Dogajanje v Nangomi

6.6.2010 – NANGOMA, PRVI VTISI
Drugi dan v Nangomi. Dobili smo novo sostanovalko – Leo, specializantko infekcijskih bolezni v zadnjem letu. Tako nas je pet. Čisto majceno napeti zavoljo jutrišnjega dne, ko se naše delo v ''Nangoma mission hospital'' zares začne, počasi srkamo domači šnops. Kajpada, Amarule, tistega likerja v flaši, porisani s sloni, je že zmanjkalo. Po pravici povedano, ga šnopsava samo s Špelo. Ostale tri dekline pa imajo dovolj. Moja teorija je, da je potrebno vse te bacile, konzumirane čez dan v prelestni Afriki, nekako uničiti. Centilitrček dobrega domačega šnopsa pred spanjem pak ne more škoditi. Prešvercala ga je Tadeja.
Nočem dajati napačnega vtisa, da se zapijamo. Ker se ne. Daleč od tega. Danes smo samo nazdravili prihodu novega člana ekipe. Vsaki dan nazdravimo čemu.  (In to je hec, kakopak. Včasih ne nazdravimo ničemur.)
Ker sem študent, si predstavljam, da imam nekaj večje skrbi od ostalih kolegic. ''Kaj me bo doletelo jutri? Bom sploh vedel kaj storiti? Pikola, kaj bi sploh moral znati? Se bom osramotil v tisti bolnišnici?'' Sem pa neznansko presenečen, ko vidim, da se puncam porajajo prav iste misli. Očitno nikoli ne znaš dovolj. Enostavno se je potrebno vreči v morje in plavati.
Skrbi, ki so nam polnile glavo še pred dvema dnevoma, so zbledele. Pravzaprav smo bili nad ''afriško organizacijo'' kar malo razočarani. Sestra Katowa je bila s svojim prevozom včeraj neznansko točna. Še za slovenske razmere! Na Toyotin terenec smo naložili prtljago – štiri polne kovčke medicinske opreme po 23 kilogramov vsak in naši nahrbtniki z isto težo plus ročna prtljaga, okoli 10 kilogramov na kos. S Tadejo sva se usedla na zadnji sedež mrcine, Sonja in Špela pa sta se nastanili zadaj na odprtem prtljažniku, kjer sta delali družbo našemu tovoru. Če je že bila točnost presenetljiva, pa je bila vožnja dosti bolj ''afriška.'' Ma ni ga bilo ovinka, da se ne bi ustavili za kakšnih deset minut. Ampak na koncu smo srečno prispeli na cilj. Vasica Nangoma, in potem ozemlje nangomske bolnišnice, kjer je postavljena naša slovenska zdravniška hišica. Sonja in Špela sta bili (in sta še) zavoljo vožnje po odprtem v obraz rdeči kot sonce, Tadejo je vsled skrivljene drže bolel križ, jaz pa sem bil naspan in zadovoljen, saj sem se med vožnjo udobno namestil k oknu bele Toyote.
Sestra Katowa nam je odprla vrata hišice. In tedaj se je moja zgodba vsaj malo porušila. Ja kaj bom pa povedal doma, ko bodo hoteli slišati o ''moji Afriki?'' Da smo imeli obilo tekoče vode? Da je elektrika delovala brezhibno? Da imamo svoj hladilnik? Da imamo dva sekreta in dve tuš kabini? Ne, tega pa že ne bodo slišali! Treba je povedati drugače. Elektrika ni delovala brezhibno. Ena žarnica je namreč crknila in sem jo moral zamenjat. Nadomestno smo našli v neki škatli v hišici. Vode pogosto enostavno zmanjka. Zato nikoli ne vemo, ali si bomo lahko skuhali kosilo in ali se bomo lahko stuširali. Pa še mrzla je. Brrr. Drek. Ja, res – če ni vode, ga ne moreš odplaknit in enostavno ostane v školjki. Zato ne smemo srati, kadar ni vode. Ven pa tudi ne upamo, saj je preveč radovednih pogledov, ki bi z veseljem buljili v bele, svetleče se riti. Bodi dovolj analnega heca! Nadalje, od dveh sekretov itak deluje samo eden, prav tako pa je delujoča tudi zgolj ena tuš kabina. In ko potegnemo vodo po opravljeni potrebi, se v školjko usujejo majhne in malo večje žabice, ki se zlepa ne pustijo ujeti. Ja, različne plazeče se mrgolazni je v hišici polno. Pajki, ščurki in neke živalce, podobne našim martinčkom nas verjetno niso bile kaj preveč vesele. Posebno ne Sonjinega vpitja, ko je njeno pozorno oko ugledalo nič hudega mislečega ščurka. Sonja je začela na mestu plesati ples dežja in mahati z rokami naokoli kot kung-fu bojevnica, ob tem pa je spuščala visoke zvoke, da so vse nedolžne živalce pobegnile v sosednjo sobo. Tam je potem isto golazen zagledala Špela. Ta je imela popolnoma drugačno reakcijo. Obstala je na mestu, kot kip, zrla v ščurka (in pajka, in martinčka) in ga skušala prebosti s pogledom. ''A te zadeve pregriznejo mrežo proti komarjem? A te zadeve delajo luknje v obleke?''
Kakorkoli. Stanovanje smo si prav lepo uredili. Okolico nam je prijazno razkazal voznik Fred. Povedal nam je tudi, da so tukaj strupene kače, kobre in črne mambe, ki znajo priplavati skozi vodno cev v, hja, sekretno školjko. Špela je pobledela in zahteva, da školjko zapiramo. V ta namen je zavzeto spisala tudi listek, ki ga je prilepila na notranja vrata ''zasebnega prostora.'' Sonja upa, da se bo spomnila, Tadeji pa je skoraj vseeno. Tadeja se v bistvu ničesar ne boji. Ima trdo kožo, tako rekoč. Je bolj racionalne sorte. Jaz se bom že spomnil in školjko zaprl.
Ker je danes ravno nedelja, smo se udeležili tudi maše. Vsaj meni je to blazno koristilo, saj sem se tako že skoraj navadil ljudi in okolice. Maša je bila dokaj klasična, z nekoliko več petja. In dokaj dolga, ker je ravno praznik. Ljudje se za mašo res pošteno uredijo in v svojem windstopperju s kapuco sem se počutil nekoliko, khm, češko.
Čas je, da neham. Razkužil sem se že. Stuširati se ne morem, ker ni vode. Naložil pa sem že itak preveč in skoraj prepričan sem, da bodo imele punce kakšno pripombo o resničnosti vsega. Pa še ščurek se je pojavil v Lejini omari in nekdo ga mora odstraniti. Kaj bo pa jutri? Ah, kje je še jutri ... 


