Monday, September 6, 2010
Za konec
5.9.10
VOJNA ZVEZD
Nekje v galaksiji daleč, daleč stran ...
Prileteli smo domov. Namesto štirih smo to pot zamenjali zgolj tri letala. Gor in dol in gor in dol in gor in dol. Nič kaj takega. Prešvicani in prepojeni z nezavidljivimi vonjavami smo se veselo poslovili v Trstu, kjer so se naše poti vsaj začasno ločile. Veselo pravim zato, ker smo se imeli tako fino, da zavoljo izkušnje nikakor ne moremo biti žalostni. Da pa nismo ravno dišali, gre tudi na rovaš dejstva, da nam je zadnje tri dni v Afriki nagajala voda, ki je ni bilo. (Hm, a ti lahko nagaja nekaj, česar ni?) Kakorkoli – po svoje še sreča! Tako smo dajali vtis, da nam v pusti savani nikakor ni bilo lahko in da smo se morali boriti za preživetje. Hkrati so lahko domači tudi razumeli tistih par centimetrov okoli pasu več – ko je človek v stiski, pač je, kar mu pride v usta. V slabih pogojih še več, da si ja okrepi odpornost. ''Verjetno so si pekli miši in podgane in jedli samo nshimo, ki te blazno napihne, nekih pametnih hranilnih snovi pa ti vendar ne da.'' Ja, hudo je bilo. Prosim, razvajajte me. :)
Daleč stran od sveta, ki sem ga spoznal v preteklih treh mesecih, je čisto drugačno življenje. Prvi šok sem doživel takoj, ko sem slišal, da vsi okoli mene govorijo slovenski jezik. Zelo smešno, saj sem bil tri mesece omejen zgolj na tiste tri ali štiri slovenske glasovne barve. In ko je naenkrat kar vsak mimoidoči lapal po naše, sem se počutil najmanj čudno. Nič več glasnega obrekovanja, nič več pozdravljanja s ''Hello! How are you?''. Včasih sem se še zmotil, ko sem pozdravil po angleško. Ampak ni bilo problema, saj me je tisti nekdo itak čudovito zignoriral. Ja, vseh mimoidočih pa res ne zanima, kako se počutim jaz in tudi ne marajo, da jih sam baram po počutju. Ah, ta Evropa.
Drugi udarec pa sem dobil, ko sem se zavedel, da se stvari tukaj odvijajo dosti bolj hitro. Veste, saj jaz sem še vedno isto počasen, kot sem bil pred odhodom v Zambijo. Ker počasneje verjetno itak ne gre. Ampak drugi so drugačni. Ljudje se premikajo hitreje, govorijo hitreje, delajo hitreje, ... Pikola, in ker sem kar naenkrat obdan s tolikimi stvarmi, o katerih povprečen Zambijec še sanjati ne more, sem postal tudi malce nervozen, saj je dan prekratek, da bi storil vse, kar mi je omogočeno.
Na nekatere stvari se sicer hitro navadiš. Tako je recimo dobrodošlo, da lahko pijem vodo neposredno iz pipe in da lahko odplaknem straniščne odpadke takoj, ko ti nastanejo. Tudi zeleno okolje je pravi balzam za oči, saj je v suhi dobi Afrika izredno rjava. Po drugi strani pa, ko sem prej ravno omenil sekret, še vedno zapiram straniščno školjko. Tisti strah preh kačo, ki prileze po odtoku, je očitno še vedno skrit nekje v podzavesti. In tudi na belo polt obdajajočih ljudi se je potrebno malce navaditi. Vem, da je smešno, ampak verjetno si ne morete predstavljati, da ni tako enostavno zapustiti hiše in se sprehoditi med ljudmi, četudi znanimi. Kar naenkrat si samo bela ovca med belimi in počutiš se nekako – odtujeno. Smešno, če pomislim, da je bil občutek zelo podoben, ko sem prvič stopil na afriška tla. S to razliko, da so nas tam opazili vsi, tukaj pa te opazi malo kdo.
Namen odprave je bil dosežen. Veste, saj se vprašaš. Velikokrat se vprašaš po smiselnosti entuziastičnih ekspedicij, saj se ti na trenutke zdi, da je nemogoče kaj spremeniti. Potem pa se navadiš na njihov sistem. Vidiš, kako razmišljajo in delujejo. Pustiš, da najprej oni pomagajo tebi. Kako tudi ne! Zelo nespametno bi bilo misliti, da vemo o tropih več kot lokalno medicinsko osebje. In zato smo se po prvih krizah, ko smo končno uvideli, da se moramo najprej mi kaj naučiti, sprostili in sprejeli njihov način. Videli smo, da so mojstri na svojem področju in da se izjemno znajdejo s sredstvi, ki so jim pač na voljo. Ne komplicirajo.
Tipičen primer. Zdravnik je položil svojo roko na bolnikov predel srca in ugotovil, da ima šum na srcu. Ja, sem se popraskal po glavi, kako pa to veš? In potem smo izvedeli, da pri malo večjem šumu ob vsakem udarcu srca ob prsno steno čutiš v dlani značilne vibracije. Aha. In potem sem poslušal tisto popuščajoče srce še s svojim stetoskopom in ugotovil – šum.
Tako smo pustili, da nam s svojim delovanjem zlezejo pod kožo. Potem pa smo počasi začeli predstavljati stvari, ki smo jih prinesli s seboj. Zdravila, različen material (posebne obloge za rane, sprožilne naprave za odvzem krvi, ...) in naš način razmišljanja smo začeli kombinirati z njihovimi sredstvi in idejami. Naj se v imenu cele odprave še enkrat zahvalim vsem, ki ste nam pomagali s svojimi prispevki. Naša zdravila smo popisali in razvrstili po učinkovinah in prav lepo je bilo videti, ko so jih dejansko začeli uporabljati.
Zdravila so sicer dvorezen meč. Ko se bodo prinešene zaloge porabile, bodo zopet omejeni na tisto, kar si bolnica lahko privošči. Pa vendar. Vsaj za nekaj časa so v pomoč. Vsaj nekaterim bolnikom.
