovimo sapo. Nadmorska višina 1500 metrov vseeno zahteva nekaj adaptacije.

Tako je pač. Vsi smo po svoje malo zmešani. Tadeja ne more brez cukra, Lea ne zdrži brez prekuhane vode. Sonja je odkrila afriški čokolino in ga nasmejano mlaska ob večerih, Špeli pa se zdi, da jo na wc-ju opazujejo žabe. Ob večerih nasmejano razglabljamo o dogodkih pretečenega dne, kartamo z Nodijem in včasih preberemo kakšno knjigo. Strokovno, se ve. Zavoljo obnovljene zaloge nam je omogočeno tudi sproščeno razkuževanje čez dan vnešenih bacilov. Moja filozofija je, da bolje malo preveč kot malo premalo. Treba je uničiti vse, ker lahko golazen sicer postane rezistentna.

Ja, dolga je še cesta do konca naše odprave. Prav gotovo ni ravna, niti slučajno pa ne brez lukenj. Ampak Slovenija je premagala Alžirijo in ni hudič, da bomo zmogli. 

20.6.2010 – ZDRAVILO ZA VSE
Saj vem, da se bom ponavljal. Ampak če je potrebno nekaj napisati večkrat, potem je že pomembno, ne? To je vedel že Cankar, ko je zaradi tiste skodelice kave tolikokrat napisal, da mu je žal, da so v Sloveniji še danes vsi depresivni. Saj ga razumem. Mu je že bilo pomembno.

Rahla depresija se pojavlja tudi v naši mali skupinici. Vem, kaj si mislite. Hrane nimajo. Stradajo. Zaloge so jim najbrž požrle miši, na tržnici pa se bojijo kupovati, ker so vsi zboleli za drisko. Srati se bojijo, ker so v sekretu kače in žabe in je sekret nasploh zamašen. Žejni so, ker so jim zaprli vodo in so se vse reke izsušile. Elektrika jim crkuje in ne morejo gledati svetovnega prvenstva v nogometu. Končno jih je udarilo! Najprej so pisali, da se redijo, zdaj pa doživljajo tisto pravo Afriko. Pa alkohola jim je zmanjkalo in zato ne obvladujejo več množečih se mikrobov, ki ga v prebavilih žurajo po svoje. Zdaj pa imajo. Kaj pa so bili prej glasni.

Vse to bi lahko bilo čisto popolnoma res.

Ampak ni.

Nedelja. Jutro ima izjemno moč. Sonček se dviguje in narava se prebuja. Vaški otroci ob blatnih hišicah čakajo na prve sončne žarke, da jim osvetijo obraz in jih pogrejejo. Tudi mi se prebudimo. Cel dan je še pred nami, poln izzivov in doživetij. Samo Lea spi. Jutranji tek, ki je postal del našega vsakdana, nas napolni z energijo in optimizmom. Ko se vrnemo, Lea ponavadi še kar spi. Mi pa si počasi pripravimo zajtrk in razmišljamo. Mislim, da je bilo danes že peto jutro po vrsti, ko sem si sveto obljubil, da bom jedel zdravo in se ne bom nažiral kot pujs. Štirikrat mi je spodletelo. Danes pa mi bo zagotovo uspelo.

Nazadnje smo se ga sicer napokali včeraj, ko nas je Nodi popeljal na izlet v Mumbwo. Z mini-busom. Še prav dobro se spomnim, kako sem za zajtrk pojedel več kot običajno. Dvojno porcijo kosmičev. Dva bogato namazana kosa kruha. Da bo ja dovolj energije čez cel dan! Nodi pa nas je vse presenetil. Ker je nekaj časa preživel v tamkajšnjem samostanu, nas je povabil k njegovim ''sestram'' na kosilo. Pred obrokom smo se v kapelici zahvalili Jezusu za vse, kar pač potrebuje zahvalo. Do nje smo prišli skozi vrata, ki se mi sicer niso zdela posebej ozka. Po obroku smo gesto ponovili. Na vratih sem se zataknil. Nisem mogel skozi. Nisem bil edini. To pove vse.
Večer. Udobno sem nameščen na kavču v dnevni sobi in opazujem kolegice. Špela komaj diha. Pravi, da ima prebavila malce preveč napeta in da tako pač ne gre več. ''Glejte, kakšen trebuh imam! Pa to ni res! To ni več hec! Dobivam mozole. Pa ne mi rečt, da samo meni raste trebuh ?!'' Sonja pove, da se po šestih obrokih čez dan počuti zelo dobro in da si bo zagrela še malo mleka, da si pripravi afriški čokolino. Lea zatrdi, da arašidovega masla, glavnega krivca naše male depresije, itak ne mara in da ga lahko zaradi nje tudi ukinemo. Tadeja pa je postala tista prava pravcata odvisnica od tekoče masti z veliko proteini. ''Fan fatale,'' tako rekoč. Svojim ustecem približuje že kakšno peto žličko pregrešne kreme.