8.6.2010 – SLAVA ARAŠIDOVEMU MASLU
V Zambiji je zima. To pomeni, da prebivalci tarnajo zaradi mrazu, mi pa imamo primerno temo za pogovor. Takole od oka se mi zdi, da je bilo kaj malo oseb, ki smo jih spoznali, pa se z njimi nismo pogovarjali o vremenu. ''Oh, it is cold here,'' reče domačin. In potem mi: ''oh no, it is hot. This is summer in Slovenia.'' Oni se potem malo začudijo, mi pa takoj izkoristimo priložnost in povprašamo še o deževni dobi in najbolj vročem mesecu. Res je – pogovor o vremenu je univerzalen in vžge v vseh državah sveta. Razbije led.
In led smo zares morali razbiti, ko smo včeraj kot kavboji iz kakšnega Eastwoodovega vesterna stopali proti nangomski bolnišnici. Pet v vrsti, kot bi se odpravljali na poslednji obračun. Počasi, z odločnimi koraki, in beležkami namesto pištol. Ampak je bila vsa bojazen odveč. Doktor Zulu nas je prijazno sprejel in nas popeljal na našo prvo tukajšnjo vizito.
Priznam, da se nisem prav zavedal, kako resen problem je v Zambiji HIV. V Lusaki v hostlu mi je prijazen parček iz Anglije povedal, da so knjige glede statistike še prizanesljive, vsaj kar se tiče vasic. In res. V bolnišnici je okužen skorajda vsak drugi pacient, vsakemu novemu pa predlagajo testiranje. Sicer pa so oddelki razdeljeni na kirurškega, pediatričnega, ginekološkega in internističnega. Midva z Leo se bolj nagibava k filozofskim vodam, oprostite, interni, Špela ginekologiji, Tadeja in Sonja pa sta še razmeroma neopredeljeni. Vsekakor pa nameravamo sodelovati in si pomagati. In če bo le možno, vsi izkusiti vse.
Ravno tako, kot smo vsi izkusili superiornost arašidovega masla. Če sem bil v Lusaki, ko sem uzrl njega ceno, še izjemno navdušen in sem sanjal o tem, kako bom z njim ob odhodu zapolnil posebno torbo in ga prešvercal v Slovenijo, se danes moje sanje sesuvajo v prah. Arašidovo maslo za zajtrk. Arašidovo maslo za kosilo. In da – arašidovo maslo za večerjo. Majke mi, da imam porcijo arašidovega masla tudi čez noč, ker se mi pojavlja v morah kot Zombi Arašid. No, tako resno res še ni. Smo se pa čisto zares v Lusaki mogoče malce preslabo založili s hrano in sedaj komaj čakamo na vikend, da gremo zopet po nakupih. Sicer živimo od lokalne tržnice. Ta premore ogromno paradajza in krompirja. In logična posledica – za kosilo mlaskamo paradajzovo omako in, ne boste verjeli, arašidovo maslo s kruhom. Je pa bil cel hec, ko včeraj nismo mogli na tržnici najti niti ene same samcate banane. A razumete? Smo sredi Afrike. In nimamo banan. Na srečo so naše povpraševanje očitno vzeli resno in danes smo jih dobili. Banane, namreč. In še paradoks – zmanjkuje nam arašidovega masla in meni se trga srce. Upam, da ga dobimo na tržnici. Nekam lačen sem zadnje čase.
Sicer pa se še vedno privajamo na Nangomo. Danes smo usvojili njen največji (in edini) hrib. Kar pomeni 10 minut hoje navkeber. Od paznika smo mimogrede izvedeli, da se moramo poleg črne mambe in kobre bati tudi zelene mambe in še neke kameleonske kače, ki smo jo imeli priložnost videti na taistem sprehodu, ker je bojda strupena kot kobra. Pa smo se prestrašili? Veliko pove dejstvo, da je pri hoji navkeber četico vodila Tadeja, nazaj grede pa so vse dekline stopale za mano. 
Proti večeru smo se igrali z tukajšnjimi otroci. Če se malčki v Sloveniji dandanes bolj igrajo z računalniki, imajo tukaj drugačne predstave o igri. Za šalo so delali premete in salte ter nas učili besede v njihovem jeziku, mimogrede pa skušali še izmakniti mojo ročno uro, ki sem jo pozabil pustiti v hišici. Nisem verjel prejšnjim odpravam, ko so rekle, da je otrok veliko in da se jih zlepa ne ''znebiš.'' Povem vam – veliko jih je in zlepa se jih ne znebiš. Zares popestrijo popoldanski čas!
Končujem, ker moram pod tuš, saj voda ni na voljo čez cel dan. Mrzli tuš. Posebej zvečer, ko je tudi zunaj temperatura bolj mrzle sorte. Fora, saj vem. Sem v Afriki in me zebe. Zima, pač.  In če zamudim vodo, sem v ... No ja, saj veste. 
Prihodnjič pa kaj več o razmerah v bolnišnici in našem delu tam.
GG