Nangomska bolnišnica ima svoj mesečni prihodek. Pet milijonov kvač, kolikor dobijo od države, se nepoučenemu morda ne sliši tako zelo malo. Ampak! Če te kvačke račke preračunamo v naše evrčke, dobimo okoli osemsto njih. Se pravi – osemsto evrov na mesec za celo bolnišnico! Manj kot trideset evrov na dan! Kupiš eno šivalno nit, pa si že porabil dnevni budget. Si predstavljate? Tudi mi si nismo, vsaj na začetku ne. In ko smo na listih, v katere popisujejo podatke o bolnikih, zasledili izraz ''afebrile on tuch'' (po naše: na dotik se zdi bolnik brez vročine), smo se njihovi naivnosti smejali. Ockey, če je telesna temperatura res hudo povišana, potem se to z dotikom mogoče res da ugotoviti. Ampak daleč od tega, da bi bila ''meritev'' natančna. Ugotavljanje kakšnih tipičnih vročinskih vzorcev pa s takšnim načinom sploh odpade. Pojavila se je teorija o njihovih izostrenih in izkušenih čutih. Mogoče pa so oni tega vendar sposobni. Nazadnje smo ugotovili, da se jim je pokvaril termometer in da enostavno še niso mogli kupiti drugega. Pa četudi so potem kakšnega premogli, je bila svojevrstena težava merjenje temperature dojenčkom, ki se temu upirajo z vsemi celicami. Pač ne gre, da mu pod pazduho porineš napravo, ki za meritev potrebuje deset minut. Hitri merilci, ki ti temperaturo pogruntajo iz ušesa, pa so pak predragi.
Naslednji hec je bil meritev krvnega tlaka. Oh, kako poznavalsko smo pisali medicinskim sestram navodila, naj redno preverjajo pritisk, ker bomo mi potem iz tega nekaj pogruntali. Pa tega pritiska kar niso hotele izmeriti. Smo mislili, da zato, ker smo beli in se jim zdi, da se delamo pametne. In tako smo se začeli bolj pogosto izpostavljati soncu in tudi na bolniški list smo pod našimi navodili napisali ''lepo prosim'' in potem še ''hvala''. Pa se ni nič spremenilo. In smo končno le stuhtali, da problem ni v nas. Enostavno nimajo merilca tlaka oziroma je v celi bolnici delujoč zgolj eden. Pa še tega je potrebno popraviti.
Tako smo se odločili, da jim bomo z izbranim denarjem nakupili nekaj nujno potrebnih stvari. Kako smo po Lusaki iskali trgovino, ki bi izgledala kolikor toliko spodobno, je čisto svoja zgodba. Da te lokalni prodajalci skušajo nategniti po dolgem in počez, je postalo jasno takoj, ko smo naročili in vnaprej plačali kompaktne tehtnice. Ja, tiste za tehtanje odraslega človeka. Ja, plačali smo jih, preden smo jih videli. Ampak lekarnar Mirza nam je tako sveto zatrjeval, da so tehtnice primerne za bolnico, da smo mu nazadnje verjeli. Kako tudi ne! Saj nas je vendar pozdravil kot prave prijatelje, nas shranil v mobitel in dodal na facebook. In obljubil, da nižje, bolj prijateljske cene ne bomo dobili nikjer drugje in da je cena tako nizka samo zato, ker smo pravi prijatelji. In potem sem mu prijateljsko segel v roko in mu na mizo položil tisti denar, drobiž za tako hudo odlično tehtnico, in vesel zaradi dobre kupčije odkorakal iz farmacije. Čez nekaj dni smo dobili naročeno robo. Super kul! Dobili smo dve plastični tehtnici, ki bi ju benti srako lahko zlomil, če bi z roko malo bolj po moško pritisnil nanju. Kaj šele, če bi, okrepčan z arašidovim maslom, na katero od njiju stopil. Lekarnarjev smisel za humor se je sklenil s prisrčno risbico medvedka in še neke luštne živalce na hrbtišču preklemane vage, da bi ljudje ja vedeli, kako sofisticirano napravo obrniti. Medved mora gledati navzgor.
Kakorkoli – kupljeno robo nam je uspelo zamenjati in na koncu se je vse srečno izteklo. Našli pa smo tudi neko drugo trgovino, iz katere smo odpeljali hidravlično operacijsko mizo in inkubator. Že nekaj časa so namreč operacije v Nangomi potekale na zimprovizirani, napol razpadli mizi, ki si naziva operacijska ni mogla zaslužiti. Inkubator jim pride prav zaradi mnogih prezgodnjih porodov. Za nedonošenčke materina toplota včasih enostavno ne zadostuje. Ne znam vam opisati veselja, ki je preplavilo vse zaposlene in posledično tudi nas, ko smo našteto pripeljali v bolnišnične prostore. Nove možnosti oskrbe pacientov so prinesle svež veter in nov zagon marsikateremu preutrujenemu zdravstvenemu delavcu.
Nabavili smo tudi nekaj merilcev krvnega tlaka in, heh, telesne temperature. Pa šivalne niti, lističe za merjenje krvnega sladkorja, dražja zdravila, voziček za prevoz onemoglih bolnikov, ... Popoln spisek vsega bo objavljen na naši spletni strani. Vsem, ki ste pomagali, najlepša hvala – z naše in še prav posebej s strani nangomske bolnišnice.
Nekje v galaksiji daleč, daleč stran ...
Zares se počutim, kot da sem v drugem vesolju. Luknja med našim, razvitim svetom in državo tretjega sveta je velika. Čeprav steguje kapitalizem svoje lovke tudi tja in je na primer mobilni telefon že zelo običajna zadeva. Ja, mobitel in hrana, nafilana z vprašljivimi E-ji. Mobitel in poceni alkohol. Mobitel in podhranjenost. Mobitel in blatna hiška. Mobitel in nič elektrike. Tukaj je nekaj hudo narobe. Nekdo mastno služi, prebivalstvo pa izgublja pamet in spreminja vrednote. Kako dolgo se bodo še spraševali po počutju? Kako dolgo bo stisk roke še bolj pogost od sporočila na mobitelu ali facebooku?
Saj vem. Takšna je zgolj moja izkušnja. To je bila pač moja Afrika.
GG
Tuesday, August 17, 2010
13.8.2010 – PETEK 13.
Rdeč čevelj na tleh moškega oddelka v nangomski bolnišnici se je barvno ujemal z okrvavljenimi ostanki razrezanih oblačil, ki so ležali nedaleč stran. Skupaj s pozabljenim, prav tako s krvjo prepojenim nosilom na sredi velike sobe in z okoli ležečimi bolniki, ki so se oklepali svojih postelj in vpričo katerih se je vso dogajanje odvijalo, je bila slika že skoraj groteskna. Stali smo pred vhodom v prostor in si še zadnjič ogledovali motiv. Sneli smo si vse tri pare rokavic in se odpravili proti domu. Dovolj je za danes.
