Monday, September 6, 2010
Za konec
5.9.10
VOJNA ZVEZD
Nekje v galaksiji daleč, daleč stran ...
Prileteli smo domov. Namesto štirih smo to pot zamenjali zgolj tri letala. Gor in dol in gor in dol in gor in dol. Nič kaj takega. Prešvicani in prepojeni z nezavidljivimi vonjavami smo se veselo poslovili v Trstu, kjer so se naše poti vsaj začasno ločile. Veselo pravim zato, ker smo se imeli tako fino, da zavoljo izkušnje nikakor ne moremo biti žalostni. Da pa nismo ravno dišali, gre tudi na rovaš dejstva, da nam je zadnje tri dni v Afriki nagajala voda, ki je ni bilo. (Hm, a ti lahko nagaja nekaj, česar ni?) Kakorkoli – po svoje še sreča! Tako smo dajali vtis, da nam v pusti savani nikakor ni bilo lahko in da smo se morali boriti za preživetje. Hkrati so lahko domači tudi razumeli tistih par centimetrov okoli pasu več – ko je človek v stiski, pač je, kar mu pride v usta. V slabih pogojih še več, da si ja okrepi odpornost. ''Verjetno so si pekli miši in podgane in jedli samo nshimo, ki te blazno napihne, nekih pametnih hranilnih snovi pa ti vendar ne da.'' Ja, hudo je bilo. Prosim, razvajajte me. :)
Daleč stran od sveta, ki sem ga spoznal v preteklih treh mesecih, je čisto drugačno življenje. Prvi šok sem doživel takoj, ko sem slišal, da vsi okoli mene govorijo slovenski jezik. Zelo smešno, saj sem bil tri mesece omejen zgolj na tiste tri ali štiri slovenske glasovne barve. In ko je naenkrat kar vsak mimoidoči lapal po naše, sem se počutil najmanj čudno. Nič več glasnega obrekovanja, nič več pozdravljanja s ''Hello! How are you?''. Včasih sem se še zmotil, ko sem pozdravil po angleško. Ampak ni bilo problema, saj me je tisti nekdo itak čudovito zignoriral. Ja, vseh mimoidočih pa res ne zanima, kako se počutim jaz in tudi ne marajo, da jih sam baram po počutju. Ah, ta Evropa.
Drugi udarec pa sem dobil, ko sem se zavedel, da se stvari tukaj odvijajo dosti bolj hitro. Veste, saj jaz sem še vedno isto počasen, kot sem bil pred odhodom v Zambijo. Ker počasneje verjetno itak ne gre. Ampak drugi so drugačni. Ljudje se premikajo hitreje, govorijo hitreje, delajo hitreje, ... Pikola, in ker sem kar naenkrat obdan s tolikimi stvarmi, o katerih povprečen Zambijec še sanjati ne more, sem postal tudi malce nervozen, saj je dan prekratek, da bi storil vse, kar mi je omogočeno.
Na nekatere stvari se sicer hitro navadiš. Tako je recimo dobrodošlo, da lahko pijem vodo neposredno iz pipe in da lahko odplaknem straniščne odpadke takoj, ko ti nastanejo. Tudi zeleno okolje je pravi balzam za oči, saj je v suhi dobi Afrika izredno rjava. Po drugi strani pa, ko sem prej ravno omenil sekret, še vedno zapiram straniščno školjko. Tisti strah preh kačo, ki prileze po odtoku, je očitno še vedno skrit nekje v podzavesti. In tudi na belo polt obdajajočih ljudi se je potrebno malce navaditi. Vem, da je smešno, ampak verjetno si ne morete predstavljati, da ni tako enostavno zapustiti hiše in se sprehoditi med ljudmi, četudi znanimi. Kar naenkrat si samo bela ovca med belimi in počutiš se nekako – odtujeno. Smešno, če pomislim, da je bil občutek zelo podoben, ko sem prvič stopil na afriška tla. S to razliko, da so nas tam opazili vsi, tukaj pa te opazi malo kdo.
Namen odprave je bil dosežen. Veste, saj se vprašaš. Velikokrat se vprašaš po smiselnosti entuziastičnih ekspedicij, saj se ti na trenutke zdi, da je nemogoče kaj spremeniti. Potem pa se navadiš na njihov sistem. Vidiš, kako razmišljajo in delujejo. Pustiš, da najprej oni pomagajo tebi. Kako tudi ne! Zelo nespametno bi bilo misliti, da vemo o tropih več kot lokalno medicinsko osebje. In zato smo se po prvih krizah, ko smo končno uvideli, da se moramo najprej mi kaj naučiti, sprostili in sprejeli njihov način. Videli smo, da so mojstri na svojem področju in da se izjemno znajdejo s sredstvi, ki so jim pač na voljo. Ne komplicirajo.
Tipičen primer. Zdravnik je položil svojo roko na bolnikov predel srca in ugotovil, da ima šum na srcu. Ja, sem se popraskal po glavi, kako pa to veš? In potem smo izvedeli, da pri malo večjem šumu ob vsakem udarcu srca ob prsno steno čutiš v dlani značilne vibracije. Aha. In potem sem poslušal tisto popuščajoče srce še s svojim stetoskopom in ugotovil – šum.
Tako smo pustili, da nam s svojim delovanjem zlezejo pod kožo. Potem pa smo počasi začeli predstavljati stvari, ki smo jih prinesli s seboj. Zdravila, različen material (posebne obloge za rane, sprožilne naprave za odvzem krvi, ...) in naš način razmišljanja smo začeli kombinirati z njihovimi sredstvi in idejami. Naj se v imenu cele odprave še enkrat zahvalim vsem, ki ste nam pomagali s svojimi prispevki. Naša zdravila smo popisali in razvrstili po učinkovinah in prav lepo je bilo videti, ko so jih dejansko začeli uporabljati.
Zdravila so sicer dvorezen meč. Ko se bodo prinešene zaloge porabile, bodo zopet omejeni na tisto, kar si bolnica lahko privošči. Pa vendar. Vsaj za nekaj časa so v pomoč. Vsaj nekaterim bolnikom.
Nangomska bolnišnica ima svoj mesečni prihodek. Pet milijonov kvač, kolikor dobijo od države, se nepoučenemu morda ne sliši tako zelo malo. Ampak! Če te kvačke račke preračunamo v naše evrčke, dobimo okoli osemsto njih. Se pravi – osemsto evrov na mesec za celo bolnišnico! Manj kot trideset evrov na dan! Kupiš eno šivalno nit, pa si že porabil dnevni budget. Si predstavljate? Tudi mi si nismo, vsaj na začetku ne. In ko smo na listih, v katere popisujejo podatke o bolnikih, zasledili izraz ''afebrile on tuch'' (po naše: na dotik se zdi bolnik brez vročine), smo se njihovi naivnosti smejali. Ockey, če je telesna temperatura res hudo povišana, potem se to z dotikom mogoče res da ugotoviti. Ampak daleč od tega, da bi bila ''meritev'' natančna. Ugotavljanje kakšnih tipičnih vročinskih vzorcev pa s takšnim načinom sploh odpade. Pojavila se je teorija o njihovih izostrenih in izkušenih čutih. Mogoče pa so oni tega vendar sposobni. Nazadnje smo ugotovili, da se jim je pokvaril termometer in da enostavno še niso mogli kupiti drugega. Pa četudi so potem kakšnega premogli, je bila svojevrstena težava merjenje temperature dojenčkom, ki se temu upirajo z vsemi celicami. Pač ne gre, da mu pod pazduho porineš napravo, ki za meritev potrebuje deset minut. Hitri merilci, ki ti temperaturo pogruntajo iz ušesa, pa so pak predragi.
Naslednji hec je bil meritev krvnega tlaka. Oh, kako poznavalsko smo pisali medicinskim sestram navodila, naj redno preverjajo pritisk, ker bomo mi potem iz tega nekaj pogruntali. Pa tega pritiska kar niso hotele izmeriti. Smo mislili, da zato, ker smo beli in se jim zdi, da se delamo pametne. In tako smo se začeli bolj pogosto izpostavljati soncu in tudi na bolniški list smo pod našimi navodili napisali ''lepo prosim'' in potem še ''hvala''. Pa se ni nič spremenilo. In smo končno le stuhtali, da problem ni v nas. Enostavno nimajo merilca tlaka oziroma je v celi bolnici delujoč zgolj eden. Pa še tega je potrebno popraviti.
Tako smo se odločili, da jim bomo z izbranim denarjem nakupili nekaj nujno potrebnih stvari. Kako smo po Lusaki iskali trgovino, ki bi izgledala kolikor toliko spodobno, je čisto svoja zgodba. Da te lokalni prodajalci skušajo nategniti po dolgem in počez, je postalo jasno takoj, ko smo naročili in vnaprej plačali kompaktne tehtnice. Ja, tiste za tehtanje odraslega človeka. Ja, plačali smo jih, preden smo jih videli. Ampak lekarnar Mirza nam je tako sveto zatrjeval, da so tehtnice primerne za bolnico, da smo mu nazadnje verjeli. Kako tudi ne! Saj nas je vendar pozdravil kot prave prijatelje, nas shranil v mobitel in dodal na facebook. In obljubil, da nižje, bolj prijateljske cene ne bomo dobili nikjer drugje in da je cena tako nizka samo zato, ker smo pravi prijatelji. In potem sem mu prijateljsko segel v roko in mu na mizo položil tisti denar, drobiž za tako hudo odlično tehtnico, in vesel zaradi dobre kupčije odkorakal iz farmacije. Čez nekaj dni smo dobili naročeno robo. Super kul! Dobili smo dve plastični tehtnici, ki bi ju benti srako lahko zlomil, če bi z roko malo bolj po moško pritisnil nanju. Kaj šele, če bi, okrepčan z arašidovim maslom, na katero od njiju stopil. Lekarnarjev smisel za humor se je sklenil s prisrčno risbico medvedka in še neke luštne živalce na hrbtišču preklemane vage, da bi ljudje ja vedeli, kako sofisticirano napravo obrniti. Medved mora gledati navzgor.
Kakorkoli – kupljeno robo nam je uspelo zamenjati in na koncu se je vse srečno izteklo. Našli pa smo tudi neko drugo trgovino, iz katere smo odpeljali hidravlično operacijsko mizo in inkubator. Že nekaj časa so namreč operacije v Nangomi potekale na zimprovizirani, napol razpadli mizi, ki si naziva operacijska ni mogla zaslužiti. Inkubator jim pride prav zaradi mnogih prezgodnjih porodov. Za nedonošenčke materina toplota včasih enostavno ne zadostuje. Ne znam vam opisati veselja, ki je preplavilo vse zaposlene in posledično tudi nas, ko smo našteto pripeljali v bolnišnične prostore. Nove možnosti oskrbe pacientov so prinesle svež veter in nov zagon marsikateremu preutrujenemu zdravstvenemu delavcu.
Nabavili smo tudi nekaj merilcev krvnega tlaka in, heh, telesne temperature. Pa šivalne niti, lističe za merjenje krvnega sladkorja, dražja zdravila, voziček za prevoz onemoglih bolnikov, ... Popoln spisek vsega bo objavljen na naši spletni strani. Vsem, ki ste pomagali, najlepša hvala – z naše in še prav posebej s strani nangomske bolnišnice.
Nekje v galaksiji daleč, daleč stran ...
Zares se počutim, kot da sem v drugem vesolju. Luknja med našim, razvitim svetom in državo tretjega sveta je velika. Čeprav steguje kapitalizem svoje lovke tudi tja in je na primer mobilni telefon že zelo običajna zadeva. Ja, mobitel in hrana, nafilana z vprašljivimi E-ji. Mobitel in poceni alkohol. Mobitel in podhranjenost. Mobitel in blatna hiška. Mobitel in nič elektrike. Tukaj je nekaj hudo narobe. Nekdo mastno služi, prebivalstvo pa izgublja pamet in spreminja vrednote. Kako dolgo se bodo še spraševali po počutju? Kako dolgo bo stisk roke še bolj pogost od sporočila na mobitelu ali facebooku?
Saj vem. Takšna je zgolj moja izkušnja. To je bila pač moja Afrika.
GG
Tuesday, August 17, 2010
13.8.2010 – PETEK 13.
Rdeč čevelj na tleh moškega oddelka v nangomski bolnišnici se je barvno ujemal z okrvavljenimi ostanki razrezanih oblačil, ki so ležali nedaleč stran. Skupaj s pozabljenim, prav tako s krvjo prepojenim nosilom na sredi velike sobe in z okoli ležečimi bolniki, ki so se oklepali svojih postelj in vpričo katerih se je vso dogajanje odvijalo, je bila slika že skoraj groteskna. Stali smo pred vhodom v prostor in si še zadnjič ogledovali motiv. Sneli smo si vse tri pare rokavic in se odpravili proti domu. Dovolj je za danes.
Jutro je bilo nenavadno mrzlo. Hlad se mi je zagrizel v kosti in le počasi sem zmogel pridobivati toploto. Sapa je pred mano ustvarjala bele meglice, oči pa so se mi solzile, kot bi jokal. Sonce ni in ni hotelo posvetiti s svojo običajno močjo. Očitno ima v Zambiji tudi ognjena krogla rada svoj mir in si vzame čas, kadar si pač izmisli, da ga potrebuje. V tem se od ostalih Zambijcev prav nič ne razlikuje, sem si potiho mislil. Pogledal sem proti Sonji, ki je sopihala tik ob meni. Tudi ona si je želela, da bi za jutranji tek oblekla kakšen pulover več. Tekla sva mimo osnovne šole, v kateri smo prejšnji dan priredili uro oralne higiene. Saj veste – oralna pomeni ustna, higiena pa skrb. Vsaj tako je razložil učencem naš prijatelj Kalaluka, trenutno sicer brezposelni zobar v nangomskem misijonu, ko je zavzeto predaval o pomembnosti rednega čiščenja zob. On je otrokom posolil pamet, mi pa smo jim potem za nagrado, ker so tako pridno poslušali, razdelili zobne ščetke in zobne krtačke, ki so jih prispevali sponzorji in osnovne šole iz Slovenije. Akcija je super uspela! Otroci so bili nad oralnim inventarjem navdušeni, saj takšne stvari tukaj niso poceni. In ravno zato, ker niso poceni, so skoraj zahtevali svoj delež še učitelji. Ti so hoteli dobiti paste in ščetke še za druge prijatelje učitelje, ki jih sicer trenutno ni bilo v šoli, ampak tamkaj skoraj zagotovo ponavadi delajo. Ja, kaj pa smo hoteli. Smo jim pač dali.
Potem sva tekla mimo majhnega trga, kjer smo odkrili edini rezervoar arašidovega masla v neposredni bližini Nangome. To je zelo pomembno, saj se je sicer znalo zgoditi, da smo ostali brez. Veste – arašidovo maslo je odlična hrana za popotnike. Ima veliko beljakovin in še več nenasičenih maščob, pa še kvari se ne. Ja, mogoče res pridobiš kakšno kilo. Ampak na potovanju je zavoljo telesne odpornosti bolje kakšno kilo pridobiti, kot izgubiti. Telo se mora boriti proti nevsakdanjemu stresu in najbolj narobe je, če ga izstradaš. Takšna je pač moja teorija. Arašidovo maslo se strinja.
Utrujena in bolj malo ogreta sva hotela preizkusiti neko novo pot, ki smo jo odkrili med enim od sprehodov. Potem pa je počilo. Sonja je čudno zavila z nogo in si zvila gleženj. Po neki bližnjici je, z nevljudnimi besedami na ustih, odšepala domov, jaz pa sem se odločil, da s tekom še malo nadaljujem. Po afriških brezpotjih sem tekel še nekaj časa, potem pa sem moral tudi jaz končati in jo ucvreti proti domu. Nagajati mi je namreč začela Ahilova tetiva.
Tako spodbudno se je začel ta nenavadni petek. Kot vedno, smo tudi tokrat malce zamudili na jutranji raport. Pa smo bili še vseeno pravočasni, ker so tudi šefi zamudili. Med razglabljanjem o novih pacientih in nabavljanju materiala za bolnico nas je prezeblo do kosti. Sonce je še vedno protestiralo. Kaj pa vem, mogoče si je mislilo, da bo delalo ravno toliko kot povprečen Zambijec. Ravno toliko, kot je treba, torej. Saj dan imajo, kaj pa še hočejo. Kakorkoli – v stavbi je bilo hladno kot strela, ko smo prišli ven, na šibko sonce, pa nas je zaradi vetra, ki nasprotno ni prav nič protestiral, prepihalo kot le malokdaj.
Tudi v bolnišnici ni bilo vse tako, kot bi se spodobilo. Zavoljo mraza mi je pamet malce zamrznila in še dobro, da je bil ta dan na delu tudi Bobek, ki je imel v glavi manj ledu. Tako smo skupaj preleteli paciente in razglabljali o njihovih tegobah. Če bi bil sam, bi dve nič kaj preveč zdravi bolnici hotel odpustiti domov in to se skoraj zagotovo ne bi končalo blazno lepo. Kratkoročno že, ker sta si domov vendar želeli. Dolgoročno pa bi dotični slabotnici skoraj zagotovo ponovno trkali na bolnišnična vrata. Tudi rezultatov odvzetega sputuma nam ni bilo dano dočakati. Da bo jasno vsem – sputum je tista zadeva, ki jo izkašljajo bolniki s produktivnim kašljem. Če je bolnik okužen s HIV-om in je njegova telesna imunost oslabljena, če ga boli v prsih, težko diha in se ponoči poti, povrhu vsega pa še produktivno kašlja, je potrebno takšen sputum, po domače špukec, poslati na laboratorijsko preiskavo. Ker obstaja sum, da je ubogega bolnika napadla tuberkuloza. In na ženskem internističnem oddelku so ležale štiri takšne osebe, s sumom na jetiko. Za štiri smo torej naročili preiskavo sputuma. In rezultatov še ni bilo. Če so okužene, bi bilo dobro vedeti čim prej, saj bi bile v tem primeru napotene v izolacijsko sobo. Pač, da ne bi okužile še drugih bolnic. In nas, jasno. Oh, itak smo se okužili že prej. Če se pa nismo, pa bacil tuberkuloze sedaj skoraj zagotovo posedujemo. Ko te med pregledom taka oseba pokašlja, se je temu pak težko izogniti. Jebi ga. Itak je okužene 90 odstotkov populacije. Zboli pa jih potem le 10 odstotkov. Tako, da ni panike. In veselo so kašljale naprej ...
Ko sem se vračal iz dela v našo hišico, po naključju s Sonjo, s katero sva ta dan delala na Čifuntu (se pravi – na ''internističnem'' oddelku) sem se pred vrati zavedel, da nimam ključa. Špela in Tadeja sta izginili neznano kam, Sonja pa ključa prav tako ni posedovala. Usedla sva se tako na klop pred bolnišnico in čakala. In čakala. In čakala. Pihalo je kot gromska strela, midva pa sva čakala. Veter je jezno divjal naokoli, sonce je štrajkalo, midva sva pa še vedno čakala. In zmrzovala. To je super! Zna biti, da bom prvi Evropejec, ki je zmrznil sredi Afrike. Po eni uri sva imela dovolj. Nehala sva čakati. Sprehodila sva se do tržnice in tam našla Špelo in Tadejo s kupom čiteng v vrečkah. Ja, ko punce nakopujejo, pa res traja.
Med pripravo kosila sem odprl pečico in zagledal nekaj nepojmljivega. Star nekaj dni, je notri ležal kos bučkinega štrudlja. Neprimerno shranjen, se ve. Tako pregrešno dober, pa smo ga potem en cel kos pozabili v pečici. Res mi je bilo žal, da nisem pečice odprl dva dni prej in taisti kos z užitkom pomljaskal. No, tega si nisem upal več storiti. Namenil sem se ga vreči. Klinc, če se da, se je trebušnim težavam, vsaj kadar si na potovanju, umestno izogniti. Dal sem torej štrudelj na mizo, s solzami pokapljan, da ga bom kasneje odnesel ven v tisto globoko luknjo, kamor mečemo vse smeti. Nisem prepričan, a mislim, da ga je pojedla Tadeja.