11.6.2010 - ADAPTACIJA
Dasiravno sem bil nad odhodom v Afriko navdušen, je obstajala stvar, zavoljo katere mi ni bilo čisto vseeno. Tisto nekaj, kar vsake toliko poveže svet in ki vsaj za nekaj časa prežene skrbi. Jep, to je to. Nogomet – svetovno prvenstvo. Niti pomisliti si nisem upal, da ga bom lahko gledal. Mogoče poslušal preko radia. Potem pa se je nenadoma zgodilo. Pred našo hišico se je pojavil gospod, ki tudi dela v bolnišnici, in nas povabil na tekmo k nekemu njegovemu prijatelju. Z Leo sva prijela za vabo in si ogledala otvoritveno tekmo, Južna Afrika proti Mehiki. Itak, da sva se zmenila tudi za ogled iger, v katerih igra Slovenija. Jupi ja – nogomet bo!
Ravno tako, kot nogomet povezuje ljudi po celem svetu, pa povezuje našo skupinico izkušnja v Zambiji. Doktor Zulu, suh in visok možak srednjih let, ki smo ga ustvarjalno poimenovali Umko (tipo namreč obvlada vse, od interne do kirurgije - jasno, saj je edini zdravnik v celem bolnišničnem objektu), nas namreč neprestano preverja. Med vizito nas sprašuje o tem in onem, mi pa mu poskušamo nekako odgovoriti. V praksi to izpade nekako takole. Umko nas vpraša neko tipično tropsko medicinsko zadevo. In pri tem pogleda mene. Študenta. Ker sem pač edini moški. In jaz, smeško, ga gledam nazaj. In on se še bolj zapiči s pogledom vame. Po trenutku tišine odgovorim: ''Excuse me – what did you ask?'' In Umko ponovi. Počasi, da ga ja razumem. Moje sive celice so sicer v polnem teku, a ne najdejo nekega konkretnega odgovora. Lahko bi rekel, da so nekoliko zarustane. Da si pridobim čas, ga zato še enkrat pobaram: ''Sorry?'' In Umko, potrpežljivo kot pravi učitelj, še enkrat ponovi vprašanje. Zaskrbljeno ugotovim, da nimam več izgovorov. Odgovora pa tudi še ne. Zato poln upanja pogledam na mojo levo. Sonja gleda nekam v točko x-y in se dela, da se je vprašanje sploh ne tiče. Tu očitno ne bo pomoči. Potem pogledam v desno. Tadeja resno opazuje situacijo. Zdi se, da se ji svita, a modro molči. Ocenim, da odgovora ne bom dobil niti od nje. Tik ob njej je Lea. Ona ve vse. Samo tistega ne, kar Umko sprašuje. Ampak itak noče preveč odgovarjat, da bi se z našim mentorjem ne sprla in se mu zamerila zaradi njenih evropskih pogledov na isto stvar. Ockey. Ostane le še Špela. Ta stoji tik ob meni in si zavzeto dela zapiske v svojo majhno beležkico. Iskrica upanja potihem pokliče: ''Špela, Špela, dej povej, no!'' Ne mine sekunda, ko se zvije v grbo in s tisto majhno beležkico povsem prekrije svojo glavo. Kar se mi je še pred sekundo zdelo nemogoče. Ker je beležka res majhna. Pogoltnem slino in se zazrem v doktor Zuluja. Ustnice se mu skrivijo v blag nasmešek. Uvidi, da mu mi nočemo povedati. Zato končno sam poda odgovor. In mi kot ovčke vsi prikimujemo, da to je pa ja logično in da vsi vemo, da je točno tako in nič drugače. Zulu nas potem še povpraša o tem, ali smo že začeli študirati te pereče tropske medicinske teme. Prikimavam tako globoko, da se mi skoraj nategne vratna mišica. Ja, to pa res. Študiram kot še nikoli. Samo ne ravno o medicini.
