Sončni vzhod

Za konec

5.9.10

VOJNA ZVEZD

Nekje v galaksiji daleč, daleč stran ...

Prileteli smo domov. Namesto štirih smo to pot zamenjali zgolj tri letala. Gor in dol in gor in dol in gor in dol. Nič kaj takega. Prešvicani in prepojeni z nezavidljivimi vonjavami smo se veselo poslovili v Trstu, kjer so se naše poti vsaj začasno ločile. Veselo pravim zato, ker smo se imeli tako fino, da zavoljo izkušnje nikakor ne moremo biti žalostni. Da pa nismo ravno dišali, gre tudi na rovaš dejstva, da nam je zadnje tri dni v Afriki nagajala voda, ki je ni bilo. (Hm, a ti lahko nagaja nekaj, česar ni?) Kakorkoli – po svoje še sreča! Tako smo dajali vtis, da nam v pusti savani nikakor ni bilo lahko in da smo se morali boriti za preživetje. Hkrati so lahko domači tudi razumeli tistih par centimetrov okoli pasu več – ko je človek v stiski, pač je, kar mu pride v usta. V slabih pogojih še več, da si ja okrepi odpornost. ''Verjetno so si pekli miši in podgane in jedli samo nshimo, ki te blazno napihne, nekih pametnih hranilnih snovi pa ti vendar ne da.'' Ja, hudo je bilo. Prosim, razvajajte me. :)

Daleč stran od sveta, ki sem ga spoznal v preteklih treh mesecih, je čisto drugačno življenje. Prvi šok sem doživel takoj, ko sem slišal, da vsi okoli mene govorijo slovenski jezik. Zelo smešno, saj sem bil tri mesece omejen zgolj na tiste tri ali štiri slovenske glasovne barve. In ko je naenkrat kar vsak mimoidoči lapal po naše, sem se počutil najmanj čudno. Nič več glasnega obrekovanja, nič več pozdravljanja s ''Hello! How are you?''. Včasih sem se še zmotil, ko sem pozdravil po angleško. Ampak ni bilo problema, saj me je tisti nekdo itak čudovito zignoriral. Ja, vseh mimoidočih pa res ne zanima, kako se počutim jaz in tudi ne marajo, da jih sam baram po počutju. Ah, ta Evropa.

Drugi udarec pa sem dobil, ko sem se zavedel, da se stvari tukaj odvijajo dosti bolj hitro. Veste, saj jaz sem še vedno isto počasen, kot sem bil pred odhodom v Zambijo. Ker počasneje verjetno itak ne gre. Ampak drugi so drugačni. Ljudje se premikajo hitreje, govorijo hitreje, delajo hitreje, ... Pikola, in ker sem kar naenkrat obdan s tolikimi stvarmi, o katerih povprečen Zambijec še sanjati ne more, sem postal tudi malce nervozen, saj je dan prekratek, da bi storil vse, kar mi je omogočeno.

Na nekatere stvari se sicer hitro navadiš. Tako je recimo dobrodošlo, da lahko pijem vodo neposredno iz pipe in da lahko odplaknem straniščne odpadke takoj, ko ti nastanejo. Tudi zeleno okolje je pravi balzam za oči, saj je v suhi dobi Afrika izredno rjava. Po drugi strani pa, ko sem prej ravno omenil sekret, še vedno zapiram straniščno školjko. Tisti strah preh kačo, ki prileze po odtoku, je očitno še vedno skrit nekje v podzavesti. In tudi na belo polt obdajajočih ljudi se je potrebno malce navaditi. Vem, da je smešno, ampak verjetno si ne morete predstavljati, da ni tako enostavno zapustiti hiše in se sprehoditi med ljudmi, četudi znanimi. Kar naenkrat si samo bela ovca med belimi in počutiš se nekako – odtujeno. Smešno, če pomislim, da je bil občutek zelo podoben, ko sem prvič stopil na afriška tla. S to razliko, da so nas tam opazili vsi, tukaj pa te opazi malo kdo.