Že drugič se nam je zamašil odtok. Pa saj ni čudno! Verjetno smo največji potrošniki sekret papirja daleč na okoli. Prodajalec na tržnici, kjer smo redni gostje, ima že kar vnaprej posebej za nas pripravljen največji paket teh svetih rolic, brez katerih bi tenko piskali. Torej, mi bi tenko piskali, sekret pa bi bil še vedno odprt. Ne vem, kaj punce mečejo notri in kako na debelo si zavijajo tiste lističe po olajšanju, ampak benti – res sem si mislil svoje, ko sekret naenkrat ni več goltal, marveč bruhal. Rehidracija ni bila uspešna, zato smo poklicali vodovodarja, ki je prinesel antibiotike in rektoskop. Slednjega je z zadnje strani porinil daleč proti žrelu belega prestola in odstranil prepreko, zaradi katere so nastajali takšni zastoji, da so se nekateri vozniki že začeli obračati in voziti nazaj proti domu. Naš sveti gral je bil tako ozdravljen vseh tegob in še danes se sveti v vsem svojem sijaju. Včasih si želim, da bi bil tudi sam tako učinkovit s pacienti.
Dobra ura je še bila do tega, da se sonce poslovi, ko smo se odločili, da se gremo malce sprehajat po vasi. Ko smo jo prav po zambijsko mahali mimo bolnice, se je pripeljal neki kombi. Na odprtem prtljažniku je sedelo nekaj ljudi, med katerimi je bil tudi fant z okrvavljeno glavo. Očitno se je zopet zgodila kakšna nesreča na delu, ali pa pri nogometu. Nismo se preveč obremenjevali, saj imajo v Nangomski bolnišnici zelo usposobljeno ekipo, ki se spopada s takšnimi stvarmi dan za dnem. Tako smo se odločili, da s sprehodom nadaljujemo. Ob cesti, ''by the road side'', kjer sta dve gostilni, frizer, šivilja in še kaj in kjer se sproščajo vsi uslužbenci nangomske bolnišnice, smo srečali Freda, clinical officerja brez vzdevka, ki je moral zapustiti lokal in kreniti proti bolnici. Povedal je, da mora odkleniti operacijsko sobo, ker je on edini, ki ima ključe. Zgodila se je namreč neka prometna nesreča. Ja, o.k., nesreče so tukaj res pogoste.
Sonce je že padlo na drugi konec Zemlje, ko smo se vračali domov, čeprav še ni bilo povsem temno. Mimo nas je pripeljal neki poltovornjak in ljudje, ki so se z njim vozili, so nam povedali, da se je zgodila neka nesreča. Ockey, bomo šli pogledat. Če vsi vejo za to neko nesrečo, pa bi bilo vendar dobro, da preverimo stanje v bolnišnici.
Stopili smo skozi vrata čifunta. ''Nadenite si rokavice in pomagajte!'' je zavpila neka medicinska sestra. Nismo še čisto dojeli, kaj se pravzaprav dogaja. Stopili smo na desno, proti moškemu oddelku. Na tleh, umazanih od krvi, so ležali trije poškodovanci. Okoli njih je, brez vsake panike, svoje delo opravljalo medicinsko osebje. Poleg so bili tudi vratar in lokalni električar in še kakšen, ki z medicino ni imel kakšne neposredne zveze. Očitno je prišla prav čisto vsaka pomoč. Dva možakarja sta imela razpoko na glavi in tu in tam je še bilo slišati, da hočeta nekaj povedati. Enega izmed njiju je vsake toliko časa zagrabil krč in da bi si ne izpulil vstavljenega kanala, ga je za roko držala sestra. Drugi je bil bolj miren. Okoli njegove glave je bila mlaka krvi. Clinical officer nad njim se je trudil zašiti luknjo, ki je na glavi v normalnem stanju ne bi smelo biti. Tretji nesrečnež je samo tiho ležal. Poškodba glave, tretjič. Osebje ga je skušalo prestaviti na nosila, da bi ga odvedli na rentgensko slikanje. O.k. Kaj takega res nismo pričakovali. Nadeli smo si torej rokavice. Tri pare. Za vsak slučaj. Krvi je bilo res dosti in nismo hoteli ugibati možnosti infekcije in procenta prepustnosti ob nošenju enega para. Malo smo si opomogli od prizora in se zavedli, da so v čakalnici še kakšni trije ljudje. Ti so sedeli, po telesu so imeli praske in bili so premočeni od znoja in krvi. Izgledali so stabilno. Še dobro. Odpravili smo se še na ženski oddelek, saj naj bi tudi tam ležalo nekaj poškodovank. In res. Dve ženski sta ležali na posteljah. Ena je bila samo malo opraskana, medtem ko je druga povedala, da jo boli noga. Odgrnil sem odejo, ki je pokrivala prizadeto okončino, da bi ocenil situacijo. Prizor je bil osupljiv. Spodnji del noge, torej golen, je bila razklana na pol in v špranji je stala mlaka krvi. Grozljiv motiv sem hitro zakril nazaj. Na tleh je ležala še ena oseba. Čez glavo je imela pokrito odejo. Verjetno je umrla. Popolnoma prekrita je bila še ena ženska, na postelji. Preklemani petek očitno tudi njej ni bil naklonjen.
Globoko smo zajeli sapo in se poskusili zbrati.
Špela se je pognala na pomoč officerju, ki je krpal hudo razklano glavo. To je bil res prizor. Verjetno jim je zmanjkalo ukrivljenih igel, saj je moral možakar lastoročno zviti povsem ravno iglo, ki jo je potem uporabil za šivanje. Ni kaj, mudilo se je in treba se je bilo znajti. Da ni šlo tako gladko, kot bi se spodobilo, je z ozirom na zimprovizirani pripomoček jasno. Igla je bila še vedno bolj ravna kot zvita in Špela je morala dobro paziti, da ni namesto pacientove rane officer zašil njo. Tadeja je ostala pri ženski z razklano nogo. Sonja je odhitela po čelno svetilko, da bi videla zašiti razpočeno rano nad očesom taiste ženske. Sam sem pomagal pri prestavljanju bolnikov, namenjenih na slikanje, na nosila. Zaradi pomanjkanja ustreznih tovrstnih pripomočkov sem si samo želel, da nima nihče poškodovane hrbtenice. Saj paziš, kolikor le lahko in se trudiš, ampak popolnost je v takšnih razmerah izjemno težko doseči. Potem sem pristopil k Špeli, da bi videl, kaj se dogaja z njenim bolnikom. Narahlo sem mu otipal glavo. Namesto okrogle oblike je bilo čutiti, kot bi se dotikal razmetane in neurejene Rubrikove kocke. Okrvavljene rokavice sem zamenjal in se napotil k drugemu bolniku s poškodbo glave, da bi zamenjal sestro, ki se je trudila, da bi se zaradi nenehnih krčev vstavljeni venski kanal ne snel. Prijel sem torej nesrečneža za roko in pogledal proti Špeli. Njen bolnik je bruhal. Bruhal kri. Kri, pomešano z nekimi čudnimi strdki. Osredotočil sem se na poškodovanca pred sabo. V krču je hotel skrčiti roko in komaj sem ga zadržal. Kmalu je prišla sestra, mu razrezala obleko in jo snela. Ni bilo videti, da bi bil poškodovan še kje drugje. Pokrila ga je z odejo. Tadeja in Sonja sta ženski z razklano nogo očistili rano in jo potem tudi pomagali poviti. Tudi tukaj je prišla na svoj račun improvizacija. Profesionalna ortopedska naravnava noge in potem še imobilizacija s kartonasto škatlo sta nam sestro Katowo prikazali v povsem novi luči. Ja, je majhna in okrogla in se komaj premika. In ja, sončne špegle nosi tudi, ko je noč. Ampak urgenco pa obvlada in kapo dol – njene roke so izkušene in zanesljive, njena sposobnost odločanja in vodenja v takšnih primerih pa občudovanja vredna. Tadeja se je potem posvetila drugi poškodovanki – oskrbela ji je rane in zašila razpoko na čelu.
...
Dogajanje se je odvijalo hitro. Osebje je svojo nalogo obvladalo, mi pa smo se trudili, da bi jim pomagali po najboljših močeh. Nesreča je hotela, da ni bilo ravno takrat v bližini nobenega zdravnika, odsotna pa je bila tudi anesteziologinja Trajna in kakšen večji operacijski poseg je bil zategadelj onemogočen. Nujna pomoč je bila kljub vsemu dana. Nato pa so se odločili za transport v UTH – University Teaching Hospital – v Lusaki. Paciente so naložili v edini kombi, ki je bil takrat na voljo. S prvo vožnjo so peljali vse tri možakarje s poškodbo glave. Ležali so na tleh kombija, ki je speljal po luknjasti nangomski cesti. Situacija se je nekoliko umirila in Sonja je uspela zašiti rano nad očesom ženske z razklano nogo. Verjetno je bil to najbolj sterilen poseg v tej črni noči. Pozno ponoči je taisti kombi v UTH odpeljal še njo.
Sneli smo si s krvjo zamazane rokavice in se odpravili proti domu. Kako tanka je črta med življenjem in smrtjo. In kako črn smisel za humor ima lahko usoda. Nesrečniki so se peljali z manjšim tovornjakom, večina jih je sedela zadaj na odprtem prtljažniku. Voznik je dirjal po ravni zambijski cesti. Prehitro. Dosti prehitro. Tako se ni pravočasno odzval na oviro, ki je sicer na teh cestah dokaj pogosta. Silovit trk je presenetil vse potnike, ki jih je moralo razmetati po betonski cesti kot plastične kozarce na vetru. Samo predstavljam si lahko, kaj se je zgodilo z ubogo kravo, ki jo je tovornjak zadel. Mu-u.
In veste, kaj najbolj boli? Ko sem držal tistega fanta za roko in mu pregledoval vitalne znake, se mi je ves čas zdelo, da nekam čudno zaudarja. V tistem se nisem mogel domisliti, kaj bi to lahko bilo. Potem pa me je v nekem trenutku Špela vprašala, če sem kaj zavohal. Ja, sem rekel. Nekaj smrdi. Tudi njen bolnik je zaudarjal podobno. Očitno imajo v Zambiji podobne težave kot pri nas. Alkohol. In še bonus: voznik jo je odnesel zgolj z nekaj praskami. Promilov mu nismo mogli preveriti. Umrli sta dve ženski, trije moški pa imajo kaj slabo prognozo. Če jo v času pisanja sploh še imajo.
Dovolj je za danes. Je bilo vse, kar se je dogajalo na petek, 13., zgolj naključje?
GG
P.S.: konec julija je Zambijo zapustila naša Lea. Upamo, da je uspešno prebrodila kulturni šok, ki ga je v Sloveniji nedvomno doživela. Lea, ''zikomo'' za vse lepe trenutke. Kakšnih drugih pa itak ni bilo.
P.S.2: ne, Lea, nismo se (še) potolkli med sabo. Prav lepo sodelujemo vsak po svoje. Jaz lepo povem svoje mnenje, Tadeja naredi čisto kontra, kot je normalno, Špela pametno protestira, Sonja pa ne ve, kaj bi. Ja, res te pogrešamo.
Rdeč čevelj na tleh moškega oddelka v nangomski bolnišnici se je barvno ujemal z okrvavljenimi ostanki razrezanih oblačil, ki so ležali nedaleč stran. Skupaj s pozabljenim, prav tako s krvjo prepojenim nosilom na sredi velike sobe in z okoli ležečimi bolniki, ki so se oklepali svojih postelj in vpričo katerih se je vso dogajanje odvijalo, je bila slika že skoraj groteskna. Stali smo pred vhodom v prostor in si še zadnjič ogledovali motiv. Sneli smo si vse tri pare rokavic in se odpravili proti domu. Dovolj je za danes.
Jutro je bilo nenavadno mrzlo. Hlad se mi je zagrizel v kosti in le počasi sem zmogel pridobivati toploto. Sapa je pred mano ustvarjala bele meglice, oči pa so se mi solzile, kot bi jokal. Sonce ni in ni hotelo posvetiti s svojo običajno močjo. Očitno ima v Zambiji tudi ognjena krogla rada svoj mir in si vzame čas, kadar si pač izmisli, da ga potrebuje. V tem se od ostalih Zambijcev prav nič ne razlikuje, sem si potiho mislil. Pogledal sem proti Sonji, ki je sopihala tik ob meni. Tudi ona si je želela, da bi za jutranji tek oblekla kakšen pulover več. Tekla sva mimo osnovne šole, v kateri smo prejšnji dan priredili uro oralne higiene. Saj veste – oralna pomeni ustna, higiena pa skrb. Vsaj tako je razložil učencem naš prijatelj Kalaluka, trenutno sicer brezposelni zobar v nangomskem misijonu, ko je zavzeto predaval o pomembnosti rednega čiščenja zob. On je otrokom posolil pamet, mi pa smo jim potem za nagrado, ker so tako pridno poslušali, razdelili zobne ščetke in zobne krtačke, ki so jih prispevali sponzorji in osnovne šole iz Slovenije. Akcija je super uspela! Otroci so bili nad oralnim inventarjem navdušeni, saj takšne stvari tukaj niso poceni. In ravno zato, ker niso poceni, so skoraj zahtevali svoj delež še učitelji. Ti so hoteli dobiti paste in ščetke še za druge prijatelje učitelje, ki jih sicer trenutno ni bilo v šoli, ampak tamkaj skoraj zagotovo ponavadi delajo. Ja, kaj pa smo hoteli. Smo jim pač dali.
Potem sva tekla mimo majhnega trga, kjer smo odkrili edini rezervoar arašidovega masla v neposredni bližini Nangome. To je zelo pomembno, saj se je sicer znalo zgoditi, da smo ostali brez. Veste – arašidovo maslo je odlična hrana za popotnike. Ima veliko beljakovin in še več nenasičenih maščob, pa še kvari se ne. Ja, mogoče res pridobiš kakšno kilo. Ampak na potovanju je zavoljo telesne odpornosti bolje kakšno kilo pridobiti, kot izgubiti. Telo se mora boriti proti nevsakdanjemu stresu in najbolj narobe je, če ga izstradaš. Takšna je pač moja teorija. Arašidovo maslo se strinja.
Utrujena in bolj malo ogreta sva hotela preizkusiti neko novo pot, ki smo jo odkrili med enim od sprehodov. Potem pa je počilo. Sonja je čudno zavila z nogo in si zvila gleženj. Po neki bližnjici je, z nevljudnimi besedami na ustih, odšepala domov, jaz pa sem se odločil, da s tekom še malo nadaljujem. Po afriških brezpotjih sem tekel še nekaj časa, potem pa sem moral tudi jaz končati in jo ucvreti proti domu. Nagajati mi je namreč začela Ahilova tetiva.
Tako spodbudno se je začel ta nenavadni petek. Kot vedno, smo tudi tokrat malce zamudili na jutranji raport. Pa smo bili še vseeno pravočasni, ker so tudi šefi zamudili. Med razglabljanjem o novih pacientih in nabavljanju materiala za bolnico nas je prezeblo do kosti. Sonce je še vedno protestiralo. Kaj pa vem, mogoče si je mislilo, da bo delalo ravno toliko kot povprečen Zambijec. Ravno toliko, kot je treba, torej. Saj dan imajo, kaj pa še hočejo. Kakorkoli – v stavbi je bilo hladno kot strela, ko smo prišli ven, na šibko sonce, pa nas je zaradi vetra, ki nasprotno ni prav nič protestiral, prepihalo kot le malokdaj.
Tudi v bolnišnici ni bilo vse tako, kot bi se spodobilo. Zavoljo mraza mi je pamet malce zamrznila in še dobro, da je bil ta dan na delu tudi Bobek, ki je imel v glavi manj ledu. Tako smo skupaj preleteli paciente in razglabljali o njihovih tegobah. Če bi bil sam, bi dve nič kaj preveč zdravi bolnici hotel odpustiti domov in to se skoraj zagotovo ne bi končalo blazno lepo. Kratkoročno že, ker sta si domov vendar želeli. Dolgoročno pa bi dotični slabotnici skoraj zagotovo ponovno trkali na bolnišnična vrata. Tudi rezultatov odvzetega sputuma nam ni bilo dano dočakati. Da bo jasno vsem – sputum je tista zadeva, ki jo izkašljajo bolniki s produktivnim kašljem. Če je bolnik okužen s HIV-om in je njegova telesna imunost oslabljena, če ga boli v prsih, težko diha in se ponoči poti, povrhu vsega pa še produktivno kašlja, je potrebno takšen sputum, po domače špukec, poslati na laboratorijsko preiskavo. Ker obstaja sum, da je ubogega bolnika napadla tuberkuloza. In na ženskem internističnem oddelku so ležale štiri takšne osebe, s sumom na jetiko. Za štiri smo torej naročili preiskavo sputuma. In rezultatov še ni bilo. Če so okužene, bi bilo dobro vedeti čim prej, saj bi bile v tem primeru napotene v izolacijsko sobo. Pač, da ne bi okužile še drugih bolnic. In nas, jasno. Oh, itak smo se okužili že prej. Če se pa nismo, pa bacil tuberkuloze sedaj skoraj zagotovo posedujemo. Ko te med pregledom taka oseba pokašlja, se je temu pak težko izogniti. Jebi ga. Itak je okužene 90 odstotkov populacije. Zboli pa jih potem le 10 odstotkov. Tako, da ni panike. In veselo so kašljale naprej ...
Ko sem se vračal iz dela v našo hišico, po naključju s Sonjo, s katero sva ta dan delala na Čifuntu (se pravi – na ''internističnem'' oddelku) sem se pred vrati zavedel, da nimam ključa. Špela in Tadeja sta izginili neznano kam, Sonja pa ključa prav tako ni posedovala. Usedla sva se tako na klop pred bolnišnico in čakala. In čakala. In čakala. Pihalo je kot gromska strela, midva pa sva čakala. Veter je jezno divjal naokoli, sonce je štrajkalo, midva sva pa še vedno čakala. In zmrzovala. To je super! Zna biti, da bom prvi Evropejec, ki je zmrznil sredi Afrike. Po eni uri sva imela dovolj. Nehala sva čakati. Sprehodila sva se do tržnice in tam našla Špelo in Tadejo s kupom čiteng v vrečkah. Ja, ko punce nakopujejo, pa res traja.
Med pripravo kosila sem odprl pečico in zagledal nekaj nepojmljivega. Star nekaj dni, je notri ležal kos bučkinega štrudlja. Neprimerno shranjen, se ve. Tako pregrešno dober, pa smo ga potem en cel kos pozabili v pečici. Res mi je bilo žal, da nisem pečice odprl dva dni prej in taisti kos z užitkom pomljaskal. No, tega si nisem upal več storiti. Namenil sem se ga vreči. Klinc, če se da, se je trebušnim težavam, vsaj kadar si na potovanju, umestno izogniti. Dal sem torej štrudelj na mizo, s solzami pokapljan, da ga bom kasneje odnesel ven v tisto globoko luknjo, kamor mečemo vse smeti. Nisem prepričan, a mislim, da ga je pojedla Tadeja.