Sam sem v dilemi. Na mizi posebej name čaka pregrešno dobra ocvrta miška, narejena na lokalni tržnici. Zdi se mi, da prav hoče, da jo pojem. Gleda me in me vabi. Tudi jaz jo gledam. Ko bi le imela tace in jo ucvrla nekam daleč stran, kjer je ne bi mogel najti. Grdo jo pogledam in upam, da se prestraši in jo pobriše. Miška se ne premakne. Še lepše me pogleda, pocedi malo maščobe in se navlaži. ''Oj, Gašper, pridi in me vzemi.'' Madona, saj se mi že blede! Skoraj me premami, ko se oglasi moj prepolni trebuh: ''Gašper, ne ga srat. Dost maš ocvrtih miši! Danes si pojedel že preveč sranja.'' Vem, da ima prav. Sploh mu ne morem ugovarjat! Z izjemnim naporom obrnem glavo stran od preklemane miši in zamižim. Upam, da pride mačka. A glej ga zlomka! V mislih se nariše nož. Nož? Ok. Nož pa ja ni nič hudega. Očitno se bom miški vendar lahko uprl. Nož suvereno prereže miško na pol. Ja, uničit hudiča! Tako se to dela! Potem se rezilo dvigne in pomoči v neko nedefinirano plastično embalažo. Misel se mi izostri. Oh, ne! Arašidovo maslo! Vstanem iz kavča in se naredim neumnega. Kot, da nočem nič. Počasi se približujem mizi in gledam v strop. Miška, namazana z arašidovim maslom, gladko pade. V moja usta. Ko sem jo jedel, sem se prepričeval, da je v resnici ne jem. Da pijem vodo. Super! Popil sem dva deci vode. Če pomislim, sem bil res malce zdehidriran.

V resnici vsi vemo, da depresija ni posledica prehranjevanja. Da je način prehranjevanja zgolj pokazatelj nečesa globljega. Nekaj hoče priti na plano in tega ne zna storiti drugače kot tako, da ti govori, da požri to in ono.
Jemo veliko zato, ker nimamo več dosti za piti. Zna biti pa tudi, da nas je delo v nangomski bolnišnici vsaj malo prizemljilo. Takole pravi Lea: ''Imajo zdravnika, okrog 5 clinical officerjev, še nekoga, ki je nekaj vmes med prvima dvema kategorijama, in kar nekaj medicinskih sester, tako da kaksnih hudih zadolžitev nimamo, sploh pa ima zadnjo besedo Umko (dr. Zulu), kar precej zakomplicira vse skupaj (prevod - ne veš, kaj lahko in kaj ne oziroma kaj bo popravljal za mano, s čim se ne bo strinjal). Kot zanalašč tudi pacientov ni prav veliko, še največ je otrok in nosečnic. Vsaj v primeru otrok koristi kroženje na infekcijski pediatriji. Pogled na malčka, ki z zadnjimi močmi uporablja vse pomožne mišice in poskuša kljubovati bronhiolitisu, je pretresljiv. Enako presune hipoton, dehidriran dojenček, z vdrto mečavo, ki mlahavo leži v materinem naročju. Njegovo živahno kobacanje naslednje jutro privabi iskren nasmeh na obraze celotne odprave. Na žalost se življenja ne bo veselil 9 letni fantek, ki je utrpel odprti zlom golenice in mečnice. Starši nimajo denarja za osteosintetski material, zato ga Umko zdravi konzervativno, gnoj izteka iz rane, nogica mlahavo leži na sivkasti odeji, žalostne, osamljene očke, ki bi govorile, vendar ne znajo angleško, zrejo v nas, mi pa smo še dodatno pretreseni, saj smo pravkar odkrili, da je fantek okužen z virusom HIV. Žrtvi istega virusa sta tudi njegova soseda pa še mnogi, mnogi drugi. Življenje fantkovega soseda izteka, skupaj z obilico gnoja, skozi ogromno luknjo v stegnu, ki je nastala po piomiozitisu, zdravljenem pri vraču. Z odejo do brade, opazne so samo velike oči, vdano čaka na bolečo toaleto v splošni anesteziji. Tanka črta loči življenje od smrti, a prečkanje te ločnice je v nangomski bolnišnici pogosto srhljivo dolgo, boleče, osamljeno, presunljivo neosebno,... "This is the case of" je Umko predstavil večino bolnikov na naši prvi viziti. Poskušam razumeti. Kakor poskušam razumeti mlade mamice, katerih otroci, zaviti v čitengo in odejico, so pravkar uzrli Svet, brez družbe srečnih očetov, brez sijočega nasmeha.''

Koliko smo zares koristni? Kaj dobrega sploh lahko storimo? Osebje je samozadostno in nepripravljeno na spremembe. Videti je, da jim je prav udobno v trenutnem stanju, ki je pravzaprav ''status quo.'' Po eni strani godrnjajo, da jih je premalo in da potrebujejo pomoč, po drugi pa jih vsakršen obrat v tej smeri utrudi kot antilopa kilavega leva. Saj ne rečem – od njih se lahko (in tudi se) ogromno naučimo. Vidimo stvari, ki jih v Sloveniji najbrž nikoli ne bomo. In tudi osebje je videti prav počaščeno, če nam lahko pove kaj novega. Na žalost tistih, ki smo internistično usmerjeni, a na Špelino veselje, pa se svet v Nangomski bolnišnici vrti okrog kirurgije in njene sorodnice ginekologije, zato nam z največjim veseljem predajajo predvsem svoje kirurško znanje in izkušnje.

Če sklenem današnji spis. Hrane imamo dovolj. In ne samo, da se napujsamo doma. Dosti je tudi prilike, da se prav pošteno obogatimo kot gostje pri kakšnem domačinu. Driske nimamo (in zategadelj prav na glas trkam po leseni mizi!), miši pa so tudi samo tiste ocvrte. Razen ena, ki ni pomembna, ker nam je ušla pod vrati ven, preden smo utegnili reči ''sir.'' Voda sicer še vedno ni čez cel dan, ampak zmoremo. Jasno - spalne vreče nam res ne dišijo po vijolicah, žejni pa tudi nismo. Nogomet smo gledali pri kolegu Nodiju, v župnišču. Res pa je na koncu drugega polčasa zmanjkalo elektrike in smo za neodločen rezultat proti USA izvedeli naknadno. Kaj hočemo. Tudi v Afriki ni vse popolno.

... Čakaj malo! Če je v naše stanovanje pod vrati prišla miš ... A to potem pomeni, da lahko prileze tudi kača?
GG