Jutro je bilo nenavadno mrzlo. Hlad se mi je zagrizel v kosti in le počasi sem zmogel pridobivati toploto. Sapa je pred mano ustvarjala bele meglice, oči pa so se mi solzile, kot bi jokal. Sonce ni in ni hotelo posvetiti s svojo običajno močjo. Očitno ima v Zambiji tudi ognjena krogla rada svoj mir in si vzame čas, kadar si pač izmisli, da ga potrebuje. V tem se od ostalih Zambijcev prav nič ne razlikuje, sem si potiho mislil. Pogledal sem proti Sonji, ki je sopihala tik ob meni. Tudi ona si je želela, da bi za jutranji tek oblekla kakšen pulover več. Tekla sva mimo osnovne šole, v kateri smo prejšnji dan priredili uro oralne higiene. Saj veste – oralna pomeni ustna, higiena pa skrb. Vsaj tako je razložil učencem naš prijatelj Kalaluka, trenutno sicer brezposelni zobar v nangomskem misijonu, ko je zavzeto predaval o pomembnosti rednega čiščenja zob. On je otrokom posolil pamet, mi pa smo jim potem za nagrado, ker so tako pridno poslušali, razdelili zobne ščetke in zobne krtačke, ki so jih prispevali sponzorji in osnovne šole iz Slovenije. Akcija je super uspela! Otroci so bili nad oralnim inventarjem navdušeni, saj takšne stvari tukaj niso poceni. In ravno zato, ker niso poceni, so skoraj zahtevali svoj delež še učitelji. Ti so hoteli dobiti paste in ščetke še za druge prijatelje učitelje, ki jih sicer trenutno ni bilo v šoli, ampak tamkaj skoraj zagotovo ponavadi delajo. Ja, kaj pa smo hoteli. Smo jim pač dali.
Potem sva tekla mimo majhnega trga, kjer smo odkrili edini rezervoar arašidovega masla v neposredni bližini Nangome. To je zelo pomembno, saj se je sicer znalo zgoditi, da smo ostali brez. Veste – arašidovo maslo je odlična hrana za popotnike. Ima veliko beljakovin in še več nenasičenih maščob, pa še kvari se ne. Ja, mogoče res pridobiš kakšno kilo. Ampak na potovanju je zavoljo telesne odpornosti bolje kakšno kilo pridobiti, kot izgubiti. Telo se mora boriti proti nevsakdanjemu stresu in najbolj narobe je, če ga izstradaš. Takšna je pač moja teorija. Arašidovo maslo se strinja.
Utrujena in bolj malo ogreta sva hotela preizkusiti neko novo pot, ki smo jo odkrili med enim od sprehodov. Potem pa je počilo. Sonja je čudno zavila z nogo in si zvila gleženj. Po neki bližnjici je, z nevljudnimi besedami na ustih, odšepala domov, jaz pa sem se odločil, da s tekom še malo nadaljujem. Po afriških brezpotjih sem tekel še nekaj časa, potem pa sem moral tudi jaz končati in jo ucvreti proti domu. Nagajati mi je namreč začela Ahilova tetiva.
Tako spodbudno se je začel ta nenavadni petek. Kot vedno, smo tudi tokrat malce zamudili na jutranji raport. Pa smo bili še vseeno pravočasni, ker so tudi šefi zamudili. Med razglabljanjem o novih pacientih in nabavljanju materiala za bolnico nas je prezeblo do kosti. Sonce je še vedno protestiralo. Kaj pa vem, mogoče si je mislilo, da bo delalo ravno toliko kot povprečen Zambijec. Ravno toliko, kot je treba, torej. Saj dan imajo, kaj pa še hočejo. Kakorkoli – v stavbi je bilo hladno kot strela, ko smo prišli ven, na šibko sonce, pa nas je zaradi vetra, ki nasprotno ni prav nič protestiral, prepihalo kot le malokdaj.
Tudi v bolnišnici ni bilo vse tako, kot bi se spodobilo. Zavoljo mraza mi je pamet malce zamrznila in še dobro, da je bil ta dan na delu tudi Bobek, ki je imel v glavi manj ledu. Tako smo skupaj preleteli paciente in razglabljali o njihovih tegobah. Če bi bil sam, bi dve nič kaj preveč zdravi bolnici hotel odpustiti domov in to se skoraj zagotovo ne bi končalo blazno lepo. Kratkoročno že, ker sta si domov vendar želeli. Dolgoročno pa bi dotični slabotnici skoraj zagotovo ponovno trkali na bolnišnična vrata. Tudi rezultatov odvzetega sputuma nam ni bilo dano dočakati. Da bo jasno vsem – sputum je tista zadeva, ki jo izkašljajo bolniki s produktivnim kašljem. Če je bolnik okužen s HIV-om in je njegova telesna imunost oslabljena, če ga boli v prsih, težko diha in se ponoči poti, povrhu vsega pa še produktivno kašlja, je potrebno takšen sputum, po domače špukec, poslati na laboratorijsko preiskavo. Ker obstaja sum, da je ubogega bolnika napadla tuberkuloza. In na ženskem internističnem oddelku so ležale štiri takšne osebe, s sumom na jetiko. Za štiri smo torej naročili preiskavo sputuma. In rezultatov še ni bilo. Če so okužene, bi bilo dobro vedeti čim prej, saj bi bile v tem primeru napotene v izolacijsko sobo. Pač, da ne bi okužile še drugih bolnic. In nas, jasno. Oh, itak smo se okužili že prej. Če se pa nismo, pa bacil tuberkuloze sedaj skoraj zagotovo posedujemo. Ko te med pregledom taka oseba pokašlja, se je temu pak težko izogniti. Jebi ga. Itak je okužene 90 odstotkov populacije. Zboli pa jih potem le 10 odstotkov. Tako, da ni panike. In veselo so kašljale naprej ...