Že drugič se nam je zamašil odtok. Pa saj ni čudno! Verjetno smo največji potrošniki sekret papirja daleč na okoli. Prodajalec na tržnici, kjer smo redni gostje, ima že kar vnaprej posebej za nas pripravljen največji paket teh svetih rolic, brez katerih bi tenko piskali. Torej, mi bi tenko piskali, sekret pa bi bil še vedno odprt. Ne vem, kaj punce mečejo notri in kako na debelo si zavijajo tiste lističe po olajšanju, ampak benti – res sem si mislil svoje, ko sekret naenkrat ni več goltal, marveč bruhal. Rehidracija ni bila uspešna, zato smo poklicali vodovodarja, ki je prinesel antibiotike in rektoskop. Slednjega je z zadnje strani porinil daleč proti žrelu belega prestola in odstranil prepreko, zaradi katere so nastajali takšni zastoji, da so se nekateri vozniki že začeli obračati in voziti nazaj proti domu. Naš sveti gral je bil tako ozdravljen vseh tegob in še danes se sveti v vsem svojem sijaju. Včasih si želim, da bi bil tudi sam tako učinkovit s pacienti.
Dobra ura je še bila do tega, da se sonce poslovi, ko smo se odločili, da se gremo malce sprehajat po vasi. Ko smo jo prav po zambijsko mahali mimo bolnice, se je pripeljal neki kombi. Na odprtem prtljažniku je sedelo nekaj ljudi, med katerimi je bil tudi fant z okrvavljeno glavo. Očitno se je zopet zgodila kakšna nesreča na delu, ali pa pri nogometu. Nismo se preveč obremenjevali, saj imajo v Nangomski bolnišnici zelo usposobljeno ekipo, ki se spopada s takšnimi stvarmi dan za dnem. Tako smo se odločili, da s sprehodom nadaljujemo. Ob cesti, ''by the road side'', kjer sta dve gostilni, frizer, šivilja in še kaj in kjer se sproščajo vsi uslužbenci nangomske bolnišnice, smo srečali Freda, clinical officerja brez vzdevka, ki je moral zapustiti lokal in kreniti proti bolnici. Povedal je, da mora odkleniti operacijsko sobo, ker je on edini, ki ima ključe. Zgodila se je namreč neka prometna nesreča. Ja, o.k., nesreče so tukaj res pogoste.
Sonce je že padlo na drugi konec Zemlje, ko smo se vračali domov, čeprav še ni bilo povsem temno. Mimo nas je pripeljal neki poltovornjak in ljudje, ki so se z njim vozili, so nam povedali, da se je zgodila neka nesreča. Ockey, bomo šli pogledat. Če vsi vejo za to neko nesrečo, pa bi bilo vendar dobro, da preverimo stanje v bolnišnici.
Stopili smo skozi vrata čifunta. ''Nadenite si rokavice in pomagajte!'' je zavpila neka medicinska sestra. Nismo še čisto dojeli, kaj se pravzaprav dogaja. Stopili smo na desno, proti moškemu oddelku. Na tleh, umazanih od krvi, so ležali trije poškodovanci. Okoli njih je, brez vsake panike, svoje delo opravljalo medicinsko osebje. Poleg so bili tudi vratar in lokalni električar in še kakšen, ki z medicino ni imel kakšne neposredne zveze. Očitno je prišla prav čisto vsaka pomoč. Dva možakarja sta imela razpoko na glavi in tu in tam je še bilo slišati, da hočeta nekaj povedati. Enega izmed njiju je vsake toliko časa zagrabil krč in da bi si ne izpulil vstavljenega kanala, ga je za roko držala sestra. Drugi je bil bolj miren. Okoli njegove glave je bila mlaka krvi. Clinical officer nad njim se je trudil zašiti luknjo, ki je na glavi v normalnem stanju ne bi smelo biti. Tretji nesrečnež je samo tiho ležal. Poškodba glave, tretjič. Osebje ga je skušalo prestaviti na nosila, da bi ga odvedli na rentgensko slikanje. O.k. Kaj takega res nismo pričakovali. Nadeli smo si torej rokavice. Tri pare. Za vsak slučaj. Krvi je bilo res dosti in nismo hoteli ugibati možnosti infekcije in procenta prepustnosti ob nošenju enega para. Malo smo si opomogli od prizora in se zavedli, da so v čakalnici še kakšni trije ljudje. Ti so sedeli, po telesu so imeli praske in bili so premočeni od znoja in krvi. Izgledali so stabilno. Še dobro. Odpravili smo se še na ženski oddelek, saj naj bi tudi tam ležalo nekaj poškodovank. In res. Dve ženski sta ležali na posteljah. Ena je bila samo malo opraskana, medtem ko je druga povedala, da jo boli noga. Odgrnil sem odejo, ki je pokrivala prizadeto okončino, da bi ocenil situacijo. Prizor je bil osupljiv. Spodnji del noge, torej golen, je bila razklana na pol in v špranji je stala mlaka krvi. Grozljiv motiv sem hitro zakril nazaj. Na tleh je ležala še ena oseba. Čez glavo je imela pokrito odejo. Verjetno je umrla. Popolnoma prekrita je bila še ena ženska, na postelji. Preklemani petek očitno tudi njej ni bil naklonjen.
Globoko smo zajeli sapo in se poskusili zbrati.
Špela se je pognala na pomoč officerju, ki je krpal hudo razklano glavo. To je bil res prizor. Verjetno jim je zmanjkalo ukrivljenih igel, saj je moral možakar lastoročno zviti povsem ravno iglo, ki jo je potem uporabil za šivanje. Ni kaj, mudilo se je in treba se je bilo znajti. Da ni šlo tako gladko, kot bi se spodobilo, je z ozirom na zimprovizirani pripomoček jasno. Igla je bila še vedno bolj ravna kot zvita in Špela je morala dobro paziti, da ni namesto pacientove rane officer zašil njo. Tadeja je ostala pri ženski z razklano nogo. Sonja je odhitela po čelno svetilko, da bi videla zašiti razpočeno rano nad očesom taiste ženske. Sam sem pomagal pri prestavljanju bolnikov, namenjenih na slikanje, na nosila. Zaradi pomanjkanja ustreznih tovrstnih pripomočkov sem si samo želel, da nima nihče poškodovane hrbtenice. Saj paziš, kolikor le lahko in se trudiš, ampak popolnost je v takšnih razmerah izjemno težko doseči. Potem sem pristopil k Špeli, da bi videl, kaj se dogaja z njenim bolnikom. Narahlo sem mu otipal glavo. Namesto okrogle oblike je bilo čutiti, kot bi se dotikal razmetane in neurejene Rubrikove kocke. Okrvavljene rokavice sem zamenjal in se napotil k drugemu bolniku s poškodbo glave, da bi zamenjal sestro, ki se je trudila, da bi se zaradi nenehnih krčev vstavljeni venski kanal ne snel. Prijel sem torej nesrečneža za roko in pogledal proti Špeli. Njen bolnik je bruhal. Bruhal kri. Kri, pomešano z nekimi čudnimi strdki. Osredotočil sem se na poškodovanca pred sabo. V krču je hotel skrčiti roko in komaj sem ga zadržal. Kmalu je prišla sestra, mu razrezala obleko in jo snela. Ni bilo videti, da bi bil poškodovan še kje drugje. Pokrila ga je z odejo. Tadeja in Sonja sta ženski z razklano nogo očistili rano in jo potem tudi pomagali poviti. Tudi tukaj je prišla na svoj račun improvizacija. Profesionalna ortopedska naravnava noge in potem še imobilizacija s kartonasto škatlo sta nam sestro Katowo prikazali v povsem novi luči. Ja, je majhna in okrogla in se komaj premika. In ja, sončne špegle nosi tudi, ko je noč. Ampak urgenco pa obvlada in kapo dol – njene roke so izkušene in zanesljive, njena sposobnost odločanja in vodenja v takšnih primerih pa občudovanja vredna. Tadeja se je potem posvetila drugi poškodovanki – oskrbela ji je rane in zašila razpoko na čelu.
...
Dogajanje se je odvijalo hitro. Osebje je svojo nalogo obvladalo, mi pa smo se trudili, da bi jim pomagali po najboljših močeh. Nesreča je hotela, da ni bilo ravno takrat v bližini nobenega zdravnika, odsotna pa je bila tudi anesteziologinja Trajna in kakšen večji operacijski poseg je bil zategadelj onemogočen. Nujna pomoč je bila kljub vsemu dana. Nato pa so se odločili za transport v UTH – University Teaching Hospital – v Lusaki. Paciente so naložili v edini kombi, ki je bil takrat na voljo. S prvo vožnjo so peljali vse tri možakarje s poškodbo glave. Ležali so na tleh kombija, ki je speljal po luknjasti nangomski cesti. Situacija se je nekoliko umirila in Sonja je uspela zašiti rano nad očesom ženske z razklano nogo. Verjetno je bil to najbolj sterilen poseg v tej črni noči. Pozno ponoči je taisti kombi v UTH odpeljal še njo.
Sneli smo si s krvjo zamazane rokavice in se odpravili proti domu. Kako tanka je črta med življenjem in smrtjo. In kako črn smisel za humor ima lahko usoda. Nesrečniki so se peljali z manjšim tovornjakom, večina jih je sedela zadaj na odprtem prtljažniku. Voznik je dirjal po ravni zambijski cesti. Prehitro. Dosti prehitro. Tako se ni pravočasno odzval na oviro, ki je sicer na teh cestah dokaj pogosta. Silovit trk je presenetil vse potnike, ki jih je moralo razmetati po betonski cesti kot plastične kozarce na vetru. Samo predstavljam si lahko, kaj se je zgodilo z ubogo kravo, ki jo je tovornjak zadel. Mu-u.
In veste, kaj najbolj boli? Ko sem držal tistega fanta za roko in mu pregledoval vitalne znake, se mi je ves čas zdelo, da nekam čudno zaudarja. V tistem se nisem mogel domisliti, kaj bi to lahko bilo. Potem pa me je v nekem trenutku Špela vprašala, če sem kaj zavohal. Ja, sem rekel. Nekaj smrdi. Tudi njen bolnik je zaudarjal podobno. Očitno imajo v Zambiji podobne težave kot pri nas. Alkohol. In še bonus: voznik jo je odnesel zgolj z nekaj praskami. Promilov mu nismo mogli preveriti. Umrli sta dve ženski, trije moški pa imajo kaj slabo prognozo. Če jo v času pisanja sploh še imajo.
Dovolj je za danes. Je bilo vse, kar se je dogajalo na petek, 13., zgolj naključje?
GG
P.S.: konec julija je Zambijo zapustila naša Lea. Upamo, da je uspešno prebrodila kulturni šok, ki ga je v Sloveniji nedvomno doživela. Lea, ''zikomo'' za vse lepe trenutke. Kakšnih drugih pa itak ni bilo.
P.S.2: ne, Lea, nismo se (še) potolkli med sabo. Prav lepo sodelujemo vsak po svoje. Jaz lepo povem svoje mnenje, Tadeja naredi čisto kontra, kot je normalno, Špela pametno protestira, Sonja pa ne ve, kaj bi. Ja, res te pogrešamo.
Sunday, July 25, 2010
Drugačen svet
11.7.2010 – DVOM IN STRAH
Zadnjič smo si ogledali bolnišnico v Mumbwi. Ej, to je šele kriza. Tisti kraj ni zbujal upanja. Majhne, nizke stavbe, natlačene s posteljami, bolniki, zgubljeni pod plastmi zamazanih odej, vse skupaj zavito v komaj zaznavno svetlobo, v mraku visi težak vonj prenapolnjenega prostora. Včasih se sprašujem, komu se sploh izboljša zdravje v teh prostorih. Pa se. To je najbolj presenetljivo. Kaj vse ljudje tukaj prenesejo. Ob vseh grozotah, ki se dogajajo z njihovimi telesi, bolečinah, samoti, strahu. Komaj si lahko predstavljam, da ima ženska po carskem rezu ogromno luknjo, ki povezuje trebušno steno z vagino pa še s celotno peritonealno votlino in ob tem zmore jutranji nasmeh, brez omenjanja bolečine, brez vprašanj, popolnoma podrejena medicinskemu osebju. Sprašujem se, kaj bi mi povedala, če bi se lahko pogovarjali brez prevajalca, nekje na samem? Mogoče ničesar, saj sem tujec.
Jutri je ponedeljek in me prav nič ne mika stopiti na moški oddelek. Tam smo konec tedna naleteli na fanta z obsežnim, res obsežnim levostranskim empiemom. Gnoj se je lepljivo oprijemal svetline in popolnoma zaprl punkcijsko iglo. Stvari, ki bi morale biti na levi, so bile vse nekoliko? na desni. Odkrili smo ga globoko pod odejo, potnega, z bolečino na obrazu, v borbi z dihanjem. Potrpežljivo je čakal, da je prišel na vrsto. Njegova edina pritožba je bila – nisem dobro, boli me na levi strani. Kako to zmorejo?! So res tako potrpežljivi, vdani v usodo, naveličani, vzgojeni, nepoučeni, skromni, trdni,...? Res sprejmejo vse kar jim je dano oziroma kar jim ni dano, ali se meni samo tako dozdeva? Kaj se v resnici dogaja v njih? Moj strah, občutek nemoči, jezikovne prepreke, množica ljudi v sobi vse to mi preprečuje, da bi se približala resnici. Ne delam si utvar, da bi v dveh mesecih uspela razumeti, občutiti svoje paciente. Lahko pa se trudim. Saj so izjeme, a ta fant zagotovo ni med njimi. In jaz sem tak slabič, da si ga danes ne upam obiskati. Zakaj ne upam? Empiem je potrebno drenirati, a ne. Za kar potrebuješ vsaj dren, za začetek. No, tu nastopi problem. En dan je minil, da se je našla primerna zadeva, naslednjih 24 ur, da so jo sterilizirali. 10.7., popoldne bi se moralo zgoditi, dopoldne mi je to zagotovil Bobek, ki se je drenaže nameraval lotiti. Kaj pa če drenaže ni nastavil? Ne zato, ker pripomočki, instrumenti ne bi bili ustrezni, ampak ker pač popoldne ne bi bil pri volji. Bobek sicer ni tak, izredno profesionalen je, a vseeno. Muči me, ker torakalne drenaže ne znam opraviti sama. Izjemno me muči. Neke improvizirane cevi pa, jaz, ki tega ne znam, ne bi tlačila med človeška rebra, še posebej, če sta v misijonu prisotna dva, ki to znata. Zelo slab občutek. Zato si danes ne upam stopiti na oddelek.
Čeprav, ob takem empiemu ne zadostujeta samo drenaža in antibiotiki...
Lea
24.7.2010 – DRUGAČEN SVET
Sprehajali smo se po zaprašeni makadamski cesti, ki se je vila med blatnimi hiškami. Vsi, razen Tadeje. Po obilnem obroku pak paše malce sprehajanja, da se prebudiš in počutiš nekaj kalorij lažjega. Čeprav je to farsa. Veste, če bi hoteli resnično biti nekaj kalorij lažji, bi morali po našem kosilu preteči vsaj polmaraton in na koncu delati še sklece in trebušnjake. Tako pa smo se zgolj lenobno, počasi, po zambijsko tako rekoč, premikali po delih telesa. Najprej leva noga. Potem trup. Pa glava. In potem še desna noga. In tako dalje. Po pravici povedano mi po kosilu načeloma veliko bolj godi poležavanje, ampak vest mi tukaj enostavno ne da spati. Pa še Sonja, porka pletenka, stoji pred vhodnimi vrati, še preden ostali do konca pomljaskamo obrok, in naganja k razgibavanju. Nič ne sovražim bolj kot to, da me nekdo preganja pri kosilu. Da me med grizljanjem sladkega afriškega krompirja sprašuje, kaj bom počel pet minut za tem, ko pojem. Ja, res je. Skupaj smo že tako dolgo, da se kdaj tudi skregamo. Sonja se zvito brani, da poležavanje po obroku povzroča refluks. Jaz pa ji skušam dopovedati, da ko je medved sit, enostavno ne gre iz brloga. Pika. No, in potem ponavadi gremo. Ker v Afriki pač ni medvedov.
Tadeje ni z nami, ker je zaposlena z vaškimi otroki, ki nas vsak večer obiščejo in zahtevajo nekaj pozornosti. ''Nekaj'' je pravzaprav zelo skromna beseda. Muloti začnejo trkati na naša vrata takoj, ko zavohajo, da smo doma. In potem si izmišljujemo, da nas ni in da smo nekje drugje in da naj pridejo trkat kasneje, ko nas ne bo več tam, kjer si izmišljujemo, da smo. Jasno, da nam ne verjamejo. In ker so vztrajni in nas gledajo s tistimi velikimi, prisrčnimi očmi (kdor pozna obutega mačka iz risanke Shrek, si lahko predstavlja, o čem govorim), se naposled le vdamo in pošljemo Tadejo ven, da se z njimi igra. Tako imamo potem vsaj malo miru. Pred otroci. In Tadejo. (Hmm, tukaj nekaj ne štima ...)
Kakorkoli – Tadejo imajo otroci izjemno radi. Priskrbeli smo jim pobarvanke in barvice, za tiste bolj odrasle pa tudi prazne liste, po katerih prav zavzeto rišejo. Seveda pa potrebujejo nadzor, zakaj barvic bi sicer kaj hitro zmanjkalo. In tukaj nastopi Tadeja. Res ne vem, kako ji uspe, da je v vlogi strogega policaja, pa jo otroci kljub temu obožujejo. Sam se raje ukvarjam, sicer bolj občasno kot redno, z malce starejšo otročadjo. Treniramo karate in igramo nogomet. Pri slednjem se nam večkrat pridružijo še ostale članice odprave, predvsem Lea. Ki, mimogrede, nogomet res obvlada.
Da se vrnem k rdeči niti – sprehajali smo se po prašni cesti in krožili med blatnimi hiškami. Spremljali so nas – tako je – otroci. V bistvu so nas vodili in nam razkazovali povsem nov svet.
Neverjetno je, kako malo potrebuje človek za preživetje. Razvajen mladič mame Evrope kar pozabi, da so vse, kar je zares pomembno, zgolj toplota, hrana in streha nad glavo. In malo ljubezni. (In Substral.) Tako ima njihova blatna hiška zgolj en prostor, velik kot polovica povprečne evropske dnevne sobe. Nekje zunaj je še prostor za umivanje in še ena strehica za kuhanje med deževno dobo. To je vse. Vsaj za povprečnega vaščana. Tudi otroci, ki jih je v eni takšni povprečni družinici navadno kar precej, ne komplicirajo pri rajanju. Izkoristijo to, kar pač imajo. Za primerjavo – sodoben, razvajen evropski mulo sploh noče brcniti nogometne žoge, če nima udobnih, namenskih švaplov in če ni žoga primerno napihnjena. Tukaj se igra nogomet z boso nogo, za žogo pa jim služi neka komaj okrogla zadeva, oblepljena s selotejpom. Nekateri sicer premorejo kakšen čevelj, ki si ga nataknejo na nogo, s katero brcajo. Izgleda pa to obuvalo nekako tako, kot bi izgledali moji tekaški teniski danes, če bi jih zaradi obrabljenosti ne vrgel stran pred petimi leti in bi z njimi od tedaj pa do danes vsak dan tekal po razgibanem terenu. Vsekakor pa je potrebno vedeti, da so oni na takšno življenje prilagojeni in da bi naša odprava, ko bi poskusila tekati in brcati žogo bosa, pristala pri Umkotu v operacijski sobi. Ne kot asistent, se ve.