Navzlic vsemu je treba razumeti, da smo soočeni s stvarmi, ki pri nas, v Sloveniji, niso običajne. Oziroma so izjemno redke ali pa sploh ne obstajajo. Tukaj na primer uporabljajo tudi zdravila, ki se jih mi danes niti ne učimo več oziroma jih vsaj ne uporabljamo. In zato je jasno, da vsega ne moremo vedeti. Po drugi strani pa se še vedno soočamo z vsakdanom, ki še ni čisto ustaljen. In zato se niti ne moremo posvetiti zgolj študiju.
Lokalno tržnico že skoraj obvladamo in si dnevno kupujemo zelenjavo, kruh in margarino. Ja, margarino. Slava arašidovega masla je namreč vsaj začasno minila. Na tržnici ga sploh ni mogoče kupiti. In zato pač jemo margarino. Margarino, namazano na kruh. Z dodano banano. Ali pa oplemeniteno s hrustljavimi sladkimi kosmiči. Slednji so ravno tako dobri tudi preliti s čajem. Brez kruha, jasno. Margarina je dobra tudi kot dodatek pečenemu krompirju ali pa kot priloga nšimi, njihovi tradicionalni jedi. Jebi ga. Bolje margarina kot nič. In če dobro spodbudim svojo domišljijo, je skoraj tako dobra kot arašidovo maslo. Ki sem se ga čisto prenajedel, a brez njega pač ne morem. Ah, ja, če se slučajno sprašujete – nšima je podobna našim žgancem. Danes smo jo jedli prvič in reči moram, da je sijajno uspela. Bravo Sonji in Špeli!  Upam le, da ne bomo jutri namesto na mini bus za Lusako čakali na prosto – wc školjko. (In to je hec, saj smo hrano primerno toplotno obdelali, nšimo in paradajzovo omako zanjo. Saj smo, ziher smo.) In ko smo že pri wc školjki – notri še vedno biva žabec. Očitno ima zamašen nos. Saj je res, niso čisto vsi člani ekipe čisto odprti, niti pa nismo vsi popolnoma zaprti. Posebej ne vsled dejstva, da smo se v trgovini v Lusaki v želji po pokušini pristnega afriškega čaja ušteli in sicer dobili neko kao afriško aromo, hkrati pa tudi čisto po evropsko delujoče odvajalo. No, tisti čaj smo prenehali piti. Smo ga zamenjali z nekim pristnim evropskim industrijskim okusom.  Ko pa že pišem o čaju, ne morem mimo njegove večnamenskosti. Služi nam tudi za umivanje zob. Zvečer namreč ostanemo brez vode in čaj je pač edino prekuhano sredstvo, ki naj ne bi povzročalo neželjenega odprtja.
Tako, vidite, je naš vsakdan še malce neurejen in se na nekaterih področjih še lovimo. In zato morajo knjige kdaj tudi počakati. Ampak mislim, da bomo okolje kmalu obvladali in se posvetili tistemu, zaradi česar smo semkaj tudi prišli. Skupaj, jasno. Povezani. Naslednji teden bomo paciente namreč morali obvladati sami in heca bo konec.
GG