Ko sem se vračal iz dela v našo hišico, po naključju s Sonjo, s katero sva ta dan delala na Čifuntu (se pravi – na ''internističnem'' oddelku) sem se pred vrati zavedel, da nimam ključa. Špela in Tadeja sta izginili neznano kam, Sonja pa ključa prav tako ni posedovala. Usedla sva se tako na klop pred bolnišnico in čakala. In čakala. In čakala. Pihalo je kot gromska strela, midva pa sva čakala. Veter je jezno divjal naokoli, sonce je štrajkalo, midva sva pa še vedno čakala. In zmrzovala. To je super! Zna biti, da bom prvi Evropejec, ki je zmrznil sredi Afrike. Po eni uri sva imela dovolj. Nehala sva čakati. Sprehodila sva se do tržnice in tam našla Špelo in Tadejo s kupom čiteng v vrečkah. Ja, ko punce nakopujejo, pa res traja.
Med pripravo kosila sem odprl pečico in zagledal nekaj nepojmljivega. Star nekaj dni, je notri ležal kos bučkinega štrudlja. Neprimerno shranjen, se ve. Tako pregrešno dober, pa smo ga potem en cel kos pozabili v pečici. Res mi je bilo žal, da nisem pečice odprl dva dni prej in taisti kos z užitkom pomljaskal. No, tega si nisem upal več storiti. Namenil sem se ga vreči. Klinc, če se da, se je trebušnim težavam, vsaj kadar si na potovanju, umestno izogniti. Dal sem torej štrudelj na mizo, s solzami pokapljan, da ga bom kasneje odnesel ven v tisto globoko luknjo, kamor mečemo vse smeti. Nisem prepričan, a mislim, da ga je pojedla Tadeja.
Že drugič se nam je zamašil odtok. Pa saj ni čudno! Verjetno smo največji potrošniki sekret papirja daleč na okoli. Prodajalec na tržnici, kjer smo redni gostje, ima že kar vnaprej posebej za nas pripravljen največji paket teh svetih rolic, brez katerih bi tenko piskali. Torej, mi bi tenko piskali, sekret pa bi bil še vedno odprt. Ne vem, kaj punce mečejo notri in kako na debelo si zavijajo tiste lističe po olajšanju, ampak benti – res sem si mislil svoje, ko sekret naenkrat ni več goltal, marveč bruhal. Rehidracija ni bila uspešna, zato smo poklicali vodovodarja, ki je prinesel antibiotike in rektoskop. Slednjega je z zadnje strani porinil daleč proti žrelu belega prestola in odstranil prepreko, zaradi katere so nastajali takšni zastoji, da so se nekateri vozniki že začeli obračati in voziti nazaj proti domu. Naš sveti gral je bil tako ozdravljen vseh tegob in še danes se sveti v vsem svojem sijaju. Včasih si želim, da bi bil tudi sam tako učinkovit s pacienti.
Dobra ura je še bila do tega, da se sonce poslovi, ko smo se odločili, da se gremo malce sprehajat po vasi. Ko smo jo prav po zambijsko mahali mimo bolnice, se je pripeljal neki kombi. Na odprtem prtljažniku je sedelo nekaj ljudi, med katerimi je bil tudi fant z okrvavljeno glavo. Očitno se je zopet zgodila kakšna nesreča na delu, ali pa pri nogometu. Nismo se preveč obremenjevali, saj imajo v Nangomski bolnišnici zelo usposobljeno ekipo, ki se spopada s takšnimi stvarmi dan za dnem. Tako smo se odločili, da s sprehodom nadaljujemo. Ob cesti, ''by the road side'', kjer sta dve gostilni, frizer, šivilja in še kaj in kjer se sproščajo vsi uslužbenci nangomske bolnišnice, smo srečali Freda, clinical officerja brez vzdevka, ki je moral zapustiti lokal in kreniti proti bolnici. Povedal je, da mora odkleniti operacijsko sobo, ker je on edini, ki ima ključe. Zgodila se je namreč neka prometna nesreča. Ja, o.k., nesreče so tukaj res pogoste.
Sonce je že padlo na drugi konec Zemlje, ko smo se vračali domov, čeprav še ni bilo povsem temno. Mimo nas je pripeljal neki poltovornjak in ljudje, ki so se z njim vozili, so nam povedali, da se je zgodila neka nesreča. Ockey, bomo šli pogledat. Če vsi vejo za to neko nesrečo, pa bi bilo vendar dobro, da preverimo stanje v bolnišnici.
Stopili smo skozi vrata čifunta. ''Nadenite si rokavice in pomagajte!'' je zavpila neka medicinska sestra. Nismo še čisto dojeli, kaj se pravzaprav dogaja. Stopili smo na desno, proti moškemu oddelku. Na tleh, umazanih od krvi, so ležali trije poškodovanci. Okoli njih je, brez vsake panike, svoje delo opravljalo medicinsko osebje. Poleg so bili tudi vratar in lokalni električar in še kakšen, ki z medicino ni imel kakšne neposredne zveze. Očitno je prišla prav čisto vsaka pomoč. Dva možakarja sta imela razpoko na glavi in tu in tam je še bilo slišati, da hočeta nekaj povedati. Enega izmed njiju je vsake toliko časa zagrabil krč in da bi si ne izpulil vstavljenega kanala, ga je za roko držala sestra. Drugi je bil bolj miren. Okoli njegove glave je bila mlaka krvi. Clinical officer nad njim se je trudil zašiti luknjo, ki je na glavi v normalnem stanju ne bi smelo biti. Tretji nesrečnež je samo tiho ležal. Poškodba glave, tretjič. Osebje ga je skušalo prestaviti na nosila, da bi ga odvedli na rentgensko slikanje. O.k. Kaj takega res nismo pričakovali. Nadeli smo si torej rokavice. Tri pare. Za vsak slučaj. Krvi je bilo res dosti in nismo hoteli ugibati možnosti infekcije in procenta prepustnosti ob nošenju enega para. Malo smo si opomogli od prizora in se zavedli, da so v čakalnici še kakšni trije ljudje. Ti so sedeli, po telesu so imeli praske in bili so premočeni od znoja in krvi. Izgledali so stabilno. Še dobro. Odpravili smo se še na ženski oddelek, saj naj bi tudi tam ležalo nekaj poškodovank. In res. Dve ženski sta ležali na posteljah. Ena je bila samo malo opraskana, medtem ko je druga povedala, da jo boli noga. Odgrnil sem odejo, ki je pokrivala prizadeto okončino, da bi ocenil situacijo. Prizor je bil osupljiv. Spodnji del noge, torej golen, je bila razklana na pol in v špranji je stala mlaka krvi. Grozljiv motiv sem hitro zakril nazaj. Na tleh je ležala še ena oseba. Čez glavo je imela pokrito odejo. Verjetno je umrla. Popolnoma prekrita je bila še ena ženska, na postelji. Preklemani petek očitno tudi njej ni bil naklonjen.