Super pa je, da smo imeli možnost spoznati tudi drugi pol afriškega življenja. Tisti bolj premožni sloj. Ki ne živi v blatnih hiškah, marveč v stanovanjskem objektu, obdanim z obzidjem, na katerem se svetlikajo steklene črepinje. Tadeja, Sonja in jaz smo se namreč odpravili po nakupih v Lusako in ''družinski'' prijatelj Nodi nas je povabil, da prespimo pri njegovemu stricu. Že ob vstopu nam je v oči padla velika plazemska televizija, na kateri se je odvijal ženski nogomet, potem pa se je udobje samo stopnjevalo. Še po izkušnjo nočnega življenja nas je peljal drag avto, s televizijo na armaturni plošči in sodobnim mp3 predvajalnikom ter nezanemarljivimi pospeški. Takrat sem se zamislil. Kaj pa sem jaz vedel, da bi se spodobilo za obisk v Lusaki malo bolj urediti. S tem, da ne bi preveč izstopal, sem bil tako obremenjen, da sem se sedaj počutil kot kakšen brezdomec v parlamentu. Na nogah sem imel prašne gujzerje, ki si jih namerno nisem hotel očistiti. Na riti sem imel sive pohodniške hlače, umazane od peska in zemlje. Zgoraj pa prešvicano švic majico z zapacanim wind-stopperjem. Ja, zares sem bil pripravljen na fency diskač ''Las Vegas,'' v katerega smo bili namenjeni. Še odišavil se nisem. In dejansko sem po švicu zaudarjal tako, da sem tudi sam raje zrl naravnost predse, v mediani liniji napram pazduham, ker mi je ob prevelikem nagibu glave v eno stran postalo slabo. Sem si pač mislil, da je bolje, če malce zaudarjam, ker se ti tako ljudje nočejo preveč približati (in te okrasti). Ko sem pogledal Sonjo in Tadejo, ki sta sedeli na zadnjem sedežu poleg mene, smo se skupaj nasmejali. Vsi smo bili v istem dreku. Kaj pa hočemo – gremo veselo, sproščeno naprej! No, z družino Mukupa smo se sicer zelo ujeli in Mary, hišna gospodarica, nas je krstila za svoje otroke. Super. Imamo čisto pravo zambijsko mamo! Da misli resno, sem posumil, ko me je ob treh zjutraj nahranila s pečenimi jajci, ko smo se z družbo nekoliko majavih nog vrnili domov. Sicer mi je bilo zelo nerodno in bi se najraje pogreznil v tla, ampak ona je točno vedela, da otroci v takšnem stanju pač ne smejo lačni spat. Še dobro. Razmišljam, ali so tukaj vse družine tako prijazne, ali pa imaš takšno srečo morebiti zgolj enkrat v življenju ...
Tudi ljubezen, če se lahko tako izrazim, je tukaj prisotna na drugačen način. Vsi ljudje, znani in neznani, te pozdravljajo in sprašujejo po počutju, ti pa potem veselo odzdravljaš in odgovarjaš, da si tudi danes, že sto petdesetič, ''fine.'' Da koga ne užališ, ga jasno tudi ti pobaraš po počutju. Se mi pa zdi, da so tukaj ljudje kar sprogramirani, da odgovorijo s ''fine'' (dobro) in bi tako odgovorili tudi, če bi jim manjkala polovica noge. Dobesedno! Ravno zadnjič je Lea vprašala pacientko s hudimi in obsežnimi opeklinami po celem telesu, ki res morajo hudimano močno boleti, kakšno da je njeno počutje. Pa je odvrnila, da je v redu, kakopak. In Lea ji je morala dobro razložiti, da glede na njeno stanje nikakor ne more biti v redu in da torej ni v redu. Pa jo je pacientka malo začudeno pogledala in rekla, da potem pa v redu, no. Ja o.k. no, pa naj bo v redu.
V Afriki smo tudi vsi bratje in sestre. ''Hej, brat,'' pravi prodajalec visoko-tehnološke, verjetno od turistov ukradene robe, na ulici. ''Pridi in poglej, kaj prodajam! Naj ti razkažem mojo trgovino!'' Na začetku sem imel nemalo težav, saj me je ta fora z bratom res zavedla in sem se zapletal v pogovor z vsakim prijaznim gospodom, ki mi je hotel prijazno prodati unikatno verižico z obeskom, uro, sončna očala ali pa super duper mobitel. Kasneje sem pogruntal, da naj bi bil njegov brat prav vsak mimoidoči, kar pa se mi je zdelo malo sumljivo. Pa še črn je bil. Tako sem potem sklenil, da gotovo ni moj brat in od takrat te trgovce, če nimajo ravno kaj posebej zanimivega, poskusim ignorirati.
Afrika je drugačen svet. Drugačen od onega, ki sem ga zapustil pred mesecem in pol. To ne gre zgolj na rovaš dejstva, da te pri nas, razen v cirkusu ali pa živalskem vrtu, ne more pojesti sestradani lev in da je tudi dosti manj verjetno, da te povozi voz z vpreženimi voli. Kot tudi ni tako zgolj zaradi drugačnega podnebja in pokrajine, ki se ju sicer (vsaj v zimskem obdobju) dokaj hitro privadiš. Poglavitno razliko dela pak, kot povsod, karakter ljudi.
Sonce je padlo v obzorje in pričelo se je temniti. Ura je bila že šest. Otrokom smo povedali, da moramo s sprehodom končati in odpeljali so nas proti domu.
Nazadnje je prav, da napišem še nekaj besed o našem delu v nangomski bolnišnici. Predvsem naj povem, da je Afrika dosti drugačna tudi v tem oziru, čeprav tega morda na prvi pogled ni opaziti. Pač postelje s pacienti, razporejenimi po oddelkih, ki so malce bolj natlačeni kot pri nas, pomisliš. A že malo bolj podroben vpogled ti pokaže drugačno resnico. Zgodi se, na primer, da zjutraj ni izmerjenih tlakov, ker se jim je pokvaril edini aparat za merjenje le-teh. Ali pa, da ni izmerjene telesne temperature, ker se jim je pokvaril edini termometer. Zgodi se, da ima pacient gromozanski pljučni empiem, pa lahko le nemočno opazuješ, kako njegovo življenje usiha, saj ni najti primernega drenažnega sredstva. Neredko se začudiš, zakaj je bolnik kljub drugačnim navodilom prenehal dobivati antibiotik. Pa ti potem povedo, da ga je pač zmanjkalo. Še večkrat najbolj učinkovitega antibiotika sploh ni na voljo. Sploh ne sprašuješ. Odgovor že poznaš. Cena. Kaj takšnega je v našem svetu pravzaprav nepredstavljivo.
Kje smo potem mi? Kaj je naša vloga?
Po dolgem čakanju smo končno dobili kargo in stvari zložili v bolnišnično skladišče. Marsičesa so izredno veseli in tudi nam se nasmeji srce, ko jim lahko povemo, da so njihove pravkar porabljene zaloge česar-koli že obnovljene. Kar dosti dela imamo sicer s prinešenimi zdravili, ki jih tukaj vseh pod našimi imeni ne poznajo, navodila mnogih pa so v slovenščini, s čimer si pač ne morejo pomagati. Tako smo redni gostje v lekarni, kjer jim urejamo seznam glede na učinkovino in uporabo. Hkrati pa poskušamo prinešena zdravila tudi uporabljati in jim tako predstaviti delovanje v praksi. V kratkem pričakujemo še seznam zdravil, ki jih najbolj nujno potrebujejo, in jim jih bomo poskusili vsaj delno sponzorirati.
Pomemben del našega karga so bila tudi očala. Ta smo končno uspeli zložiti glede na dioptrijo in s Tadejo upava, da nama uspe še ta teden odpreti ''optično ambulanto.'' Povpraševanje je veliko. Očala so razkošje in pravi izziv bo pogruntati, kdo Svetega pisma zares ne more brati in kdo bi rad samo kul izgled.
S seboj smo prinesli dosti zobnih past in krtačk. Uspeli smo se povezati z lokalnim zobozdravnikom, ki je sicer trenutno nezaposlen. Ne zavoljo prelepih vaščanskih zob, ampak predvsem zaradi manjka aparatur, ki bi mu delo omogočile. Čeprav smo nad sijočim nasmehom marsi koga res večkrat nemalo presenečeni. Skupaj načrtujemo obisk šole in nekakšno akcijo v smislu čistoče ustne votline, kjer nameravamo prinešeno med otroci tudi razdeliti.
Za konec pa moram še nujno napisati, kako zelo so najmlajši junaki veseli raznih plišastih zverinic (iz Slovenije), ki jim jih občasno podarimo za njihov pogum in sodelovanje pri ''strašnem'' zdravniškem pregledu. Res, pogled na ta nasmejana bitja da našemu delu nov smisel, pa če se ta stavek sliši še tako osladno in izpeto.
Naj se na tem mestu v imenu cele odprave zahvalim vsem, ki ste nas pri projektu podprli in nam pomagali pri njegovi izpeljavi. Vaš prispevek marsikomu polepša dan, nadejamo pa se tudi kakšnega dolgoročnega vpliva našega početja.
Takšen je torej naš trenuten svet. Bolnišnica je okolje, kjer se prepletajo solze in smeh in prvega izbrisati ne moremo. Se pa trudimo, da bi našo prisotnost spremljalo čim več drugega. Torej smeha. Tako smo se tudi odločili, da za vse bolnišnične delavce organiziramo eno takšno mini zabavo. Poimenovali smo jo Friday Afternoon Entertainment (FAE). Odziv je bil super. Tadeja je spekla kokosovo potico z bananino filo, ki se je kar stopila v ustih. Sonja je nadzorovala peko jabolčnega štrudla z veliko cimeta, ki se je tudi kar stopil v ustih. In Špela je cel popoldan pekla palačinke s slanim zelenjavno – sirovim nadevom (ker je gospod Bobek pač vegetarijanec) in sladke palačinke z nutelo in pomarančno marmelado (v resnici je najprej spekla palačinke, kasneje pa jih je po tazadnji namazala Lea), ki so se kar stopile v ustih. Poleg tega smo skupaj pripravili tudi pražen (tenstan, restan) krompir, ki se je, nikoli ne uganete, v ustih kar stopil. Jaz in Lea sva skrbela za zdravje - šnops. Ta se v ustih ni topil, ker je že itak tekoč. Za spremembo sva ga točila drugim, ne sebi. (In to je hec, kakopak. To, da ga sicer točiva sebi. Tisto, da sva ga tokrat za spremembo drugim, pa je res. ) Naša slovenska kuhinja je v hipu pošla. Na naše presenečenje pa je ostala nšima, njihova tradicionalna jedača. Prav rad bi vam povedal, da je v hipu pošlo še nekaj drugega. Pa so mi punce to odločno prepovedale. Češ, pijanci pa že nismo. Okej, pa ne bom povedal. Kakorkoli že – na koncu smo bili vsi navdušeni in predvsem naši zambijski kolegi so bili odločeni, da moramo (mi) zabavo organizirati še najmanj enkrat, vsaj pred odhodom. Glede na organizacijske zaplete, ki zavoljo afriškega flegmatičnega stanja duha niso zanemarljivi, bomo o tem še dobro premislili.
Ja, tukaj so stvari res drugačne. Do našega odhoda je še dober mesec in že sedaj me kar malo skrbi, kako se bom lahko ponovno privadil na vihrav slovenski vsakdan. Da niti ne pomislim, kako se počuti Lea, ki odhaja že v sredo. ''Ne prehitevajmo stvari. Vse ob svojem času,'' bi rekli Zambijci. Ja, po njihovo bi itak morali živeti celo malo nazaj, ne naprej. Kar mi čisto godi.
GG
Zadnjič smo si ogledali bolnišnico v Mumbwi. Ej, to je šele kriza. Tisti kraj ni zbujal upanja. Majhne, nizke stavbe, natlačene s posteljami, bolniki, zgubljeni pod plastmi zamazanih odej, vse skupaj zavito v komaj zaznavno svetlobo, v mraku visi težak vonj prenapolnjenega prostora. Včasih se sprašujem, komu se sploh izboljša zdravje v teh prostorih. Pa se. To je najbolj presenetljivo. Kaj vse ljudje tukaj prenesejo. Ob vseh grozotah, ki se dogajajo z njihovimi telesi, bolečinah, samoti, strahu. Komaj si lahko predstavljam, da ima ženska po carskem rezu ogromno luknjo, ki povezuje trebušno steno z vagino pa še s celotno peritonealno votlino in ob tem zmore jutranji nasmeh, brez omenjanja bolečine, brez vprašanj, popolnoma podrejena medicinskemu osebju. Sprašujem se, kaj bi mi povedala, če bi se lahko pogovarjali brez prevajalca, nekje na samem? Mogoče ničesar, saj sem tujec.
Jutri je ponedeljek in me prav nič ne mika stopiti na moški oddelek. Tam smo konec tedna naleteli na fanta z obsežnim, res obsežnim levostranskim empiemom. Gnoj se je lepljivo oprijemal svetline in popolnoma zaprl punkcijsko iglo. Stvari, ki bi morale biti na levi, so bile vse nekoliko? na desni. Odkrili smo ga globoko pod odejo, potnega, z bolečino na obrazu, v borbi z dihanjem. Potrpežljivo je čakal, da je prišel na vrsto. Njegova edina pritožba je bila – nisem dobro, boli me na levi strani. Kako to zmorejo?! So res tako potrpežljivi, vdani v usodo, naveličani, vzgojeni, nepoučeni, skromni, trdni,...? Res sprejmejo vse kar jim je dano oziroma kar jim ni dano, ali se meni samo tako dozdeva? Kaj se v resnici dogaja v njih? Moj strah, občutek nemoči, jezikovne prepreke, množica ljudi v sobi vse to mi preprečuje, da bi se približala resnici. Ne delam si utvar, da bi v dveh mesecih uspela razumeti, občutiti svoje paciente. Lahko pa se trudim. Saj so izjeme, a ta fant zagotovo ni med njimi. In jaz sem tak slabič, da si ga danes ne upam obiskati. Zakaj ne upam? Empiem je potrebno drenirati, a ne. Za kar potrebuješ vsaj dren, za začetek. No, tu nastopi problem. En dan je minil, da se je našla primerna zadeva, naslednjih 24 ur, da so jo sterilizirali. 10.7., popoldne bi se moralo zgoditi, dopoldne mi je to zagotovil Bobek, ki se je drenaže nameraval lotiti. Kaj pa če drenaže ni nastavil? Ne zato, ker pripomočki, instrumenti ne bi bili ustrezni, ampak ker pač popoldne ne bi bil pri volji. Bobek sicer ni tak, izredno profesionalen je, a vseeno. Muči me, ker torakalne drenaže ne znam opraviti sama. Izjemno me muči. Neke improvizirane cevi pa, jaz, ki tega ne znam, ne bi tlačila med človeška rebra, še posebej, če sta v misijonu prisotna dva, ki to znata. Zelo slab občutek. Zato si danes ne upam stopiti na oddelek.
Čeprav, ob takem empiemu ne zadostujeta samo drenaža in antibiotiki...
Lea
24.7.2010 – DRUGAČEN SVET
Sprehajali smo se po zaprašeni makadamski cesti, ki se je vila med blatnimi hiškami. Vsi, razen Tadeje. Po obilnem obroku pak paše malce sprehajanja, da se prebudiš in počutiš nekaj kalorij lažjega. Čeprav je to farsa. Veste, če bi hoteli resnično biti nekaj kalorij lažji, bi morali po našem kosilu preteči vsaj polmaraton in na koncu delati še sklece in trebušnjake. Tako pa smo se zgolj lenobno, počasi, po zambijsko tako rekoč, premikali po delih telesa. Najprej leva noga. Potem trup. Pa glava. In potem še desna noga. In tako dalje. Po pravici povedano mi po kosilu načeloma veliko bolj godi poležavanje, ampak vest mi tukaj enostavno ne da spati. Pa še Sonja, porka pletenka, stoji pred vhodnimi vrati, še preden ostali do konca pomljaskamo obrok, in naganja k razgibavanju. Nič ne sovražim bolj kot to, da me nekdo preganja pri kosilu. Da me med grizljanjem sladkega afriškega krompirja sprašuje, kaj bom počel pet minut za tem, ko pojem. Ja, res je. Skupaj smo že tako dolgo, da se kdaj tudi skregamo. Sonja se zvito brani, da poležavanje po obroku povzroča refluks. Jaz pa ji skušam dopovedati, da ko je medved sit, enostavno ne gre iz brloga. Pika. No, in potem ponavadi gremo. Ker v Afriki pač ni medvedov.
Tadeje ni z nami, ker je zaposlena z vaškimi otroki, ki nas vsak večer obiščejo in zahtevajo nekaj pozornosti. ''Nekaj'' je pravzaprav zelo skromna beseda. Muloti začnejo trkati na naša vrata takoj, ko zavohajo, da smo doma. In potem si izmišljujemo, da nas ni in da smo nekje drugje in da naj pridejo trkat kasneje, ko nas ne bo več tam, kjer si izmišljujemo, da smo. Jasno, da nam ne verjamejo. In ker so vztrajni in nas gledajo s tistimi velikimi, prisrčnimi očmi (kdor pozna obutega mačka iz risanke Shrek, si lahko predstavlja, o čem govorim), se naposled le vdamo in pošljemo Tadejo ven, da se z njimi igra. Tako imamo potem vsaj malo miru. Pred otroci. In Tadejo. (Hmm, tukaj nekaj ne štima ...)
Kakorkoli – Tadejo imajo otroci izjemno radi. Priskrbeli smo jim pobarvanke in barvice, za tiste bolj odrasle pa tudi prazne liste, po katerih prav zavzeto rišejo. Seveda pa potrebujejo nadzor, zakaj barvic bi sicer kaj hitro zmanjkalo. In tukaj nastopi Tadeja. Res ne vem, kako ji uspe, da je v vlogi strogega policaja, pa jo otroci kljub temu obožujejo. Sam se raje ukvarjam, sicer bolj občasno kot redno, z malce starejšo otročadjo. Treniramo karate in igramo nogomet. Pri slednjem se nam večkrat pridružijo še ostale članice odprave, predvsem Lea. Ki, mimogrede, nogomet res obvlada.
Da se vrnem k rdeči niti – sprehajali smo se po prašni cesti in krožili med blatnimi hiškami. Spremljali so nas – tako je – otroci. V bistvu so nas vodili in nam razkazovali povsem nov svet.
Neverjetno je, kako malo potrebuje človek za preživetje. Razvajen mladič mame Evrope kar pozabi, da so vse, kar je zares pomembno, zgolj toplota, hrana in streha nad glavo. In malo ljubezni. (In Substral.) Tako ima njihova blatna hiška zgolj en prostor, velik kot polovica povprečne evropske dnevne sobe. Nekje zunaj je še prostor za umivanje in še ena strehica za kuhanje med deževno dobo. To je vse. Vsaj za povprečnega vaščana. Tudi otroci, ki jih je v eni takšni povprečni družinici navadno kar precej, ne komplicirajo pri rajanju. Izkoristijo to, kar pač imajo. Za primerjavo – sodoben, razvajen evropski mulo sploh noče brcniti nogometne žoge, če nima udobnih, namenskih švaplov in če ni žoga primerno napihnjena. Tukaj se igra nogomet z boso nogo, za žogo pa jim služi neka komaj okrogla zadeva, oblepljena s selotejpom. Nekateri sicer premorejo kakšen čevelj, ki si ga nataknejo na nogo, s katero brcajo. Izgleda pa to obuvalo nekako tako, kot bi izgledali moji tekaški teniski danes, če bi jih zaradi obrabljenosti ne vrgel stran pred petimi leti in bi z njimi od tedaj pa do danes vsak dan tekal po razgibanem terenu. Vsekakor pa je potrebno vedeti, da so oni na takšno življenje prilagojeni in da bi naša odprava, ko bi poskusila tekati in brcati žogo bosa, pristala pri Umkotu v operacijski sobi. Ne kot asistent, se ve.