Namen odprave je bil dosežen. Veste, saj se vprašaš. Velikokrat se vprašaš po smiselnosti entuziastičnih ekspedicij, saj se ti na trenutke zdi, da je nemogoče kaj spremeniti. Potem pa se navadiš na njihov sistem. Vidiš, kako razmišljajo in delujejo. Pustiš, da najprej oni pomagajo tebi. Kako tudi ne! Zelo nespametno bi bilo misliti, da vemo o tropih več kot lokalno medicinsko osebje. In zato smo se po prvih krizah, ko smo končno uvideli, da se moramo najprej mi kaj naučiti, sprostili in sprejeli njihov način. Videli smo, da so mojstri na svojem področju in da se izjemno znajdejo s sredstvi, ki so jim pač na voljo. Ne komplicirajo.

Tipičen primer. Zdravnik je položil svojo roko na bolnikov predel srca in ugotovil, da ima šum na srcu. Ja, sem se popraskal po glavi, kako pa to veš? In potem smo izvedeli, da pri malo večjem šumu ob vsakem udarcu srca ob prsno steno čutiš v dlani značilne vibracije. Aha. In potem sem poslušal tisto popuščajoče srce še s svojim stetoskopom in ugotovil – šum.

Tako smo pustili, da nam s svojim delovanjem zlezejo pod kožo. Potem pa smo počasi začeli predstavljati stvari, ki smo jih prinesli s seboj. Zdravila, različen material (posebne obloge za rane, sprožilne naprave za odvzem krvi, ...) in naš način razmišljanja smo začeli kombinirati z njihovimi sredstvi in idejami. Naj se v imenu cele odprave še enkrat zahvalim vsem, ki ste nam pomagali s svojimi prispevki. Naša zdravila smo popisali in razvrstili po učinkovinah in prav lepo je bilo videti, ko so jih dejansko začeli uporabljati.

Zdravila so sicer dvorezen meč. Ko se bodo prinešene zaloge porabile, bodo zopet omejeni na tisto, kar si bolnica lahko privošči. Pa vendar. Vsaj za nekaj časa so v pomoč. Vsaj nekaterim bolnikom.

Nangomska bolnišnica ima svoj mesečni prihodek. Pet milijonov kvač, kolikor dobijo od države, se nepoučenemu morda ne sliši tako zelo malo. Ampak! Če te kvačke račke preračunamo v naše evrčke, dobimo okoli osemsto njih. Se pravi – osemsto evrov na mesec za celo bolnišnico! Manj kot trideset evrov na dan! Kupiš eno šivalno nit, pa si že porabil dnevni budget. Si predstavljate? Tudi mi si nismo, vsaj na začetku ne. In ko smo na listih, v katere popisujejo podatke o bolnikih, zasledili izraz ''afebrile on tuch'' (po naše: na dotik se zdi bolnik brez vročine), smo se njihovi naivnosti smejali. Ockey, če je telesna temperatura res hudo povišana, potem se to z dotikom mogoče res da ugotoviti. Ampak daleč od tega, da bi bila ''meritev'' natančna. Ugotavljanje kakšnih tipičnih vročinskih vzorcev pa s takšnim načinom sploh odpade. Pojavila se je teorija o njihovih izostrenih in izkušenih čutih. Mogoče pa so oni tega vendar sposobni. Nazadnje smo ugotovili, da se jim je pokvaril termometer in da enostavno še niso mogli kupiti drugega. Pa četudi so potem kakšnega premogli, je bila svojevrstena težava merjenje temperature dojenčkom, ki se temu upirajo z vsemi celicami. Pač ne gre, da mu pod pazduho porineš napravo, ki za meritev potrebuje deset minut. Hitri merilci, ki ti temperaturo pogruntajo iz ušesa, pa so pak predragi.

Naslednji hec je bil meritev krvnega tlaka. Oh, kako poznavalsko smo pisali medicinskim sestram navodila, naj redno preverjajo pritisk, ker bomo mi potem iz tega nekaj pogruntali. Pa tega pritiska kar niso hotele izmeriti. Smo mislili, da zato, ker smo beli in se jim zdi, da se delamo pametne. In tako smo se začeli bolj pogosto izpostavljati soncu in tudi na bolniški list smo pod našimi navodili napisali ''lepo prosim'' in potem še ''hvala''. Pa se ni nič spremenilo. In smo končno le stuhtali, da problem ni v nas. Enostavno nimajo merilca tlaka oziroma je v celi bolnici delujoč zgolj eden. Pa še tega je potrebno popraviti.