Globoko smo zajeli sapo in se poskusili zbrati.
Špela se je pognala na pomoč officerju, ki je krpal hudo razklano glavo. To je bil res prizor. Verjetno jim je zmanjkalo ukrivljenih igel, saj je moral možakar lastoročno zviti povsem ravno iglo, ki jo je potem uporabil za šivanje. Ni kaj, mudilo se je in treba se je bilo znajti. Da ni šlo tako gladko, kot bi se spodobilo, je z ozirom na zimprovizirani pripomoček jasno. Igla je bila še vedno bolj ravna kot zvita in Špela je morala dobro paziti, da ni namesto pacientove rane officer zašil njo. Tadeja je ostala pri ženski z razklano nogo. Sonja je odhitela po čelno svetilko, da bi videla zašiti razpočeno rano nad očesom taiste ženske. Sam sem pomagal pri prestavljanju bolnikov, namenjenih na slikanje, na nosila. Zaradi pomanjkanja ustreznih tovrstnih pripomočkov sem si samo želel, da nima nihče poškodovane hrbtenice. Saj paziš, kolikor le lahko in se trudiš, ampak popolnost je v takšnih razmerah izjemno težko doseči. Potem sem pristopil k Špeli, da bi videl, kaj se dogaja z njenim bolnikom. Narahlo sem mu otipal glavo. Namesto okrogle oblike je bilo čutiti, kot bi se dotikal razmetane in neurejene Rubrikove kocke. Okrvavljene rokavice sem zamenjal in se napotil k drugemu bolniku s poškodbo glave, da bi zamenjal sestro, ki se je trudila, da bi se zaradi nenehnih krčev vstavljeni venski kanal ne snel. Prijel sem torej nesrečneža za roko in pogledal proti Špeli. Njen bolnik je bruhal. Bruhal kri. Kri, pomešano z nekimi čudnimi strdki. Osredotočil sem se na poškodovanca pred sabo. V krču je hotel skrčiti roko in komaj sem ga zadržal. Kmalu je prišla sestra, mu razrezala obleko in jo snela. Ni bilo videti, da bi bil poškodovan še kje drugje. Pokrila ga je z odejo. Tadeja in Sonja sta ženski z razklano nogo očistili rano in jo potem tudi pomagali poviti. Tudi tukaj je prišla na svoj račun improvizacija. Profesionalna ortopedska naravnava noge in potem še imobilizacija s kartonasto škatlo sta nam sestro Katowo prikazali v povsem novi luči. Ja, je majhna in okrogla in se komaj premika. In ja, sončne špegle nosi tudi, ko je noč. Ampak urgenco pa obvlada in kapo dol – njene roke so izkušene in zanesljive, njena sposobnost odločanja in vodenja v takšnih primerih pa občudovanja vredna. Tadeja se je potem posvetila drugi poškodovanki – oskrbela ji je rane in zašila razpoko na čelu.
...
Dogajanje se je odvijalo hitro. Osebje je svojo nalogo obvladalo, mi pa smo se trudili, da bi jim pomagali po najboljših močeh. Nesreča je hotela, da ni bilo ravno takrat v bližini nobenega zdravnika, odsotna pa je bila tudi anesteziologinja Trajna in kakšen večji operacijski poseg je bil zategadelj onemogočen. Nujna pomoč je bila kljub vsemu dana. Nato pa so se odločili za transport v UTH – University Teaching Hospital – v Lusaki. Paciente so naložili v edini kombi, ki je bil takrat na voljo. S prvo vožnjo so peljali vse tri možakarje s poškodbo glave. Ležali so na tleh kombija, ki je speljal po luknjasti nangomski cesti. Situacija se je nekoliko umirila in Sonja je uspela zašiti rano nad očesom ženske z razklano nogo. Verjetno je bil to najbolj sterilen poseg v tej črni noči. Pozno ponoči je taisti kombi v UTH odpeljal še njo.
Sneli smo si s krvjo zamazane rokavice in se odpravili proti domu. Kako tanka je črta med življenjem in smrtjo. In kako črn smisel za humor ima lahko usoda. Nesrečniki so se peljali z manjšim tovornjakom, večina jih je sedela zadaj na odprtem prtljažniku. Voznik je dirjal po ravni zambijski cesti. Prehitro. Dosti prehitro. Tako se ni pravočasno odzval na oviro, ki je sicer na teh cestah dokaj pogosta. Silovit trk je presenetil vse potnike, ki jih je moralo razmetati po betonski cesti kot plastične kozarce na vetru. Samo predstavljam si lahko, kaj se je zgodilo z ubogo kravo, ki jo je tovornjak zadel. Mu-u.
In veste, kaj najbolj boli? Ko sem držal tistega fanta za roko in mu pregledoval vitalne znake, se mi je ves čas zdelo, da nekam čudno zaudarja. V tistem se nisem mogel domisliti, kaj bi to lahko bilo. Potem pa me je v nekem trenutku Špela vprašala, če sem kaj zavohal. Ja, sem rekel. Nekaj smrdi. Tudi njen bolnik je zaudarjal podobno. Očitno imajo v Zambiji podobne težave kot pri nas. Alkohol. In še bonus: voznik jo je odnesel zgolj z nekaj praskami. Promilov mu nismo mogli preveriti. Umrli sta dve ženski, trije moški pa imajo kaj slabo prognozo. Če jo v času pisanja sploh še imajo.
Dovolj je za danes. Je bilo vse, kar se je dogajalo na petek, 13., zgolj naključje?
GG
P.S.: konec julija je Zambijo zapustila naša Lea. Upamo, da je uspešno prebrodila kulturni šok, ki ga je v Sloveniji nedvomno doživela. Lea, ''zikomo'' za vse lepe trenutke. Kakšnih drugih pa itak ni bilo.
P.S.2: ne, Lea, nismo se (še) potolkli med sabo. Prav lepo sodelujemo vsak po svoje. Jaz lepo povem svoje mnenje, Tadeja naredi čisto kontra, kot je normalno, Špela pametno protestira, Sonja pa ne ve, kaj bi. Ja, res te pogrešamo.