Super pa je, da smo imeli možnost spoznati tudi drugi pol afriškega življenja. Tisti bolj premožni sloj. Ki ne živi v blatnih hiškah, marveč v stanovanjskem objektu, obdanim z obzidjem, na katerem se svetlikajo steklene črepinje. Tadeja, Sonja in jaz smo se namreč odpravili po nakupih v Lusako in ''družinski'' prijatelj Nodi nas je povabil, da prespimo pri njegovemu stricu. Že ob vstopu nam je v oči padla velika plazemska televizija, na kateri se je odvijal ženski nogomet, potem pa se je udobje samo stopnjevalo. Še po izkušnjo nočnega življenja nas je peljal drag avto, s televizijo na armaturni plošči in sodobnim mp3 predvajalnikom ter nezanemarljivimi pospeški. Takrat sem se zamislil. Kaj pa sem jaz vedel, da bi se spodobilo za obisk v Lusaki malo bolj urediti. S tem, da ne bi preveč izstopal, sem bil tako obremenjen, da sem se sedaj počutil kot kakšen brezdomec v parlamentu. Na nogah sem imel prašne gujzerje, ki si jih namerno nisem hotel očistiti. Na riti sem imel sive pohodniške hlače, umazane od peska in zemlje. Zgoraj pa prešvicano švic majico z zapacanim wind-stopperjem. Ja, zares sem bil pripravljen na fency diskač ''Las Vegas,'' v katerega smo bili namenjeni. Še odišavil se nisem. In dejansko sem po švicu zaudarjal tako, da sem tudi sam raje zrl naravnost predse, v mediani liniji napram pazduham, ker mi je ob prevelikem nagibu glave v eno stran postalo slabo. Sem si pač mislil, da je bolje, če malce zaudarjam, ker se ti tako ljudje nočejo preveč približati (in te okrasti). Ko sem pogledal Sonjo in Tadejo, ki sta sedeli na zadnjem sedežu poleg mene, smo se skupaj nasmejali. Vsi smo bili v istem dreku. Kaj pa hočemo – gremo veselo, sproščeno naprej! No, z družino Mukupa smo se sicer zelo ujeli in Mary, hišna gospodarica, nas je krstila za svoje otroke. Super. Imamo čisto pravo zambijsko mamo! Da misli resno, sem posumil, ko me je ob treh zjutraj nahranila s pečenimi jajci, ko smo se z družbo nekoliko majavih nog vrnili domov. Sicer mi je bilo zelo nerodno in bi se najraje pogreznil v tla, ampak ona je točno vedela, da otroci v takšnem stanju pač ne smejo lačni spat. Še dobro. Razmišljam, ali so tukaj vse družine tako prijazne, ali pa imaš takšno srečo morebiti zgolj enkrat v življenju ...
Tudi ljubezen, če se lahko tako izrazim, je tukaj prisotna na drugačen način. Vsi ljudje, znani in neznani, te pozdravljajo in sprašujejo po počutju, ti pa potem veselo odzdravljaš in odgovarjaš, da si tudi danes, že sto petdesetič, ''fine.'' Da koga ne užališ, ga jasno tudi ti pobaraš po počutju. Se mi pa zdi, da so tukaj ljudje kar sprogramirani, da odgovorijo s ''fine'' (dobro) in bi tako odgovorili tudi, če bi jim manjkala polovica noge. Dobesedno! Ravno zadnjič je Lea vprašala pacientko s hudimi in obsežnimi opeklinami po celem telesu, ki res morajo hudimano močno boleti, kakšno da je njeno počutje. Pa je odvrnila, da je v redu, kakopak. In Lea ji je morala dobro razložiti, da glede na njeno stanje nikakor ne more biti v redu in da torej ni v redu. Pa jo je pacientka malo začudeno pogledala in rekla, da potem pa v redu, no. Ja o.k. no, pa naj bo v redu.
V Afriki smo tudi vsi bratje in sestre. ''Hej, brat,'' pravi prodajalec visoko-tehnološke, verjetno od turistov ukradene robe, na ulici. ''Pridi in poglej, kaj prodajam! Naj ti razkažem mojo trgovino!'' Na začetku sem imel nemalo težav, saj me je ta fora z bratom res zavedla in sem se zapletal v pogovor z vsakim prijaznim gospodom, ki mi je hotel prijazno prodati unikatno verižico z obeskom, uro, sončna očala ali pa super duper mobitel. Kasneje sem pogruntal, da naj bi bil njegov brat prav vsak mimoidoči, kar pa se mi je zdelo malo sumljivo. Pa še črn je bil. Tako sem potem sklenil, da gotovo ni moj brat in od takrat te trgovce, če nimajo ravno kaj posebej zanimivega, poskusim ignorirati.
Afrika je drugačen svet. Drugačen od onega, ki sem ga zapustil pred mesecem in pol. To ne gre zgolj na rovaš dejstva, da te pri nas, razen v cirkusu ali pa živalskem vrtu, ne more pojesti sestradani lev in da je tudi dosti manj verjetno, da te povozi voz z vpreženimi voli. Kot tudi ni tako zgolj zaradi drugačnega podnebja in pokrajine, ki se ju sicer (vsaj v zimskem obdobju) dokaj hitro privadiš. Poglavitno razliko dela pak, kot povsod, karakter ljudi.
Sonce je padlo v obzorje in pričelo se je temniti. Ura je bila že šest. Otrokom smo povedali, da moramo s sprehodom končati in odpeljali so nas proti domu.
Nazadnje je prav, da napišem še nekaj besed o našem delu v nangomski bolnišnici. Predvsem naj povem, da je Afrika dosti drugačna tudi v tem oziru, čeprav tega morda na prvi pogled ni opaziti. Pač postelje s pacienti, razporejenimi po oddelkih, ki so malce bolj natlačeni kot pri nas, pomisliš. A že malo bolj podroben vpogled ti pokaže drugačno resnico. Zgodi se, na primer, da zjutraj ni izmerjenih tlakov, ker se jim je pokvaril edini aparat za merjenje le-teh. Ali pa, da ni izmerjene telesne temperature, ker se jim je pokvaril edini termometer. Zgodi se, da ima pacient gromozanski pljučni empiem, pa lahko le nemočno opazuješ, kako njegovo življenje usiha, saj ni najti primernega drenažnega sredstva. Neredko se začudiš, zakaj je bolnik kljub drugačnim navodilom prenehal dobivati antibiotik. Pa ti potem povedo, da ga je pač zmanjkalo. Še večkrat najbolj učinkovitega antibiotika sploh ni na voljo. Sploh ne sprašuješ. Odgovor že poznaš. Cena. Kaj takšnega je v našem svetu pravzaprav nepredstavljivo.
Kje smo potem mi? Kaj je naša vloga?
Po dolgem čakanju smo končno dobili kargo in stvari zložili v bolnišnično skladišče. Marsičesa so izredno veseli in tudi nam se nasmeji srce, ko jim lahko povemo, da so njihove pravkar porabljene zaloge česar-koli že obnovljene. Kar dosti dela imamo sicer s prinešenimi zdravili, ki jih tukaj vseh pod našimi imeni ne poznajo, navodila mnogih pa so v slovenščini, s čimer si pač ne morejo pomagati. Tako smo redni gostje v lekarni, kjer jim urejamo seznam glede na učinkovino in uporabo. Hkrati pa poskušamo prinešena zdravila tudi uporabljati in jim tako predstaviti delovanje v praksi. V kratkem pričakujemo še seznam zdravil, ki jih najbolj nujno potrebujejo, in jim jih bomo poskusili vsaj delno sponzorirati.
Pomemben del našega karga so bila tudi očala. Ta smo končno uspeli zložiti glede na dioptrijo in s Tadejo upava, da nama uspe še ta teden odpreti ''optično ambulanto.'' Povpraševanje je veliko. Očala so razkošje in pravi izziv bo pogruntati, kdo Svetega pisma zares ne more brati in kdo bi rad samo kul izgled.
S seboj smo prinesli dosti zobnih past in krtačk. Uspeli smo se povezati z lokalnim zobozdravnikom, ki je sicer trenutno nezaposlen. Ne zavoljo prelepih vaščanskih zob, ampak predvsem zaradi manjka aparatur, ki bi mu delo omogočile. Čeprav smo nad sijočim nasmehom marsi koga res večkrat nemalo presenečeni. Skupaj načrtujemo obisk šole in nekakšno akcijo v smislu čistoče ustne votline, kjer nameravamo prinešeno med otroci tudi razdeliti.
Za konec pa moram še nujno napisati, kako zelo so najmlajši junaki veseli raznih plišastih zverinic (iz Slovenije), ki jim jih občasno podarimo za njihov pogum in sodelovanje pri ''strašnem'' zdravniškem pregledu. Res, pogled na ta nasmejana bitja da našemu delu nov smisel, pa če se ta stavek sliši še tako osladno in izpeto.
Naj se na tem mestu v imenu cele odprave zahvalim vsem, ki ste nas pri projektu podprli in nam pomagali pri njegovi izpeljavi. Vaš prispevek marsikomu polepša dan, nadejamo pa se tudi kakšnega dolgoročnega vpliva našega početja.
Takšen je torej naš trenuten svet. Bolnišnica je okolje, kjer se prepletajo solze in smeh in prvega izbrisati ne moremo. Se pa trudimo, da bi našo prisotnost spremljalo čim več drugega. Torej smeha. Tako smo se tudi odločili, da za vse bolnišnične delavce organiziramo eno takšno mini zabavo. Poimenovali smo jo Friday Afternoon Entertainment (FAE). Odziv je bil super. Tadeja je spekla kokosovo potico z bananino filo, ki se je kar stopila v ustih. Sonja je nadzorovala peko jabolčnega štrudla z veliko cimeta, ki se je tudi kar stopil v ustih. In Špela je cel popoldan pekla palačinke s slanim zelenjavno – sirovim nadevom (ker je gospod Bobek pač vegetarijanec) in sladke palačinke z nutelo in pomarančno marmelado (v resnici je najprej spekla palačinke, kasneje pa jih je po tazadnji namazala Lea), ki so se kar stopile v ustih. Poleg tega smo skupaj pripravili tudi pražen (tenstan, restan) krompir, ki se je, nikoli ne uganete, v ustih kar stopil. Jaz in Lea sva skrbela za zdravje - šnops. Ta se v ustih ni topil, ker je že itak tekoč. Za spremembo sva ga točila drugim, ne sebi. (In to je hec, kakopak. To, da ga sicer točiva sebi. Tisto, da sva ga tokrat za spremembo drugim, pa je res. ) Naša slovenska kuhinja je v hipu pošla. Na naše presenečenje pa je ostala nšima, njihova tradicionalna jedača. Prav rad bi vam povedal, da je v hipu pošlo še nekaj drugega. Pa so mi punce to odločno prepovedale. Češ, pijanci pa že nismo. Okej, pa ne bom povedal. Kakorkoli že – na koncu smo bili vsi navdušeni in predvsem naši zambijski kolegi so bili odločeni, da moramo (mi) zabavo organizirati še najmanj enkrat, vsaj pred odhodom. Glede na organizacijske zaplete, ki zavoljo afriškega flegmatičnega stanja duha niso zanemarljivi, bomo o tem še dobro premislili.
Ja, tukaj so stvari res drugačne. Do našega odhoda je še dober mesec in že sedaj me kar malo skrbi, kako se bom lahko ponovno privadil na vihrav slovenski vsakdan. Da niti ne pomislim, kako se počuti Lea, ki odhaja že v sredo. ''Ne prehitevajmo stvari. Vse ob svojem času,'' bi rekli Zambijci. Ja, po njihovo bi itak morali živeti celo malo nazaj, ne naprej. Kar mi čisto godi.
GG
Saturday, July 10, 2010
BOLNIŠNICA
7.7.2010 - ODGOVORNOST
... In potem stojim tam na pragu operacijske sobe in zrem v doktor Zuluja, ki ravno reže odvečni prst nekemu dojenčku, ter čakam, da mi odgovori na enostavno vprašanje – ali lahko pacient danes, po treh dneh stradanja, je? Namesto odgovora dobim povratno vprašanje: ''Kako pa se ta pacient trenutno počuti? Katera zdravila dobiva? Ga še boli trebuh?'' Ja, Umko, saj on je vendar tvoj pacient! Saj si ga vendar pred kratkim pregledal! Jaz zgolj posredujem vprašanje, ki ti ga bolnik zaradi naglice ni uspel zastaviti. Kar malce me je sram, da se nisem glede bolnika bolje pozanimal. In se vrnem nazaj v čifuntu, kakor pravimo internističnemu oddelku, z namenom, ker drugega mi pak ne preostane, pregledati sestradanega reveža od nog do glave. Oziroma obratno. Umko enostavno ne zna enostavno odgovarjat. Kratko-malo te prisili, da prevzameš vsaj del odgovornosti za bolnike na oddelku. Če ne drugače, s svojim podpisom. Pa četudi ravnaš po njegovih navodilih.
Ja, v Zambiji se zares naučiš odgovornosti.
Avtobus evropskega standarda je ubijal dolgčas monotone ceste in nespremenljive pokrajine s poznano, komercialno glasbo, in drvel Livingstonu naproti. Slonel sem ob oknu in zrl v pusto savano. Nizko rastje in rjava prst se tukaj očitno nikdar ne končata. Sedem-urna vožnja se je bližala koncu. Tudi punce so se bile že vse prebudile, verjetno zaradi cmeravega otroka, ki je kot sirena tulil zadnjo četrtino poti. Sirena ugasne, ko se ogenj pogasi, mulo pa ni in ni hotel ugasniti. Očitno ni bil navdušen nad obiskom Livingstona. Avtobus je zapeljal na makadamsko cesto. Obvoz. Nisem se mogel pritoževati. Masaža mi je resnično ugajala. Mulo pa je pričel zavijati še bolj naglas. Ah, pa kaj! Podaljšan vikend v Livingstonu, najbolj turističnem mestu Zambije, se je imel začeti.
Doma, in s tem mislim v Nangomi, smo pustili marsikaj nedokončanega. Na primer kargo, ki smo ga po dolgem času končno dobili in trenutno čaka v skladišču nangomske bolnišnice, da se spravimo in ga razpakiramo. In sladkorni bolnik, ki smo ga pričeli maltretirati z injekcijami inzulina, pa mu pred odhodom sladkorja še nismo uspeli docela uravnati.
Delo v bolnišnici je sicer v višji prestavi. Naj razložim, v kakšnih pogojih delujemo. Bolnišnični objekt je razdeljen na tri dele. Nzima se imenuje ginekološki del, ki mu vlada doktor Simutowe (poimenovali smo ga Bobek) in je po našem občutku odlično urejen. Bobek obvlada svoje področje in z njim je pravi užitek delati. Da je tudi odličen pedagog, je samo dodaten plus. Kot tudi to, da je prostor ustrezno osvetljen in je zato vzdušje dosti bolj optimistično. Neposredno se Nzime drži Operating Teatre, operacijski del, sestavljen iz dveh operacijskih sob. Tu si odgovornost delita tako Bobek kot Umko (doktor Zulu). Nasploh so nad kirurgijo tukaj čisto mahnjeni in če bi bilo po njihovo, bi itak samo operirali. Bobek mi je v nekem pogovoru dejal, da zdravnik v Zambiji brez znanja kirurgije izjemno težko dela. Se strinjam. Posebno v takšnem ''bushu,'' kot je Nangoma, bi brez kirurškega dela zdravnik tenko piskal. V posebnem objektu je Čifuntu, internistični oddelek, ki pa je zopet razdeljen na tri dele. V eni sobi so nabasani moški, v drugi ženske in v tretji otroci. Čifunta se vsi ogibajo. Doktor Zulu nam ga je skoraj povsem prepustil. Sobe so bolj mračne od Nziminih, pacienti pa dosti težji in veliko jih je terminalno bolnih. Zato je glavnina naše moči usmerjena predvsem sem.
In sedaj si nas predstavljajte, slovenske kavboje, kako nadvse zgodaj zjutraj razkračenih nog in dvignjenih glav, obsijani z vročim afriškim soncem, v belih zdravniških haljah (katere ne nosi zgolj Lea), s stetoskopom v enem žepu in natlačenimi plastičnimi rokavicami, razkužilnimi robčki, zaščitnimi maskami in glukozametrom v drugem žepu stopamo proti eni od teh bolnišničnih enot. No, v resnici ura niti ni tako blazno zgodnja. Tekom časa smo se namreč lagodnemu zambijskemu tempu že vsaj malo privadili in vemo, da četudi pol ure zamudimo, smo še vedno pol ure prezgodnji. Na trenutke se nam še vseeno zdi, da smo edini, ki se jim nekam mudi, ravno mi, Slovenceljni, ampak počasi bomo počasnost že obvladali. Tisti, ki me poznate, pa itak veste, da s tem nimam ravno prevelikih težav. Življenje je prekratko, da bi ga užival prehitro. In prijatelji, smejte se – v Zambiji čakajo celo name! :) V resnici je tudi ne ucvremo kojci med paciente, marveč se prej udeležimo ''jutranjega poročanja'' – morning briefinga, kjer vsaj na približno izvemo, koliko novih pacientov leži po posameznih oddelkih. In, če že moram – ne, tudi s soncem nismo obsijani. Zavoljo zambijske zime nas zebe kot cucke in smo v teh jutranjih urah kar pošteno odekani. Tako torej stopamo delovnemu dnevu v objem.
Livingstone je zares krasno mesto. Prilagojeno razvajenemu evropskemu turistu. Hostel Jollyboys je kot nekakšno pribežališče belcev in ko smo stopili vanj, smo se kojci počutili povsem domače. Je pa L'stone precej navit, predvsem kar se tiče cen. Na marketu, kjer smo neutrudljivo barantali in nižali cene željenim izdelkom, so nas znali v trenutku nategniti po dolgem in počez. Vsaj mene. Zares se je poznalo, da imajo nekatere punce, predvsem Špela, s tovrstnimi zadevami že izkušnje. Ceno je zbila na tako prefinjen način, da se je tisti prodajalec skoraj zjokal, ko ji je na koncu zmedeno izročil sliko z afriškim motivom. Videti je bilo, kot da ni čisto ziher, kdo je komu kaj prodal. Barantanja se je od nje priučila tudi Sonja, ki se je na koncu okronala za največjega zapravljivca v odpravi. Ampak je bilo vredno, navdušena pove. Povsem druga zgodba pa je bila, ko sem na tržnico stopil jaz. Trikrat sem se obrnil okrog, že sem imel v vrečki dva lesena slončka, desetkrat preplačana, pa še afriško kopje zapovrhu, ki ga verjetno itak ne bom mogel pretovoriti v Slovenijo. Jah, ne vem. Če mi je pa prodajalec rekel, da cele noči dela in rezlja tiste slončke, ki mu letos sploh ne grejo v promet in da bom po treh dneh njegova prva stranka in da mu naj pomagam, ker je že res lačen in ne ve, kako bo preživel. Pa sem kupil tiste slone, jasno. Saj sloni so za srečo, ne? In ko mi je že deseti mojster s povsem istimi slončki sveto zatrjeval, kako unikatno vsak večer sedi za mizo in glanca tisti slonji rilec in da tudi on že tri dni ni jedel nič drugega kot mestni zrak, sem enostavno moral svojo humanitarno podporo ukiniti. Takrat sem postal barantač. Ceno sem zbil vsemu, kar sem hotel imeti. Postavil sem jo celo tako nizko, da mi enostavno niso hoteli nič več prodati. Očitno le imajo svojo mejo.