Tretji dan

Ker smo še vedno nastanjeni v hostlu Chachacha v Lusaki, imamo priložnost, da se ponovno javimo. Takšnega luksuza (brezžični internet pa take fore) v Nangomi pač ne bo. Tja smo namenjeni jutri. Če bo vse po sreči.
Danes smo se že dopoldan odpravili proti glavni ulici v mestu. Sam se moram še kar privaditi na tukajšnje prebivalce in na utrip mesta države tretjega sveta. Se mi zdi, da se kot belci kar svetimo, ko se sprehajamo po zaprašenih obcestnih poteh. In jasno, privabljamo takšne in drugačne komentarje domačinov s preveč hormoni. ''Mizungo, belec!'' se sliši za nami in ne morem se čisto odločiti, ali zaničevalno ali pač neškodljivo. Ockey, se bomo že privadili. Saj smo vendar res beli. 
Kupili smo njihovo Sim kartico in jo kojci preizkusili, ko smo klicali sestro Katowo. Ta naj bi organizirala naš prevoz do Nangome in sprejela naš kargo. Menila se je Tadeja. Ni čisto prepričana v to, kaj se je zmenila. Bomo videli jutri. 
Nakupili smo še fasungo v nekem trgovskem centru in ob tem razmišljali, kako jo bomo pretovorili v Nangomo. Vsled naše količine prtljage smo namreč poželi že nemalo smeha. Ker smo optimisti, verjamemo, da bo šlo. Je pa bilo še kar smešno, saj je bilo to naše prvo skupno nakupovanje hrane. In smo zato šele sedaj izvedeli vsaj približno, kaj kdo je. Mislim, kaj vse folk daje v usta, ej. Pa to ne morš verjet. Punce so čisto nore. (To zadnje je hec, da ne bo pomote.) So pa trgovine izredno dobro založene in dobili smo celo nekaj podobnega čokolinu in mleko. Pa kosmiče. Da je vsaj nekaj ''evropskega.'' Sicer se pa bolj filamo z arašidovim maslom. Je izredno poceni in se ne kvari. Zame žur, za katero članico pa verjetno malo manj.
Zaenkrat je to to. Slikice ter poročila iz Nangome, kjer se bo naša misija v resnici odvijala, sledijo kmalu. Upamo. Če nam ne ukradejo računalnika. Saj sem že povedal, da smo optimisti, ne? 
GG
P.S.: Sonja pravi, da se prejšnjikrat ni pritoževala zaradi mraza. Ne spomni se točno, zaradi česa je jamrala, ampak zanesljivo ne zaradi mrazu
. Samo da veste.

Prvi dan

Javljamo se iz Lusake. Smo srečno prestali vse turbulence. No, ne še. Pravzaprav smo komaj v Rimu. Ampak ker imamo čas, lahko napišemo, kaj bomo objavili, ko pristanemo na cilju. Če pristanemo. Hecam se. Če to berete, se že srečno razvajamo v udobnem afriškem hostlu v Lusaki. In sploh ni važno, kje je bil tekst natipkan.

Čas imamo, ker čakamo na let do Adis Abebe. Ob 00:55. Še slabi dve uri ...

Špela in Sonja se kar nekaj pritožujeta. Kao da je ful mrzlo, pa take fore. Meni je prej malce vroče. Zaradi zraka, da ne bo pomote. Je tak, izsušen, tukaj na letališču. Tadeja pa si je ravnokar umila zobe. In je dobre volje. Prvi dve pa sta dobre volje malo manj, saj nimata zobne ščetke. Še dobro, da sem se jo spomnil dati med ročno prtljago. Še dobro!

Na splošno se še dobro razumemo. To sem moral napisat, da bom lahko primerjal stanje čez kakšen mesec.

Fora dneva: Tadeja tihotapi zobno pasto v kinder jajčku. Kaj takega pa se ne bi sam res nikoli spomnil.

Ne smem več nalagat, me že punce grdo gledajo. Se pišemo!

GG