Rdeč čevelj na tleh moškega oddelka v nangomski bolnišnici se je barvno ujemal z okrvavljenimi ostanki razrezanih oblačil, ki so ležali nedaleč stran. Skupaj s pozabljenim, prav tako s krvjo prepojenim nosilom na sredi velike sobe in z okoli ležečimi bolniki, ki so se oklepali svojih postelj in vpričo katerih se je vso dogajanje odvijalo, je bila slika že skoraj groteskna. Stali smo pred vhodom v prostor in si še zadnjič ogledovali motiv. Sneli smo si vse tri pare rokavic in se odpravili proti domu. Dovolj je za danes.
Jutro je bilo nenavadno mrzlo. Hlad se mi je zagrizel v kosti in le počasi sem zmogel pridobivati toploto. Sapa je pred mano ustvarjala bele meglice, oči pa so se mi solzile, kot bi jokal. Sonce ni in ni hotelo posvetiti s svojo običajno močjo. Očitno ima v Zambiji tudi ognjena krogla rada svoj mir in si vzame čas, kadar si pač izmisli, da ga potrebuje. V tem se od ostalih Zambijcev prav nič ne razlikuje, sem si potiho mislil. Pogledal sem proti Sonji, ki je sopihala tik ob meni. Tudi ona si je želela, da bi za jutranji tek oblekla kakšen pulover več. Tekla sva mimo osnovne šole, v kateri smo prejšnji dan priredili uro oralne higiene. Saj veste – oralna pomeni ustna, higiena pa skrb. Vsaj tako je razložil učencem naš prijatelj Kalaluka, trenutno sicer brezposelni zobar v nangomskem misijonu, ko je zavzeto predaval o pomembnosti rednega čiščenja zob. On je otrokom posolil pamet, mi pa smo jim potem za nagrado, ker so tako pridno poslušali, razdelili zobne ščetke in zobne krtačke, ki so jih prispevali sponzorji in osnovne šole iz Slovenije. Akcija je super uspela! Otroci so bili nad oralnim inventarjem navdušeni, saj takšne stvari tukaj niso poceni. In ravno zato, ker niso poceni, so skoraj zahtevali svoj delež še učitelji. Ti so hoteli dobiti paste in ščetke še za druge prijatelje učitelje, ki jih sicer trenutno ni bilo v šoli, ampak tamkaj skoraj zagotovo ponavadi delajo. Ja, kaj pa smo hoteli. Smo jim pač dali.
Potem sva tekla mimo majhnega trga, kjer smo odkrili edini rezervoar arašidovega masla v neposredni bližini Nangome. To je zelo pomembno, saj se je sicer znalo zgoditi, da smo ostali brez. Veste – arašidovo maslo je odlična hrana za popotnike. Ima veliko beljakovin in še več nenasičenih maščob, pa še kvari se ne. Ja, mogoče res pridobiš kakšno kilo. Ampak na potovanju je zavoljo telesne odpornosti bolje kakšno kilo pridobiti, kot izgubiti. Telo se mora boriti proti nevsakdanjemu stresu in najbolj narobe je, če ga izstradaš. Takšna je pač moja teorija. Arašidovo maslo se strinja.
Utrujena in bolj malo ogreta sva hotela preizkusiti neko novo pot, ki smo jo odkrili med enim od sprehodov. Potem pa je počilo. Sonja je čudno zavila z nogo in si zvila gleženj. Po neki bližnjici je, z nevljudnimi besedami na ustih, odšepala domov, jaz pa sem se odločil, da s tekom še malo nadaljujem. Po afriških brezpotjih sem tekel še nekaj časa, potem pa sem moral tudi jaz končati in jo ucvreti proti domu. Nagajati mi je namreč začela Ahilova tetiva.
Tako spodbudno se je začel ta nenavadni petek. Kot vedno, smo tudi tokrat malce zamudili na jutranji raport. Pa smo bili še vseeno pravočasni, ker so tudi šefi zamudili. Med razglabljanjem o novih pacientih in nabavljanju materiala za bolnico nas je prezeblo do kosti. Sonce je še vedno protestiralo. Kaj pa vem, mogoče si je mislilo, da bo delalo ravno toliko kot povprečen Zambijec. Ravno toliko, kot je treba, torej. Saj dan imajo, kaj pa še hočejo. Kakorkoli – v stavbi je bilo hladno kot strela, ko smo prišli ven, na šibko sonce, pa nas je zaradi vetra, ki nasprotno ni prav nič protestiral, prepihalo kot le malokdaj.
Tudi v bolnišnici ni bilo vse tako, kot bi se spodobilo. Zavoljo mraza mi je pamet malce zamrznila in še dobro, da je bil ta dan na delu tudi Bobek, ki je imel v glavi manj ledu. Tako smo skupaj preleteli paciente in razglabljali o njihovih tegobah. Če bi bil sam, bi dve nič kaj preveč zdravi bolnici hotel odpustiti domov in to se skoraj zagotovo ne bi končalo blazno lepo. Kratkoročno že, ker sta si domov vendar želeli. Dolgoročno pa bi dotični slabotnici skoraj zagotovo ponovno trkali na bolnišnična vrata. Tudi rezultatov odvzetega sputuma nam ni bilo dano dočakati. Da bo jasno vsem – sputum je tista zadeva, ki jo izkašljajo bolniki s produktivnim kašljem. Če je bolnik okužen s HIV-om in je njegova telesna imunost oslabljena, če ga boli v prsih, težko diha in se ponoči poti, povrhu vsega pa še produktivno kašlja, je potrebno takšen sputum, po domače špukec, poslati na laboratorijsko preiskavo. Ker obstaja sum, da je ubogega bolnika napadla tuberkuloza. In na ženskem internističnem oddelku so ležale štiri takšne osebe, s sumom na jetiko. Za štiri smo torej naročili preiskavo sputuma. In rezultatov še ni bilo. Če so okužene, bi bilo dobro vedeti čim prej, saj bi bile v tem primeru napotene v izolacijsko sobo. Pač, da ne bi okužile še drugih bolnic. In nas, jasno. Oh, itak smo se okužili že prej. Če se pa nismo, pa bacil tuberkuloze sedaj skoraj zagotovo posedujemo. Ko te med pregledom taka oseba pokašlja, se je temu pak težko izogniti. Jebi ga. Itak je okužene 90 odstotkov populacije. Zboli pa jih potem le 10 odstotkov. Tako, da ni panike. In veselo so kašljale naprej ...