Ko rečem bolnica, si nikar ne predstavljajte ljubljanskega Kliničnega centra. Ideja je sicer ista, razmere pa popolnoma druge. Stojimo na sredi večje sobe, v katero so stlačeni vsi moški bolniki, ne glede na njihovo težavo. Ležijo na posteljah, ki bi jih pri nas doma že zdavnaj zamenjali. Na umazanih jogijih, pokriti z ne ravno čistimi odejami. Infuzijske vrečke so obešene nekje na oknih, oko pa ob posteljah zaman išče plastenke z razkužilom. Na naši desni so povečini reveži z zlomi, ki čakajo na operacijo. Prav zanimivo je, da je velik procent poškodb posledica preveč entuziastičnega igranja nogometa. V tem zimskem času zna biti namreč velik dolgčas in nogometa se lotijo tudi največji analfabeti. ''Ja, kaj ste pa počeli?'' vprašamo. ''Nogomet sem igral,'' pove mož z zlomljeno golenico. ''Ja hudiča, kam ste pa to brcali, da ste se tako polomili?'' ga pobaramo. ''Nasprotnik je mislil, da sem žoga, pa me je hotel spraviti v gol,'' pojasni. Aha, to je torej to. In s karikirano prispodobo pridemo do drugih najbolj pogostih poškodb, to je tistih zaradi nasilja. Me zanima, če se tepejo zaradi zemlje.
Poleg teh, ki imajo kaj zlomljeno, ležita na oddelku vsaj še dva s tuberkulozo (jetiko), bodisi dokazano ali pa tisto, ki jo bodo zdaj zdaj potrdili testi. ''A kašljate?'' vprašamo prizadetega. Ker dostikrat sploh ne more odgovoriti, nam pove njegov spremljevalec: ''Kašlja ja, pa še kako!'' ''Pa tudi kaj izkašlja? Na primer kri?'' smo zvedavi. ''Tudi kri, ja,'' nam potrdi. Še dobro, da nisem še minuto prej plesal okoli njegove glave in poslušal srčne tone, ki so sicer zveneli povsem normalno.
Zanimiv je tudi gospod z neurejenim krvnim sladkorjem, se pravi s sladkorno boleznijo. Še dobro je živ spomin, ko sem gospoda zaradi nekompatibilnih inzulinskih brizg skoraj poslal v hipoglikemično komo. Sem švical ful. Moj prvi pacient, pa bi padel v komo. Krasno. Ampak na srečo se je izkazalo, da je bolj trdožive sorte. Hvala bogu. Danes je prav veselje je opazovati, kako se njegov cuker popravlja. Iz tablet smo presedlali na inzulinske injekcije in gospoda učimo, kako in kdaj si mora inzulin vbrizgati. Kar je svojevrsten projekt, saj mi ne govorimo tukajšnjega jezika, on pa tudi ne zna besedice angleško. Ampak gre. Vedno se najde kdo, ki govori oboje. In tako si je že uspel sam aplicirati dve injekciji.
Bolnikov je še dosti. Mori jih vse, od pljučnice do vnetega slepiča. Vsakega nekaj, se ve. Ne enega vse. Ponavadi. Tudi ženski oddelek ni nič drugačen. Patologija od A do Ž. Povsem svoje poglavje pa so otroci. Priznam, da se tega oddelka vsi malce bojimo. V pediatriji ni nihče ravno domač in delo z otroci zahteva čisto drugačen pristop. Za ljudi s slabim želodcem ta del vsekakor ni, saj so pogoste opekline, ki ti znajo na plano privabiti še tako skromen zajtrk. Povrhu vsega pa je otroški oddelek najmanjši in tista sobica, kadar je polna, predstavlja svojevrsten direndaj. Že med samimi posteljicami se je težko premikati. Ker pa k vsakemu dojenčku spada tudi skrbna mamica, je potrebno nemalo spretnosti, da prilezeš do željenega malčka. In ko tjakaj končno prilezeš in se nameniš poslušati njegovo dihanje ali pa bitje srca, se mulo začne cmeriti. Joka, kot bi ga vlekel iz kože. In vedno ga podprejo še ostali mali kolegi tiste sobice. Vsi za enega, eden za vse! Zborovsko petje se zlepa ne konča in če nimaš pravega pristopa, se lahko za kakršen koli natančen pregled obrišeš pod nosom.
Nzima obsega ženske, ki so pravkar rodile, one, ki nameravajo roditi in vse, ki imajo v zvezi s tem obdobjem kakršne koli težave. Placenta previa, eklampsija, ruptura maternice in hidatidna mola niso nobena redkost. Ravno tako, kot ostali oddelki, je tudi ginekologija pravi izziv za izkušenj žejne zdravnike.
Če povzamem – bolniki so zelo raznovrstni in dosti je patologije, ki je verjetno ne bom videl nikjer drugje. Povrhu vsega pa je pacientov pogosto ogromno. Toliko, da včasih sploh ne moremo pregledati vseh. Pomislite, kako težko mora biti šele enemu samemu zdravniku, ki sicer deluje v nangomski bolnišnici. Nas je skupaj sedem, pa komaj zmoremo!
Vse to je čakalo na naš prihod iz Livingstona. Mi pa smo jahali slone, vozili kajak in se prepuščali vlagi Viktorijinih slapov. Dasi so cene dvignjene do nebes, so Viktorijini slapovi zares nekaj neverjetnega in z besedami je majhnost pred nečim tako mogočnim težko opisati. Pa tudi, ko imaš pod ritjo podivjano slonjo samico, si v nekem trenutku misliš, kaj vse boš še postoril, če to avanturo preživiš. Lea in Tadeja sta se namesto na slonov hrbet usedli v kajak. Krokodili ju bojda niso napadli, je pa bilo blizu. Ker sta se lepo spražili na soncu, je bila Tadeja s svojimi skodranimi lasmi po avanturi podobna kakšni indijanski bojevnici. Lea je bila bleda kot vedno. Zaplato rdeče barve je imela zgolj na nogi. Zakaj? Ker je imela sončno kremo. Pametna punca! Posebne omembe pa je vredno tudi križarjenje po reki Zambezi. Ti plačaš, oni pa te popokajo na ladjo ter poskrbijo za hrano in pijačo. Tudi alkoholno. Na začetku, ko si še trezen, ti povejo, da lahko na levem bregu vidiš žirafe in slone, na desnem pa hipote in krokodile. Povodne konje smo res videli. Zdi se mi, da tudi nekega krokodila. Bilo je zeleno in podolgovato. Krokodil, kaj pa drugega, logično. Za žirafo in slone pa verjetno nisem dovolj spil. Kakorkoli – ladjo smo zapustili takšni, kot bi prišli s kakšne orenk štajerske žurke. Siti. In nasmejani. Eden je celo rekel, da je videl žirafo. Se mi zdi. Ne spomnim se več točno.
Ja, štiri dni smo bili daleč od odgovornosti. Ampak moralo se je končati. Praznikov je konec in zopet stojimo v sobah, polnih s pacienti. Prešinilo me je. Ko smo prišli, si nisem brez rokavic upal dotakniti niti postelje. Govorim zase, ampak mislim, da nisem edini. Naenkrat stojiš v sobi, kjer je lahko devet ljudi od desetih okuženih z virusom HIV in so njihove trenutne težave pravzaprav zgolj posledica padca odpornosti. Verjemite, da si daleč od kakšne sproščenosti. Pacienti kašljajo, nekateri bruhajo, po telesu imajo rane, ... na tebi pa je, da jih pregledaš in zdraviš. Na začetku sem si komaj upal bolnikom približati na manj kot dva metra, kaj šele, da bi jih v celoti pregledal! In ne glejte me grdo, prosim. V teoriji mi je vse popolnoma jasno. Za praktično delo pa je vendar potrebno nekaj časa. Povsem sprostiti menim, da se sicer nikdar ne smeš. Začneš pa sčasoma na stvari gledati bolj racionalno, brez tiste čustvene nerazumnosti.
Ponovno se je potrebno navaditi stresnega in, vsaj meni, pogosto strašljivega občutka, ko stojiš sam pred zelo prizadetim bolnikom in razmišljaš – kateri antibiotik bi mu dal? Kakšno dozo? Katere preiskave bi opravil?
Hvala, doktor Zulu.
GG
P.S.: upamo, da bomo naslednjič lahko objavili (tudi) kakšne slike. Zelo počasna internetna povezava in omejitev s časom nam to zaenkrat onemogočata.
... In potem stojim tam na pragu operacijske sobe in zrem v doktor Zuluja, ki ravno reže odvečni prst nekemu dojenčku, ter čakam, da mi odgovori na enostavno vprašanje – ali lahko pacient danes, po treh dneh stradanja, je? Namesto odgovora dobim povratno vprašanje: ''Kako pa se ta pacient trenutno počuti? Katera zdravila dobiva? Ga še boli trebuh?'' Ja, Umko, saj on je vendar tvoj pacient! Saj si ga vendar pred kratkim pregledal! Jaz zgolj posredujem vprašanje, ki ti ga bolnik zaradi naglice ni uspel zastaviti. Kar malce me je sram, da se nisem glede bolnika bolje pozanimal. In se vrnem nazaj v čifuntu, kakor pravimo internističnemu oddelku, z namenom, ker drugega mi pak ne preostane, pregledati sestradanega reveža od nog do glave. Oziroma obratno. Umko enostavno ne zna enostavno odgovarjat. Kratko-malo te prisili, da prevzameš vsaj del odgovornosti za bolnike na oddelku. Če ne drugače, s svojim podpisom. Pa četudi ravnaš po njegovih navodilih.
Ja, v Zambiji se zares naučiš odgovornosti.
Avtobus evropskega standarda je ubijal dolgčas monotone ceste in nespremenljive pokrajine s poznano, komercialno glasbo, in drvel Livingstonu naproti. Slonel sem ob oknu in zrl v pusto savano. Nizko rastje in rjava prst se tukaj očitno nikdar ne končata. Sedem-urna vožnja se je bližala koncu. Tudi punce so se bile že vse prebudile, verjetno zaradi cmeravega otroka, ki je kot sirena tulil zadnjo četrtino poti. Sirena ugasne, ko se ogenj pogasi, mulo pa ni in ni hotel ugasniti. Očitno ni bil navdušen nad obiskom Livingstona. Avtobus je zapeljal na makadamsko cesto. Obvoz. Nisem se mogel pritoževati. Masaža mi je resnično ugajala. Mulo pa je pričel zavijati še bolj naglas. Ah, pa kaj! Podaljšan vikend v Livingstonu, najbolj turističnem mestu Zambije, se je imel začeti.
Doma, in s tem mislim v Nangomi, smo pustili marsikaj nedokončanega. Na primer kargo, ki smo ga po dolgem času končno dobili in trenutno čaka v skladišču nangomske bolnišnice, da se spravimo in ga razpakiramo. In sladkorni bolnik, ki smo ga pričeli maltretirati z injekcijami inzulina, pa mu pred odhodom sladkorja še nismo uspeli docela uravnati.
Delo v bolnišnici je sicer v višji prestavi. Naj razložim, v kakšnih pogojih delujemo. Bolnišnični objekt je razdeljen na tri dele. Nzima se imenuje ginekološki del, ki mu vlada doktor Simutowe (poimenovali smo ga Bobek) in je po našem občutku odlično urejen. Bobek obvlada svoje področje in z njim je pravi užitek delati. Da je tudi odličen pedagog, je samo dodaten plus. Kot tudi to, da je prostor ustrezno osvetljen in je zato vzdušje dosti bolj optimistično. Neposredno se Nzime drži Operating Teatre, operacijski del, sestavljen iz dveh operacijskih sob. Tu si odgovornost delita tako Bobek kot Umko (doktor Zulu). Nasploh so nad kirurgijo tukaj čisto mahnjeni in če bi bilo po njihovo, bi itak samo operirali. Bobek mi je v nekem pogovoru dejal, da zdravnik v Zambiji brez znanja kirurgije izjemno težko dela. Se strinjam. Posebno v takšnem ''bushu,'' kot je Nangoma, bi brez kirurškega dela zdravnik tenko piskal. V posebnem objektu je Čifuntu, internistični oddelek, ki pa je zopet razdeljen na tri dele. V eni sobi so nabasani moški, v drugi ženske in v tretji otroci. Čifunta se vsi ogibajo. Doktor Zulu nam ga je skoraj povsem prepustil. Sobe so bolj mračne od Nziminih, pacienti pa dosti težji in veliko jih je terminalno bolnih. Zato je glavnina naše moči usmerjena predvsem sem.
In sedaj si nas predstavljajte, slovenske kavboje, kako nadvse zgodaj zjutraj razkračenih nog in dvignjenih glav, obsijani z vročim afriškim soncem, v belih zdravniških haljah (katere ne nosi zgolj Lea), s stetoskopom v enem žepu in natlačenimi plastičnimi rokavicami, razkužilnimi robčki, zaščitnimi maskami in glukozametrom v drugem žepu stopamo proti eni od teh bolnišničnih enot. No, v resnici ura niti ni tako blazno zgodnja. Tekom časa smo se namreč lagodnemu zambijskemu tempu že vsaj malo privadili in vemo, da četudi pol ure zamudimo, smo še vedno pol ure prezgodnji. Na trenutke se nam še vseeno zdi, da smo edini, ki se jim nekam mudi, ravno mi, Slovenceljni, ampak počasi bomo počasnost že obvladali. Tisti, ki me poznate, pa itak veste, da s tem nimam ravno prevelikih težav. Življenje je prekratko, da bi ga užival prehitro. In prijatelji, smejte se – v Zambiji čakajo celo name! :) V resnici je tudi ne ucvremo kojci med paciente, marveč se prej udeležimo ''jutranjega poročanja'' – morning briefinga, kjer vsaj na približno izvemo, koliko novih pacientov leži po posameznih oddelkih. In, če že moram – ne, tudi s soncem nismo obsijani. Zavoljo zambijske zime nas zebe kot cucke in smo v teh jutranjih urah kar pošteno odekani. Tako torej stopamo delovnemu dnevu v objem.
Livingstone je zares krasno mesto. Prilagojeno razvajenemu evropskemu turistu. Hostel Jollyboys je kot nekakšno pribežališče belcev in ko smo stopili vanj, smo se kojci počutili povsem domače. Je pa L'stone precej navit, predvsem kar se tiče cen. Na marketu, kjer smo neutrudljivo barantali in nižali cene željenim izdelkom, so nas znali v trenutku nategniti po dolgem in počez. Vsaj mene. Zares se je poznalo, da imajo nekatere punce, predvsem Špela, s tovrstnimi zadevami že izkušnje. Ceno je zbila na tako prefinjen način, da se je tisti prodajalec skoraj zjokal, ko ji je na koncu zmedeno izročil sliko z afriškim motivom. Videti je bilo, kot da ni čisto ziher, kdo je komu kaj prodal. Barantanja se je od nje priučila tudi Sonja, ki se je na koncu okronala za največjega zapravljivca v odpravi. Ampak je bilo vredno, navdušena pove. Povsem druga zgodba pa je bila, ko sem na tržnico stopil jaz. Trikrat sem se obrnil okrog, že sem imel v vrečki dva lesena slončka, desetkrat preplačana, pa še afriško kopje zapovrhu, ki ga verjetno itak ne bom mogel pretovoriti v Slovenijo. Jah, ne vem. Če mi je pa prodajalec rekel, da cele noči dela in rezlja tiste slončke, ki mu letos sploh ne grejo v promet in da bom po treh dneh njegova prva stranka in da mu naj pomagam, ker je že res lačen in ne ve, kako bo preživel. Pa sem kupil tiste slone, jasno. Saj sloni so za srečo, ne? In ko mi je že deseti mojster s povsem istimi slončki sveto zatrjeval, kako unikatno vsak večer sedi za mizo in glanca tisti slonji rilec in da tudi on že tri dni ni jedel nič drugega kot mestni zrak, sem enostavno moral svojo humanitarno podporo ukiniti. Takrat sem postal barantač. Ceno sem zbil vsemu, kar sem hotel imeti. Postavil sem jo celo tako nizko, da mi enostavno niso hoteli nič več prodati. Očitno le imajo svojo mejo.
Ko rečem bolnica, si nikar ne predstavljajte ljubljanskega Kliničnega centra. Ideja je sicer ista, razmere pa popolnoma druge. Stojimo na sredi večje sobe, v katero so stlačeni vsi moški bolniki, ne glede na njihovo težavo. Ležijo na posteljah, ki bi jih pri nas doma že zdavnaj zamenjali. Na umazanih jogijih, pokriti z ne ravno čistimi odejami. Infuzijske vrečke so obešene nekje na oknih, oko pa ob posteljah zaman išče plastenke z razkužilom. Na naši desni so povečini reveži z zlomi, ki čakajo na operacijo. Prav zanimivo je, da je velik procent poškodb posledica preveč entuziastičnega igranja nogometa. V tem zimskem času zna biti namreč velik dolgčas in nogometa se lotijo tudi največji analfabeti. ''Ja, kaj ste pa počeli?'' vprašamo. ''Nogomet sem igral,'' pove mož z zlomljeno golenico. ''Ja hudiča, kam ste pa to brcali, da ste se tako polomili?'' ga pobaramo. ''Nasprotnik je mislil, da sem žoga, pa me je hotel spraviti v gol,'' pojasni. Aha, to je torej to. In s karikirano prispodobo pridemo do drugih najbolj pogostih poškodb, to je tistih zaradi nasilja. Me zanima, če se tepejo zaradi zemlje.
Poleg teh, ki imajo kaj zlomljeno, ležita na oddelku vsaj še dva s tuberkulozo (jetiko), bodisi dokazano ali pa tisto, ki jo bodo zdaj zdaj potrdili testi. ''A kašljate?'' vprašamo prizadetega. Ker dostikrat sploh ne more odgovoriti, nam pove njegov spremljevalec: ''Kašlja ja, pa še kako!'' ''Pa tudi kaj izkašlja? Na primer kri?'' smo zvedavi. ''Tudi kri, ja,'' nam potrdi. Še dobro, da nisem še minuto prej plesal okoli njegove glave in poslušal srčne tone, ki so sicer zveneli povsem normalno.
Zanimiv je tudi gospod z neurejenim krvnim sladkorjem, se pravi s sladkorno boleznijo. Še dobro je živ spomin, ko sem gospoda zaradi nekompatibilnih inzulinskih brizg skoraj poslal v hipoglikemično komo. Sem švical ful. Moj prvi pacient, pa bi padel v komo. Krasno. Ampak na srečo se je izkazalo, da je bolj trdožive sorte. Hvala bogu. Danes je prav veselje je opazovati, kako se njegov cuker popravlja. Iz tablet smo presedlali na inzulinske injekcije in gospoda učimo, kako in kdaj si mora inzulin vbrizgati. Kar je svojevrsten projekt, saj mi ne govorimo tukajšnjega jezika, on pa tudi ne zna besedice angleško. Ampak gre. Vedno se najde kdo, ki govori oboje. In tako si je že uspel sam aplicirati dve injekciji.
Bolnikov je še dosti. Mori jih vse, od pljučnice do vnetega slepiča. Vsakega nekaj, se ve. Ne enega vse. Ponavadi. Tudi ženski oddelek ni nič drugačen. Patologija od A do Ž. Povsem svoje poglavje pa so otroci. Priznam, da se tega oddelka vsi malce bojimo. V pediatriji ni nihče ravno domač in delo z otroci zahteva čisto drugačen pristop. Za ljudi s slabim želodcem ta del vsekakor ni, saj so pogoste opekline, ki ti znajo na plano privabiti še tako skromen zajtrk. Povrhu vsega pa je otroški oddelek najmanjši in tista sobica, kadar je polna, predstavlja svojevrsten direndaj. Že med samimi posteljicami se je težko premikati. Ker pa k vsakemu dojenčku spada tudi skrbna mamica, je potrebno nemalo spretnosti, da prilezeš do željenega malčka. In ko tjakaj končno prilezeš in se nameniš poslušati njegovo dihanje ali pa bitje srca, se mulo začne cmeriti. Joka, kot bi ga vlekel iz kože. In vedno ga podprejo še ostali mali kolegi tiste sobice. Vsi za enega, eden za vse! Zborovsko petje se zlepa ne konča in če nimaš pravega pristopa, se lahko za kakršen koli natančen pregled obrišeš pod nosom.