Tako smo se odločili, da jim bomo z izbranim denarjem nakupili nekaj nujno potrebnih stvari. Kako smo po Lusaki iskali trgovino, ki bi izgledala kolikor toliko spodobno, je čisto svoja zgodba. Da te lokalni prodajalci skušajo nategniti po dolgem in počez, je postalo jasno takoj, ko smo naročili in vnaprej plačali kompaktne tehtnice. Ja, tiste za tehtanje odraslega človeka. Ja, plačali smo jih, preden smo jih videli. Ampak lekarnar Mirza nam je tako sveto zatrjeval, da so tehtnice primerne za bolnico, da smo mu nazadnje verjeli. Kako tudi ne! Saj nas je vendar pozdravil kot prave prijatelje, nas shranil v mobitel in dodal na facebook. In obljubil, da nižje, bolj prijateljske cene ne bomo dobili nikjer drugje in da je cena tako nizka samo zato, ker smo pravi prijatelji. In potem sem mu prijateljsko segel v roko in mu na mizo položil tisti denar, drobiž za tako hudo odlično tehtnico, in vesel zaradi dobre kupčije odkorakal iz farmacije. Čez nekaj dni smo dobili naročeno robo. Super kul! Dobili smo dve plastični tehtnici, ki bi ju benti srako lahko zlomil, če bi z roko malo bolj po moško pritisnil nanju. Kaj šele, če bi, okrepčan z arašidovim maslom, na katero od njiju stopil. Lekarnarjev smisel za humor se je sklenil s prisrčno risbico medvedka in še neke luštne živalce na hrbtišču preklemane vage, da bi ljudje ja vedeli, kako sofisticirano napravo obrniti. Medved mora gledati navzgor.

Kakorkoli – kupljeno robo nam je uspelo zamenjati in na koncu se je vse srečno izteklo. Našli pa smo tudi neko drugo trgovino, iz katere smo odpeljali hidravlično operacijsko mizo in inkubator. Že nekaj časa so namreč operacije v Nangomi potekale na zimprovizirani, napol razpadli mizi, ki si naziva operacijska ni mogla zaslužiti. Inkubator jim pride prav zaradi mnogih prezgodnjih porodov. Za nedonošenčke materina toplota včasih enostavno ne zadostuje. Ne znam vam opisati veselja, ki je preplavilo vse zaposlene in posledično tudi nas, ko smo našteto pripeljali v bolnišnične prostore. Nove možnosti oskrbe pacientov so prinesle svež veter in nov zagon marsikateremu preutrujenemu zdravstvenemu delavcu.

Nabavili smo tudi nekaj merilcev krvnega tlaka in, heh, telesne temperature. Pa šivalne niti, lističe za merjenje krvnega sladkorja, dražja zdravila, voziček za prevoz onemoglih bolnikov, ... Popoln spisek vsega bo objavljen na naši spletni strani. Vsem, ki ste pomagali, najlepša hvala – z naše in še prav posebej s strani nangomske bolnišnice.

Nekje v galaksiji daleč, daleč stran ...

Zares se počutim, kot da sem v drugem vesolju. Luknja med našim, razvitim svetom in državo tretjega sveta je velika. Čeprav steguje kapitalizem svoje lovke tudi tja in je na primer mobilni telefon že zelo običajna zadeva. Ja, mobitel in hrana, nafilana z vprašljivimi E-ji. Mobitel in poceni alkohol. Mobitel in podhranjenost. Mobitel in blatna hiška. Mobitel in nič elektrike. Tukaj je nekaj hudo narobe. Nekdo mastno služi, prebivalstvo pa izgublja pamet in spreminja vrednote. Kako dolgo se bodo še spraševali po počutju? Kako dolgo bo stisk roke še bolj pogost od sporočila na mobitelu ali facebooku?

Saj vem. Takšna je zgolj moja izkušnja. To je bila pač moja Afrika.

GG