Ko sem se vračal iz dela v našo hišico, po naključju s Sonjo, s katero sva ta dan delala na Čifuntu (se pravi – na ''internističnem'' oddelku) sem se pred vrati zavedel, da nimam ključa. Špela in Tadeja sta izginili neznano kam, Sonja pa ključa prav tako ni posedovala. Usedla sva se tako na klop pred bolnišnico in čakala. In čakala. In čakala. Pihalo je kot gromska strela, midva pa sva čakala. Veter je jezno divjal naokoli, sonce je štrajkalo, midva sva pa še vedno čakala. In zmrzovala. To je super! Zna biti, da bom prvi Evropejec, ki je zmrznil sredi Afrike. Po eni uri sva imela dovolj. Nehala sva čakati. Sprehodila sva se do tržnice in tam našla Špelo in Tadejo s kupom čiteng v vrečkah. Ja, ko punce nakopujejo, pa res traja.
Med pripravo kosila sem odprl pečico in zagledal nekaj nepojmljivega. Star nekaj dni, je notri ležal kos bučkinega štrudlja. Neprimerno shranjen, se ve. Tako pregrešno dober, pa smo ga potem en cel kos pozabili v pečici. Res mi je bilo žal, da nisem pečice odprl dva dni prej in taisti kos z užitkom pomljaskal. No, tega si nisem upal več storiti. Namenil sem se ga vreči. Klinc, če se da, se je trebušnim težavam, vsaj kadar si na potovanju, umestno izogniti. Dal sem torej štrudelj na mizo, s solzami pokapljan, da ga bom kasneje odnesel ven v tisto globoko luknjo, kamor mečemo vse smeti. Nisem prepričan, a mislim, da ga je pojedla Tadeja.
Že drugič se nam je zamašil odtok. Pa saj ni čudno! Verjetno smo največji potrošniki sekret papirja daleč na okoli. Prodajalec na tržnici, kjer smo redni gostje, ima že kar vnaprej posebej za nas pripravljen največji paket teh svetih rolic, brez katerih bi tenko piskali. Torej, mi bi tenko piskali, sekret pa bi bil še vedno odprt. Ne vem, kaj punce mečejo notri in kako na debelo si zavijajo tiste lističe po olajšanju, ampak benti – res sem si mislil svoje, ko sekret naenkrat ni več goltal, marveč bruhal. Rehidracija ni bila uspešna, zato smo poklicali vodovodarja, ki je prinesel antibiotike in rektoskop. Slednjega je z zadnje strani porinil daleč proti žrelu belega prestola in odstranil prepreko, zaradi katere so nastajali takšni zastoji, da so se nekateri vozniki že začeli obračati in voziti nazaj proti domu. Naš sveti gral je bil tako ozdravljen vseh tegob in še danes se sveti v vsem svojem sijaju. Včasih si želim, da bi bil tudi sam tako učinkovit s pacienti.
Dobra ura je še bila do tega, da se sonce poslovi, ko smo se odločili, da se gremo malce sprehajat po vasi. Ko smo jo prav po zambijsko mahali mimo bolnice, se je pripeljal neki kombi. Na odprtem prtljažniku je sedelo nekaj ljudi, med katerimi je bil tudi fant z okrvavljeno glavo. Očitno se je zopet zgodila kakšna nesreča na delu, ali pa pri nogometu. Nismo se preveč obremenjevali, saj imajo v Nangomski bolnišnici zelo usposobljeno ekipo, ki se spopada s takšnimi stvarmi dan za dnem. Tako smo se odločili, da s sprehodom nadaljujemo. Ob cesti, ''by the road side'', kjer sta dve gostilni, frizer, šivilja in še kaj in kjer se sproščajo vsi uslužbenci nangomske bolnišnice, smo srečali Freda, clinical officerja brez vzdevka, ki je moral zapustiti lokal in kreniti proti bolnici. Povedal je, da mora odkleniti operacijsko sobo, ker je on edini, ki ima ključe. Zgodila se je namreč neka prometna nesreča. Ja, o.k., nesreče so tukaj res pogoste.
Sonce je že padlo na drugi konec Zemlje, ko smo se vračali domov, čeprav še ni bilo povsem temno. Mimo nas je pripeljal neki poltovornjak in ljudje, ki so se z njim vozili, so nam povedali, da se je zgodila neka nesreča. Ockey, bomo šli pogledat. Če vsi vejo za to neko nesrečo, pa bi bilo vendar dobro, da preverimo stanje v bolnišnici.
Stopili smo skozi vrata čifunta. ''Nadenite si rokavice in pomagajte!'' je zavpila neka medicinska sestra. Nismo še čisto dojeli, kaj se pravzaprav dogaja. Stopili smo na desno, proti moškemu oddelku. Na tleh, umazanih od krvi, so ležali trije poškodovanci. Okoli njih je, brez vsake panike, svoje delo opravljalo medicinsko osebje. Poleg so bili tudi vratar in lokalni električar in še kakšen, ki z medicino ni imel kakšne neposredne zveze. Očitno je prišla prav čisto vsaka pomoč. Dva možakarja sta imela razpoko na glavi in tu in tam je še bilo slišati, da hočeta nekaj povedati. Enega izmed njiju je vsake toliko časa zagrabil krč in da bi si ne izpulil vstavljenega kanala, ga je za roko držala sestra. Drugi je bil bolj miren. Okoli njegove glave je bila mlaka krvi. Clinical officer nad njim se je trudil zašiti luknjo, ki je na glavi v normalnem stanju ne bi smelo biti. Tretji nesrečnež je samo tiho ležal. Poškodba glave, tretjič. Osebje ga je skušalo prestaviti na nosila, da bi ga odvedli na rentgensko slikanje. O.k. Kaj takega res nismo pričakovali. Nadeli smo si torej rokavice. Tri pare. Za vsak slučaj. Krvi je bilo res dosti in nismo hoteli ugibati možnosti infekcije in procenta prepustnosti ob nošenju enega para. Malo smo si opomogli od prizora in se zavedli, da so v čakalnici še kakšni trije ljudje. Ti so sedeli, po telesu so imeli praske in bili so premočeni od znoja in krvi. Izgledali so stabilno. Še dobro. Odpravili smo se še na ženski oddelek, saj naj bi tudi tam ležalo nekaj poškodovank. In res. Dve ženski sta ležali na posteljah. Ena je bila samo malo opraskana, medtem ko je druga povedala, da jo boli noga. Odgrnil sem odejo, ki je pokrivala prizadeto okončino, da bi ocenil situacijo. Prizor je bil osupljiv. Spodnji del noge, torej golen, je bila razklana na pol in v špranji je stala mlaka krvi. Grozljiv motiv sem hitro zakril nazaj. Na tleh je ležala še ena oseba. Čez glavo je imela pokrito odejo. Verjetno je umrla. Popolnoma prekrita je bila še ena ženska, na postelji. Preklemani petek očitno tudi njej ni bil naklonjen.