Nzima obsega ženske, ki so pravkar rodile, one, ki nameravajo roditi in vse, ki imajo v zvezi s tem obdobjem kakršne koli težave. Placenta previa, eklampsija, ruptura maternice in hidatidna mola niso nobena redkost. Ravno tako, kot ostali oddelki, je tudi ginekologija pravi izziv za izkušenj žejne zdravnike.
Če povzamem – bolniki so zelo raznovrstni in dosti je patologije, ki je verjetno ne bom videl nikjer drugje. Povrhu vsega pa je pacientov pogosto ogromno. Toliko, da včasih sploh ne moremo pregledati vseh. Pomislite, kako težko mora biti šele enemu samemu zdravniku, ki sicer deluje v nangomski bolnišnici. Nas je skupaj sedem, pa komaj zmoremo!
Vse to je čakalo na naš prihod iz Livingstona. Mi pa smo jahali slone, vozili kajak in se prepuščali vlagi Viktorijinih slapov. Dasi so cene dvignjene do nebes, so Viktorijini slapovi zares nekaj neverjetnega in z besedami je majhnost pred nečim tako mogočnim težko opisati. Pa tudi, ko imaš pod ritjo podivjano slonjo samico, si v nekem trenutku misliš, kaj vse boš še postoril, če to avanturo preživiš. Lea in Tadeja sta se namesto na slonov hrbet usedli v kajak. Krokodili ju bojda niso napadli, je pa bilo blizu. Ker sta se lepo spražili na soncu, je bila Tadeja s svojimi skodranimi lasmi po avanturi podobna kakšni indijanski bojevnici. Lea je bila bleda kot vedno. Zaplato rdeče barve je imela zgolj na nogi. Zakaj? Ker je imela sončno kremo. Pametna punca! Posebne omembe pa je vredno tudi križarjenje po reki Zambezi. Ti plačaš, oni pa te popokajo na ladjo ter poskrbijo za hrano in pijačo. Tudi alkoholno. Na začetku, ko si še trezen, ti povejo, da lahko na levem bregu vidiš žirafe in slone, na desnem pa hipote in krokodile. Povodne konje smo res videli. Zdi se mi, da tudi nekega krokodila. Bilo je zeleno in podolgovato. Krokodil, kaj pa drugega, logično. Za žirafo in slone pa verjetno nisem dovolj spil. Kakorkoli – ladjo smo zapustili takšni, kot bi prišli s kakšne orenk štajerske žurke. Siti. In nasmejani. Eden je celo rekel, da je videl žirafo. Se mi zdi. Ne spomnim se več točno.
Ja, štiri dni smo bili daleč od odgovornosti. Ampak moralo se je končati. Praznikov je konec in zopet stojimo v sobah, polnih s pacienti. Prešinilo me je. Ko smo prišli, si nisem brez rokavic upal dotakniti niti postelje. Govorim zase, ampak mislim, da nisem edini. Naenkrat stojiš v sobi, kjer je lahko devet ljudi od desetih okuženih z virusom HIV in so njihove trenutne težave pravzaprav zgolj posledica padca odpornosti. Verjemite, da si daleč od kakšne sproščenosti. Pacienti kašljajo, nekateri bruhajo, po telesu imajo rane, ... na tebi pa je, da jih pregledaš in zdraviš. Na začetku sem si komaj upal bolnikom približati na manj kot dva metra, kaj šele, da bi jih v celoti pregledal! In ne glejte me grdo, prosim. V teoriji mi je vse popolnoma jasno. Za praktično delo pa je vendar potrebno nekaj časa. Povsem sprostiti menim, da se sicer nikdar ne smeš. Začneš pa sčasoma na stvari gledati bolj racionalno, brez tiste čustvene nerazumnosti.
Ponovno se je potrebno navaditi stresnega in, vsaj meni, pogosto strašljivega občutka, ko stojiš sam pred zelo prizadetim bolnikom in razmišljaš – kateri antibiotik bi mu dal? Kakšno dozo? Katere preiskave bi opravil?
Hvala, doktor Zulu.
GG
P.S.: upamo, da bomo naslednjič lahko objavili (tudi) kakšne slike. Zelo počasna internetna povezava in omejitev s časom nam to zaenkrat onemogočata.
Thursday, July 1, 2010
Klinični primer 1
Medicina v Posebnih Pogojih
Nastopajoči
25 letna nosečnica, UZ v 36. tednu nosečnosti, s popolno anteriorno predležečo posteljico, krvavitev doma, kratkotrajna izguba zavesti, ob sprejemu sprva cirkulatorno stabilna, Hb ob sprejemu 101, nekaj ur pozneje Hb 54, krvna skupina 0 Rh neg, HIV status neznan
Novorojenček... novorojenček, 2.9kg, APGAR ob rojstvu 2/10, čez 10 minut 6/10
Bobek ... Medical Licensed (stopnja med Clinical Officerjem in zdravnikom)
Slamca... instrumentar
Trajna... anesteziologinja (stopnja med Clinical Officerjem in zdravnikom)
Umko... zdravnik (Medical Director of Nangoma Mission Hospital)
Babica... babica
Špela... bodoča ginekologinja
Sonja... bodoča fiziatrinja
Tadeja... bodoča urgentna zdravnica
Gašper... skoraj že zdravnik
Lea... bodoča infektologinja (pripovedovalka)
Petek, 18.6.2010, dopoldne/zgodaj popoldne, vse slovenske misli so usmerjene v nogometno tekmo ZDA:Slovenija, ki se je imela zgoditi popoldne. Načrtovano spremljanje tekme preko TV je motilo dejstvo, da smo bili že cel dan brez elektrike. Nad ginekološko-porodniškim oddelkom pa je visela večja skrb, kot je minljiva nogometna slava. Celotno osebje je po najboljših močeh želelo pomagati bodoči mamici, ki je izdatno krvavela zaradi predležeče posteljice. Potreben je bil nujen carski rez. Odsotnosti elektrike se je pridružila tudi odsotnost primerne krvi za transfuzijo in odsotnost šoferja, ki bi bolnico lahko odpeljal v UTH. Mračna operacijska dvorana in srčna ekipa sta tako pomenila edino upanje za kardiocirkulatorno nestabilno nosečnico. Bliskovita indukcija anestezije in intubacija Trajni in Sonji nista predstavljali težav. Uporabili sta atropin, diazepam, nadaljevali s ketaminom in mišičnim relaksantom, predihavanje je bilo seveda ročno, z balonom. Bobek je prvi rez opravil bolj v temi, Slamca je suvereno asistiral, nadaljne prodiranje v globino sta razsvetlili naši čelki in olajšali nadaljevanje operacije, ki je zaradi Bobkove spretnosti potekala izjemno hitro, tako da je novorojenček kmalu nemo ogledal svet. Ja, nemo, šlo je za dihalni zastoj. Prevzeli so ga Babica, Sonja in Umko, pozneje pa so se jim pridružili še Gašper, Tadeja in Špela. Fantička so aspirirali z brizgalko (se še spomnite, ni elektrike), predihavali z balonom, dobil je adrenalin in hidrokortizon v umbilikalno veno, dekstrozo v ritko, a potrebna je bila intubacija, ki jo je Trajna že predvidila, saj mi je prepustila nadzor nad mamico. Lahko sem izživela svoje anesteziološke sanje – mišični relaksant, ker je mamica močno napenjala mišice, ketamin za vzdrževanje anestezije, infuzija fiziološke raztopine, to je bila pač edina tekočina, ki je bila na voljo, predihavanje z balonom, z mešanico kisika in zraka... In sva se kar držali. Tlak je bil zadovoljiv, nasičenost krvi s kisikom tudi, srčna akcija normokardna, kaj več pa o akciji ne bi znala povedati, saj elektrod za EKG ni bilo. Nato pa se je spraznila baterija monitorja. Umko, ki je novorojenčka že pred nekaj minutami predal Trajni, je od nekje prinesel rezervni monitor. V vmesnem času je vlogo živega monitorja prevzela Tadeja. Če je bil odrasli del zadovoljivo stabilen in sta Bobek in Slamca lahko nemoteno, hitro in spretno zaključevala operacijo, pa se je na hladilniku, v kotu operacijske dvorane, odvijala prava bitka. Fantek še vedno ni dihal samostojno, njegova še ne zadostno razvita pljučka so bila izjemno zabasana s sluzjo, a je bila vsaj aspiracija z brizgo, po izvedeni Trajnini intubaciji, uspešna. Sonja in Špela sta masirali srček, predihavali z balonom, Gašper je poskrbel za atropin, saj je bil novorojenček nezdravo bradikarden. Babica nevarno odloži okrvavljeno iglo. Sledi navdušenje. Novorojenček je namreč samostojno zadihal. Operacija se je končala, mamica se počasi zbuja, prikrajšamo jo za kisik, ki ga namenimo otročičku, ki sedaj pogumno nadaljuje s svojimi vdihi. Z grobo odejo prekrita postelja na porodniškem oddelku prevzame vlogo recovery-ja, pooperativne in neonatalne intenzivne enote, naša klinična presoja in merilec krvnega tlaka pa nadomestita vso moderno medicinsko opremo. Mamica in fantiček živita, zaenkrat. Mi lahko samo upamo in prosimo, saj so zmožnosti nangomske misijonske bolnišnice sedaj izčrpane.
Lea
Nastopajoči
25 letna nosečnica, UZ v 36. tednu nosečnosti, s popolno anteriorno predležečo posteljico, krvavitev doma, kratkotrajna izguba zavesti, ob sprejemu sprva cirkulatorno stabilna, Hb ob sprejemu 101, nekaj ur pozneje Hb 54, krvna skupina 0 Rh neg, HIV status neznan
Novorojenček... novorojenček, 2.9kg, APGAR ob rojstvu 2/10, čez 10 minut 6/10
Bobek ... Medical Licensed (stopnja med Clinical Officerjem in zdravnikom)
Slamca... instrumentar
Trajna... anesteziologinja (stopnja med Clinical Officerjem in zdravnikom)
Umko... zdravnik (Medical Director of Nangoma Mission Hospital)
Babica... babica
Špela... bodoča ginekologinja
Sonja... bodoča fiziatrinja
Tadeja... bodoča urgentna zdravnica
Gašper... skoraj že zdravnik
Lea... bodoča infektologinja (pripovedovalka)
Petek, 18.6.2010, dopoldne/zgodaj popoldne, vse slovenske misli so usmerjene v nogometno tekmo ZDA:Slovenija, ki se je imela zgoditi popoldne. Načrtovano spremljanje tekme preko TV je motilo dejstvo, da smo bili že cel dan brez elektrike. Nad ginekološko-porodniškim oddelkom pa je visela večja skrb, kot je minljiva nogometna slava. Celotno osebje je po najboljših močeh želelo pomagati bodoči mamici, ki je izdatno krvavela zaradi predležeče posteljice. Potreben je bil nujen carski rez. Odsotnosti elektrike se je pridružila tudi odsotnost primerne krvi za transfuzijo in odsotnost šoferja, ki bi bolnico lahko odpeljal v UTH. Mračna operacijska dvorana in srčna ekipa sta tako pomenila edino upanje za kardiocirkulatorno nestabilno nosečnico. Bliskovita indukcija anestezije in intubacija Trajni in Sonji nista predstavljali težav. Uporabili sta atropin, diazepam, nadaljevali s ketaminom in mišičnim relaksantom, predihavanje je bilo seveda ročno, z balonom. Bobek je prvi rez opravil bolj v temi, Slamca je suvereno asistiral, nadaljne prodiranje v globino sta razsvetlili naši čelki in olajšali nadaljevanje operacije, ki je zaradi Bobkove spretnosti potekala izjemno hitro, tako da je novorojenček kmalu nemo ogledal svet. Ja, nemo, šlo je za dihalni zastoj. Prevzeli so ga Babica, Sonja in Umko, pozneje pa so se jim pridružili še Gašper, Tadeja in Špela. Fantička so aspirirali z brizgalko (se še spomnite, ni elektrike), predihavali z balonom, dobil je adrenalin in hidrokortizon v umbilikalno veno, dekstrozo v ritko, a potrebna je bila intubacija, ki jo je Trajna že predvidila, saj mi je prepustila nadzor nad mamico. Lahko sem izživela svoje anesteziološke sanje – mišični relaksant, ker je mamica močno napenjala mišice, ketamin za vzdrževanje anestezije, infuzija fiziološke raztopine, to je bila pač edina tekočina, ki je bila na voljo, predihavanje z balonom, z mešanico kisika in zraka... In sva se kar držali. Tlak je bil zadovoljiv, nasičenost krvi s kisikom tudi, srčna akcija normokardna, kaj več pa o akciji ne bi znala povedati, saj elektrod za EKG ni bilo. Nato pa se je spraznila baterija monitorja. Umko, ki je novorojenčka že pred nekaj minutami predal Trajni, je od nekje prinesel rezervni monitor. V vmesnem času je vlogo živega monitorja prevzela Tadeja. Če je bil odrasli del zadovoljivo stabilen in sta Bobek in Slamca lahko nemoteno, hitro in spretno zaključevala operacijo, pa se je na hladilniku, v kotu operacijske dvorane, odvijala prava bitka. Fantek še vedno ni dihal samostojno, njegova še ne zadostno razvita pljučka so bila izjemno zabasana s sluzjo, a je bila vsaj aspiracija z brizgo, po izvedeni Trajnini intubaciji, uspešna. Sonja in Špela sta masirali srček, predihavali z balonom, Gašper je poskrbel za atropin, saj je bil novorojenček nezdravo bradikarden. Babica nevarno odloži okrvavljeno iglo. Sledi navdušenje. Novorojenček je namreč samostojno zadihal. Operacija se je končala, mamica se počasi zbuja, prikrajšamo jo za kisik, ki ga namenimo otročičku, ki sedaj pogumno nadaljuje s svojimi vdihi. Z grobo odejo prekrita postelja na porodniškem oddelku prevzame vlogo recovery-ja, pooperativne in neonatalne intenzivne enote, naša klinična presoja in merilec krvnega tlaka pa nadomestita vso moderno medicinsko opremo. Mamica in fantiček živita, zaenkrat. Mi lahko samo upamo in prosimo, saj so zmožnosti nangomske misijonske bolnišnice sedaj izčrpane.
Lea
Še malo nalaganja :)
16.6. in 17.6.2010 – CESTA
Cesta. Dolga cesta. Ravna cesta. Hitra cesta. In za afriške razmere bojda presenetljivo nenaluknjana cesta. Pravzaprav ni na njej nobene luknje. Hudiča, takšne ceste ne pozna niti Slovenija. Kakorkoli. Te ceste trenutno ni videti. Ker je trdna tema. Skozi temo pa reže rumenkasta svetloba, ki prihaja iz naglavne svetilke. Le-to trdno oklepa dlan, in zatorej ni na glavi. Glava je namreč še nekoliko težka in ni pripravljena nositi dodatnega bremena neke naglavne svetilke. Ura je pet zjutraj. Čelo je potno. ''You don't need light now, the road is straight.'' Ja, seveda. Dokler so kače, bo tudi moja luč. Gabriel me je malo postrani pogledal, potem pa se zasmejal. ''Ok. Tomorrow we will run at 5 p.m.'' Tek popoldne? Super. Gotovo ne bom pritegnil nobene pozornosti.
Po obilnem četrtkovem kosilu, nažrti do onemoglosti, se komaj premikamo. Ne morem trditi za ostale, vendar pa sem sam prav zares komajda vstal iz stola ob jedilni mizi in primedvedil do kavča tri metre stran. In ko sem se usedel nanj, bi prisegel, da se je pogreznil nekam sumljivo globoko. Smo sredi Afrike, nekje bogu za hrbtom. Imamo elektriko, vodo, tuš kabino in sekret. Smo razmeroma zaprti in se redimo. Zgodba in pol, prav zares. Takšno Afriko verjetno doživi le malokdo.
Mogoče je ravno to razlog, da je v naši ekipi izredno naraslo zanimanje za tek. Najprej Tadeja. Vstala se je pred vsemi in odsopihala okoli misijona. Zadnjo nedeljo smo spoznali Nodija. Športno sva se ujela in začela trenirati za maratonski tek, 40 kilometrov, do Mumbwe. Arašidovo maslo je zdramilo tudi Sonjo, ki se nam je pridružila na enem od jutranjih trekingov na hrib. Edini hrib daleč naokoli. Na katerega ne teče čisto nihče drug kot Slovenci. Itak, če je hrib, se mora Slovenec povzpeti gor, pa če potem kar crkne. Na naše presenečenje smo srečali na Edinem hribu še enega domačina. Ta se nanj ni povzpel zaradi treninga, marveč zaradi službene dolžnosti, kot paznik oddajnika. Bil nas je izredno vesel. Verjetno smo prvi, ki smo ga obiskali, odkar je Nangomo zapustila prejšnja odprava. Kakorkoli, o Edinem (hribu, jasno) razmišlja tudi Špela. Žlica arašidovega masla in potem še dve in še kakšna te namreč resno mahnejo po vesti. Zaenkrat je na jutranji tek imuna zgolj Lea. Verjetno zato, ker arašidovega masla niti ne mara zelo. Saj jo bo še zadelo, sem prepričan.
Naj razložim. Postalo nam je udobno.
Odkar smo v Lusaki v soboto nakupili za kakšen mesec dni živil, smo kot medvedje med zimskim spanjem. Ni treba dvakrat reči, da so skrbi pred pomanjkanjem vsaj začasno zbledele in da si mažemo kruh veliko bolj samozavestno in izdatno. Z arašidovim maslom, po možnosti. Ki ga imamo sedaj dobesedno na kile in ki ga uporabljamo kot dodatek za vse vrste jedi. Biznis je tudi že zavohala neka lokalna prodajalka doma narejenega arašidovega masla in odločno naznanila, da nas bo večkrat obiskala. Heh, saj se ji res splača. Potovanje do Lusake in potem nazaj je bilo sicer cel žur. Peljali smo se z mini-busom. In tega res ne verjameš, če ne doživiš. Ljudje so nabasani noter kot kufri v prtljažniku avtomobila, ko gre slovenska družinica na morje. Med vožnjo imaš občutek, da se vsaj eno kolo sumljivo maje in da bo minibus zdaj zdaj nekam zapeljal. Nekam, kjer ni ceste. In ko se je bus v resnici zapeljal tjakaj, je bila kar naenkrat streha prenizko in glava previsoko. ''Tresk. Tresk. Tresk - tresk.'' In ko že misliš, da je vsega konec – ''boing.'' Kakorkoli. Smo preživeli. In nakupljena hrana tudi.