Globoko smo zajeli sapo in se poskusili zbrati.
Špela se je pognala na pomoč officerju, ki je krpal hudo razklano glavo. To je bil res prizor. Verjetno jim je zmanjkalo ukrivljenih igel, saj je moral možakar lastoročno zviti povsem ravno iglo, ki jo je potem uporabil za šivanje. Ni kaj, mudilo se je in treba se je bilo znajti. Da ni šlo tako gladko, kot bi se spodobilo, je z ozirom na zimprovizirani pripomoček jasno. Igla je bila še vedno bolj ravna kot zvita in Špela je morala dobro paziti, da ni namesto pacientove rane officer zašil njo. Tadeja je ostala pri ženski z razklano nogo. Sonja je odhitela po čelno svetilko, da bi videla zašiti razpočeno rano nad očesom taiste ženske. Sam sem pomagal pri prestavljanju bolnikov, namenjenih na slikanje, na nosila. Zaradi pomanjkanja ustreznih tovrstnih pripomočkov sem si samo želel, da nima nihče poškodovane hrbtenice. Saj paziš, kolikor le lahko in se trudiš, ampak popolnost je v takšnih razmerah izjemno težko doseči. Potem sem pristopil k Špeli, da bi videl, kaj se dogaja z njenim bolnikom. Narahlo sem mu otipal glavo. Namesto okrogle oblike je bilo čutiti, kot bi se dotikal razmetane in neurejene Rubrikove kocke. Okrvavljene rokavice sem zamenjal in se napotil k drugemu bolniku s poškodbo glave, da bi zamenjal sestro, ki se je trudila, da bi se zaradi nenehnih krčev vstavljeni venski kanal ne snel. Prijel sem torej nesrečneža za roko in pogledal proti Špeli. Njen bolnik je bruhal. Bruhal kri. Kri, pomešano z nekimi čudnimi strdki. Osredotočil sem se na poškodovanca pred sabo. V krču je hotel skrčiti roko in komaj sem ga zadržal. Kmalu je prišla sestra, mu razrezala obleko in jo snela. Ni bilo videti, da bi bil poškodovan še kje drugje. Pokrila ga je z odejo. Tadeja in Sonja sta ženski z razklano nogo očistili rano in jo potem tudi pomagali poviti. Tudi tukaj je prišla na svoj račun improvizacija. Profesionalna ortopedska naravnava noge in potem še imobilizacija s kartonasto škatlo sta nam sestro Katowo prikazali v povsem novi luči. Ja, je majhna in okrogla in se komaj premika. In ja, sončne špegle nosi tudi, ko je noč. Ampak urgenco pa obvlada in kapo dol – njene roke so izkušene in zanesljive, njena sposobnost odločanja in vodenja v takšnih primerih pa občudovanja vredna. Tadeja se je potem posvetila drugi poškodovanki – oskrbela ji je rane in zašila razpoko na čelu.
...
Dogajanje se je odvijalo hitro. Osebje je svojo nalogo obvladalo, mi pa smo se trudili, da bi jim pomagali po najboljših močeh. Nesreča je hotela, da ni bilo ravno takrat v bližini nobenega zdravnika, odsotna pa je bila tudi anesteziologinja Trajna in kakšen večji operacijski poseg je bil zategadelj onemogočen. Nujna pomoč je bila kljub vsemu dana. Nato pa so se odločili za transport v UTH – University Teaching Hospital – v Lusaki. Paciente so naložili v edini kombi, ki je bil takrat na voljo. S prvo vožnjo so peljali vse tri možakarje s poškodbo glave. Ležali so na tleh kombija, ki je speljal po luknjasti nangomski cesti. Situacija se je nekoliko umirila in Sonja je uspela zašiti rano nad očesom ženske z razklano nogo. Verjetno je bil to najbolj sterilen poseg v tej črni noči. Pozno ponoči je taisti kombi v UTH odpeljal še njo.
Sneli smo si s krvjo zamazane rokavice in se odpravili proti domu. Kako tanka je črta med življenjem in smrtjo. In kako črn smisel za humor ima lahko usoda. Nesrečniki so se peljali z manjšim tovornjakom, večina jih je sedela zadaj na odprtem prtljažniku. Voznik je dirjal po ravni zambijski cesti. Prehitro. Dosti prehitro. Tako se ni pravočasno odzval na oviro, ki je sicer na teh cestah dokaj pogosta. Silovit trk je presenetil vse potnike, ki jih je moralo razmetati po betonski cesti kot plastične kozarce na vetru. Samo predstavljam si lahko, kaj se je zgodilo z ubogo kravo, ki jo je tovornjak zadel. Mu-u.
In veste, kaj najbolj boli? Ko sem držal tistega fanta za roko in mu pregledoval vitalne znake, se mi je ves čas zdelo, da nekam čudno zaudarja. V tistem se nisem mogel domisliti, kaj bi to lahko bilo. Potem pa me je v nekem trenutku Špela vprašala, če sem kaj zavohal. Ja, sem rekel. Nekaj smrdi. Tudi njen bolnik je zaudarjal podobno. Očitno imajo v Zambiji podobne težave kot pri nas. Alkohol. In še bonus: voznik jo je odnesel zgolj z nekaj praskami. Promilov mu nismo mogli preveriti. Umrli sta dve ženski, trije moški pa imajo kaj slabo prognozo. Če jo v času pisanja sploh še imajo.
Dovolj je za danes. Je bilo vse, kar se je dogajalo na petek, 13., zgolj naključje?
GG
P.S.: konec julija je Zambijo zapustila naša Lea. Upamo, da je uspešno prebrodila kulturni šok, ki ga je v Sloveniji nedvomno doživela. Lea, ''zikomo'' za vse lepe trenutke. Kakšnih drugih pa itak ni bilo.
P.S.2: ne, Lea, nismo se (še) potolkli med sabo. Prav lepo sodelujemo vsak po svoje. Jaz lepo povem svoje mnenje, Tadeja naredi čisto kontra, kot je normalno, Špela pametno protestira, Sonja pa ne ve, kaj bi. Ja, res te pogrešamo.
Sunday, July 25, 2010
Subscribe to:
Posts (Atom)