Naš vsakdan se je tako končno nekoliko uredil. Zjutraj vstanemo, zvečer gremo spat. Vsak dan. Vmes pa pomagamo v nangomski bolnišnici. Napak bi bilo reči, da smo se v delo že docela uvedli. Nas je pa doktor Zulu nekoliko spustil z vajeti in končno smo uspeli opraviti samostojno vizito. Sicer počasi in previdno, saj je vendar nekoliko drugače, ko veš, da je praktično vsak pacient okužen z virusom HIV. Ampak je šlo. Po dolgem in počez smo pregledali vse obolele in jim predpisali terapijo in preiskave. Čisto po evropsko smo potem, jasno, pričakovali takojšnjo reakcijo na akcijo pripravljenih sester. Nič ne pretiravam, če zapišem, da neke reakcije ni, akcijo si pa lahko nekam narišemo. Reakcija prav zares spominja na počasen posnetek iz serije Teksaški mož postave s Chuckom Norrisom. Se pravi – udarijo počasi, povedati pa jim je treba večkrat. Ali nekaj takega. Pohvalimo se lahko tudi, da smo že pomagali pri nekaj porodih in prisostvovali prenekateri operaciji. Čeprav nas slednje pravzaprav niti ne zanimajo tako intenzivno. Veste, tukaj je marsikaj zelo drugače. Beseda sterilnost, na primer, dobi popolnoma nov pomen. Če kaj pade na tla, se pač pobere in uporablja naprej. Sredstva so namreč zelo omejena. Ampak o tem bom pisal kdaj kasneje, ko bom razmere bolj podrobno spoznal. Na prvi uč se mi pa vseeno zdi, da bi se operaciji raje prepustil v Sloveniji. Zanimivi so tudi porodi. Če v Sloveniji ženska komaj čaka, da objame svojega otročička, po porodu na obrazu Afričanke ni videti tistega pristnega veselja. Še en mulo, pač. Kakšen petnajsti po vrsti. Ima pa Afrika tudi svoje prednosti. Tempo je mnogo bolj lagoden, nihče te ne priganja in dejansko imaš čas. Res! Izjemno težko je upravičeno sestaviti besedno zvezo, ki je v našem razvitem svetu ena bolj pogostih. Namreč, da časa nimaš. In tudi praktična usposobljenost delavcev, posebej v širino, je vsaj pod prvim vtisom izjemna. Specialistično usmerjenih zdravnikov je izjemno malo. Umko (se pravi, doktor Zulu) zdravi vse. Od operacije kile do srčnega popuščanja in AIDS-a. Razmere, v katerih delajo, pa pač zahtevajo svoj davek.
Da bi ne pristali na operacijski mizi, gremo vsako nedeljo k maši. Tamkaj spoznavamo prebivalce te in še kakšnih okoliških vasic ter lovimo signal za povezavo z internetom. Ampak to takrat, ko ni maše. Sedimo v tisti prazni cerkvi, pred Bogom, s prenosnim računalnikom na kolenih in upamo na povezavo. Sonja tapka po računalu, Špela moli, jaz pa se držim za glavo. Ampak očitno ti Bog pomaga le, če si pomagaš sam. Zato povezave z internetom še nismo uspeli vzpostaviti. Smo pa pri maši spoznali Gabriela, po naše Nodija, Jezuita, ki voluntersko dela v misijonu, sicer pa študenta filozofije in humanistike iz Lusake. Njegova starost se nekako ujema z našo in zatorej je tudi pogovor na podobni ravni. Na moje veselje rad teka po afriški ravnini in tako sem nepričakovano dobil tekaškega partnerja. Je pa pravi hec, ko kateri prebivalci z malo manj sodobnim pogledom na življenje cepajo od smeha, ko vidijo bel obraz, kako sopiha pod poznim popoldanskim soncem. Bel, pa še laufa. Gotovo je zmešan. Šport je prav zares postal del našega vsakdana. Lea se je namreč odlično spomnila in pritovorila s sabo nogometno žogo, za katero se navdušeno podimo skoraj vsak popoldan po delu. Ja, nogomet je zasidran tudi v srca tukajšnje mladine. Oni igrajo nogomet, mi pa poleg lovimo sapo. Nadmorska višina 1500 metrov vseeno zahteva nekaj adaptacije.
Tako je pač. Vsi smo po svoje malo zmešani. Tadeja ne more brez cukra, Lea ne zdrži brez prekuhane vode. Sonja je odkrila afriški čokolino in ga nasmejano mlaska ob večerih, Špeli pa se zdi, da jo na wc-ju opazujejo žabe. Ob večerih nasmejano razglabljamo o dogodkih pretečenega dne, kartamo z Nodijem in včasih preberemo kakšno knjigo. Strokovno, se ve. Zavoljo obnovljene zaloge nam je omogočeno tudi sproščeno razkuževanje čez dan vnešenih bacilov. Moja filozofija je, da bolje malo preveč kot malo premalo. Treba je uničiti vse, ker lahko golazen sicer postane rezistentna.
Ja, dolga je še cesta do konca naše odprave. Prav gotovo ni ravna, niti slučajno pa ne brez lukenj. Ampak Slovenija je premagala Alžirijo in ni hudič, da bomo zmogli.
20.6.2010 – ZDRAVILO ZA VSE
Saj vem, da se bom ponavljal. Ampak če je potrebno nekaj napisati večkrat, potem je že pomembno, ne? To je vedel že Cankar, ko je zaradi tiste skodelice kave tolikokrat napisal, da mu je žal, da so v Sloveniji še danes vsi depresivni. Saj ga razumem. Mu je že bilo pomembno.
Rahla depresija se pojavlja tudi v naši mali skupinici. Vem, kaj si mislite. Hrane nimajo. Stradajo. Zaloge so jim najbrž požrle miši, na tržnici pa se bojijo kupovati, ker so vsi zboleli za drisko. Srati se bojijo, ker so v sekretu kače in žabe in je sekret nasploh zamašen. Žejni so, ker so jim zaprli vodo in so se vse reke izsušile. Elektrika jim crkuje in ne morejo gledati svetovnega prvenstva v nogometu. Končno jih je udarilo! Najprej so pisali, da se redijo, zdaj pa doživljajo tisto pravo Afriko. Pa alkohola jim je zmanjkalo in zato ne obvladujejo več množečih se mikrobov, ki ga v prebavilih žurajo po svoje. Zdaj pa imajo. Kaj pa so bili prej glasni.
Vse to bi lahko bilo čisto popolnoma res.
Ampak ni.
Nedelja. Jutro ima izjemno moč. Sonček se dviguje in narava se prebuja. Vaški otroci ob blatnih hišicah čakajo na prve sončne žarke, da jim osvetijo obraz in jih pogrejejo. Tudi mi se prebudimo. Cel dan je še pred nami, poln izzivov in doživetij. Samo Lea spi. Jutranji tek, ki je postal del našega vsakdana, nas napolni z energijo in optimizmom. Ko se vrnemo, Lea ponavadi še kar spi. Mi pa si počasi pripravimo zajtrk in razmišljamo. Mislim, da je bilo danes že peto jutro po vrsti, ko sem si sveto obljubil, da bom jedel zdravo in se ne bom nažiral kot pujs. Štirikrat mi je spodletelo. Danes pa mi bo zagotovo uspelo.
Nazadnje smo se ga sicer napokali včeraj, ko nas je Nodi popeljal na izlet v Mumbwo. Z mini-busom. Še prav dobro se spomnim, kako sem za zajtrk pojedel več kot običajno. Dvojno porcijo kosmičev. Dva bogato namazana kosa kruha. Da bo ja dovolj energije čez cel dan! Nodi pa nas je vse presenetil. Ker je nekaj časa preživel v tamkajšnjem samostanu, nas je povabil k njegovim ''sestram'' na kosilo. Pred obrokom smo se v kapelici zahvalili Jezusu za vse, kar pač potrebuje zahvalo. Do nje smo prišli skozi vrata, ki se mi sicer niso zdela posebej ozka. Po obroku smo gesto ponovili. Na vratih sem se zataknil. Nisem mogel skozi. Nisem bil edini. To pove vse.
Večer. Udobno sem nameščen na kavču v dnevni sobi in opazujem kolegice. Špela komaj diha. Pravi, da ima prebavila malce preveč napeta in da tako pač ne gre več. ''Glejte, kakšen trebuh imam! Pa to ni res! To ni več hec! Dobivam mozole. Pa ne mi rečt, da samo meni raste trebuh ?!'' Sonja pove, da se po šestih obrokih čez dan počuti zelo dobro in da si bo zagrela še malo mleka, da si pripravi afriški čokolino. Lea zatrdi, da arašidovega masla, glavnega krivca naše male depresije, itak ne mara in da ga lahko zaradi nje tudi ukinemo. Tadeja pa je postala tista prava pravcata odvisnica od tekoče masti z veliko proteini. ''Fan fatale,'' tako rekoč. Svojim ustecem približuje že kakšno peto žličko pregrešne kreme.
Sam sem v dilemi. Na mizi posebej name čaka pregrešno dobra ocvrta miška, narejena na lokalni tržnici. Zdi se mi, da prav hoče, da jo pojem. Gleda me in me vabi. Tudi jaz jo gledam. Ko bi le imela tace in jo ucvrla nekam daleč stran, kjer je ne bi mogel najti. Grdo jo pogledam in upam, da se prestraši in jo pobriše. Miška se ne premakne. Še lepše me pogleda, pocedi malo maščobe in se navlaži. ''Oj, Gašper, pridi in me vzemi.'' Madona, saj se mi že blede! Skoraj me premami, ko se oglasi moj prepolni trebuh: ''Gašper, ne ga srat. Dost maš ocvrtih miši! Danes si pojedel že preveč sranja.'' Vem, da ima prav. Sploh mu ne morem ugovarjat! Z izjemnim naporom obrnem glavo stran od preklemane miši in zamižim. Upam, da pride mačka. A glej ga zlomka! V mislih se nariše nož. Nož? Ok. Nož pa ja ni nič hudega. Očitno se bom miški vendar lahko uprl. Nož suvereno prereže miško na pol. Ja, uničit hudiča! Tako se to dela! Potem se rezilo dvigne in pomoči v neko nedefinirano plastično embalažo. Misel se mi izostri. Oh, ne! Arašidovo maslo! Vstanem iz kavča in se naredim neumnega. Kot, da nočem nič. Počasi se približujem mizi in gledam v strop. Miška, namazana z arašidovim maslom, gladko pade. V moja usta. Ko sem jo jedel, sem se prepričeval, da je v resnici ne jem. Da pijem vodo. Super! Popil sem dva deci vode. Če pomislim, sem bil res malce zdehidriran.
V resnici vsi vemo, da depresija ni posledica prehranjevanja. Da je način prehranjevanja zgolj pokazatelj nečesa globljega. Nekaj hoče priti na plano in tega ne zna storiti drugače kot tako, da ti govori, da požri to in ono.
Jemo veliko zato, ker nimamo več dosti za piti. Zna biti pa tudi, da nas je delo v nangomski bolnišnici vsaj malo prizemljilo. Takole pravi Lea: ''Imajo zdravnika, okrog 5 clinical officerjev, še nekoga, ki je nekaj vmes med prvima dvema kategorijama, in kar nekaj medicinskih sester, tako da kaksnih hudih zadolžitev nimamo, sploh pa ima zadnjo besedo Umko (dr. Zulu), kar precej zakomplicira vse skupaj (prevod - ne veš, kaj lahko in kaj ne oziroma kaj bo popravljal za mano, s čim se ne bo strinjal). Kot zanalašč tudi pacientov ni prav veliko, še največ je otrok in nosečnic. Vsaj v primeru otrok koristi kroženje na infekcijski pediatriji. Pogled na malčka, ki z zadnjimi močmi uporablja vse pomožne mišice in poskuša kljubovati bronhiolitisu, je pretresljiv. Enako presune hipoton, dehidriran dojenček, z vdrto mečavo, ki mlahavo leži v materinem naročju. Njegovo živahno kobacanje naslednje jutro privabi iskren nasmeh na obraze celotne odprave. Na žalost se življenja ne bo veselil 9 letni fantek, ki je utrpel odprti zlom golenice in mečnice. Starši nimajo denarja za osteosintetski material, zato ga Umko zdravi konzervativno, gnoj izteka iz rane, nogica mlahavo leži na sivkasti odeji, žalostne, osamljene očke, ki bi govorile, vendar ne znajo angleško, zrejo v nas, mi pa smo še dodatno pretreseni, saj smo pravkar odkrili, da je fantek okužen z virusom HIV. Žrtvi istega virusa sta tudi njegova soseda pa še mnogi, mnogi drugi. Življenje fantkovega soseda izteka, skupaj z obilico gnoja, skozi ogromno luknjo v stegnu, ki je nastala po piomiozitisu, zdravljenem pri vraču. Z odejo do brade, opazne so samo velike oči, vdano čaka na bolečo toaleto v splošni anesteziji. Tanka črta loči življenje od smrti, a prečkanje te ločnice je v nangomski bolnišnici pogosto srhljivo dolgo, boleče, osamljeno, presunljivo neosebno,... "This is the case of" je Umko predstavil večino bolnikov na naši prvi viziti. Poskušam razumeti. Kakor poskušam razumeti mlade mamice, katerih otroci, zaviti v čitengo in odejico, so pravkar uzrli Svet, brez družbe srečnih očetov, brez sijočega nasmeha.''
Koliko smo zares koristni? Kaj dobrega sploh lahko storimo? Osebje je samozadostno in nepripravljeno na spremembe. Videti je, da jim je prav udobno v trenutnem stanju, ki je pravzaprav ''status quo.'' Po eni strani godrnjajo, da jih je premalo in da potrebujejo pomoč, po drugi pa jih vsakršen obrat v tej smeri utrudi kot antilopa kilavega leva. Saj ne rečem – od njih se lahko (in tudi se) ogromno naučimo. Vidimo stvari, ki jih v Sloveniji najbrž nikoli ne bomo. In tudi osebje je videti prav počaščeno, če nam lahko pove kaj novega. Na žalost tistih, ki smo internistično usmerjeni, a na Špelino veselje, pa se svet v Nangomski bolnišnici vrti okrog kirurgije in njene sorodnice ginekologije, zato nam z največjim veseljem predajajo predvsem svoje kirurško znanje in izkušnje.
Če sklenem današnji spis. Hrane imamo dovolj. In ne samo, da se napujsamo doma. Dosti je tudi prilike, da se prav pošteno obogatimo kot gostje pri kakšnem domačinu. Driske nimamo (in zategadelj prav na glas trkam po leseni mizi!), miši pa so tudi samo tiste ocvrte. Razen ena, ki ni pomembna, ker nam je ušla pod vrati ven, preden smo utegnili reči ''sir.'' Voda sicer še vedno ni čez cel dan, ampak zmoremo. Jasno - spalne vreče nam res ne dišijo po vijolicah, žejni pa tudi nismo. Nogomet smo gledali pri kolegu Nodiju, v župnišču. Res pa je na koncu drugega polčasa zmanjkalo elektrike in smo za neodločen rezultat proti USA izvedeli naknadno. Kaj hočemo. Tudi v Afriki ni vse popolno.
... Čakaj malo! Če je v naše stanovanje pod vrati prišla miš ... A to potem pomeni, da lahko prileze tudi kača?
GG
Cesta. Dolga cesta. Ravna cesta. Hitra cesta. In za afriške razmere bojda presenetljivo nenaluknjana cesta. Pravzaprav ni na njej nobene luknje. Hudiča, takšne ceste ne pozna niti Slovenija. Kakorkoli. Te ceste trenutno ni videti. Ker je trdna tema. Skozi temo pa reže rumenkasta svetloba, ki prihaja iz naglavne svetilke. Le-to trdno oklepa dlan, in zatorej ni na glavi. Glava je namreč še nekoliko težka in ni pripravljena nositi dodatnega bremena neke naglavne svetilke. Ura je pet zjutraj. Čelo je potno. ''You don't need light now, the road is straight.'' Ja, seveda. Dokler so kače, bo tudi moja luč. Gabriel me je malo postrani pogledal, potem pa se zasmejal. ''Ok. Tomorrow we will run at 5 p.m.'' Tek popoldne? Super. Gotovo ne bom pritegnil nobene pozornosti.
Po obilnem četrtkovem kosilu, nažrti do onemoglosti, se komaj premikamo. Ne morem trditi za ostale, vendar pa sem sam prav zares komajda vstal iz stola ob jedilni mizi in primedvedil do kavča tri metre stran. In ko sem se usedel nanj, bi prisegel, da se je pogreznil nekam sumljivo globoko. Smo sredi Afrike, nekje bogu za hrbtom. Imamo elektriko, vodo, tuš kabino in sekret. Smo razmeroma zaprti in se redimo. Zgodba in pol, prav zares. Takšno Afriko verjetno doživi le malokdo.
Mogoče je ravno to razlog, da je v naši ekipi izredno naraslo zanimanje za tek. Najprej Tadeja. Vstala se je pred vsemi in odsopihala okoli misijona. Zadnjo nedeljo smo spoznali Nodija. Športno sva se ujela in začela trenirati za maratonski tek, 40 kilometrov, do Mumbwe. Arašidovo maslo je zdramilo tudi Sonjo, ki se nam je pridružila na enem od jutranjih trekingov na hrib. Edini hrib daleč naokoli. Na katerega ne teče čisto nihče drug kot Slovenci. Itak, če je hrib, se mora Slovenec povzpeti gor, pa če potem kar crkne. Na naše presenečenje smo srečali na Edinem hribu še enega domačina. Ta se nanj ni povzpel zaradi treninga, marveč zaradi službene dolžnosti, kot paznik oddajnika. Bil nas je izredno vesel. Verjetno smo prvi, ki smo ga obiskali, odkar je Nangomo zapustila prejšnja odprava. Kakorkoli, o Edinem (hribu, jasno) razmišlja tudi Špela. Žlica arašidovega masla in potem še dve in še kakšna te namreč resno mahnejo po vesti. Zaenkrat je na jutranji tek imuna zgolj Lea. Verjetno zato, ker arašidovega masla niti ne mara zelo. Saj jo bo še zadelo, sem prepričan.
Naj razložim. Postalo nam je udobno.
Odkar smo v Lusaki v soboto nakupili za kakšen mesec dni živil, smo kot medvedje med zimskim spanjem. Ni treba dvakrat reči, da so skrbi pred pomanjkanjem vsaj začasno zbledele in da si mažemo kruh veliko bolj samozavestno in izdatno. Z arašidovim maslom, po možnosti. Ki ga imamo sedaj dobesedno na kile in ki ga uporabljamo kot dodatek za vse vrste jedi. Biznis je tudi že zavohala neka lokalna prodajalka doma narejenega arašidovega masla in odločno naznanila, da nas bo večkrat obiskala. Heh, saj se ji res splača. Potovanje do Lusake in potem nazaj je bilo sicer cel žur. Peljali smo se z mini-busom. In tega res ne verjameš, če ne doživiš. Ljudje so nabasani noter kot kufri v prtljažniku avtomobila, ko gre slovenska družinica na morje. Med vožnjo imaš občutek, da se vsaj eno kolo sumljivo maje in da bo minibus zdaj zdaj nekam zapeljal. Nekam, kjer ni ceste. In ko se je bus v resnici zapeljal tjakaj, je bila kar naenkrat streha prenizko in glava previsoko. ''Tresk. Tresk. Tresk - tresk.'' In ko že misliš, da je vsega konec – ''boing.'' Kakorkoli. Smo preživeli. In nakupljena hrana tudi.
Naš vsakdan se je tako končno nekoliko uredil. Zjutraj vstanemo, zvečer gremo spat. Vsak dan. Vmes pa pomagamo v nangomski bolnišnici. Napak bi bilo reči, da smo se v delo že docela uvedli. Nas je pa doktor Zulu nekoliko spustil z vajeti in končno smo uspeli opraviti samostojno vizito. Sicer počasi in previdno, saj je vendar nekoliko drugače, ko veš, da je praktično vsak pacient okužen z virusom HIV. Ampak je šlo. Po dolgem in počez smo pregledali vse obolele in jim predpisali terapijo in preiskave. Čisto po evropsko smo potem, jasno, pričakovali takojšnjo reakcijo na akcijo pripravljenih sester. Nič ne pretiravam, če zapišem, da neke reakcije ni, akcijo si pa lahko nekam narišemo. Reakcija prav zares spominja na počasen posnetek iz serije Teksaški mož postave s Chuckom Norrisom. Se pravi – udarijo počasi, povedati pa jim je treba večkrat. Ali nekaj takega. Pohvalimo se lahko tudi, da smo že pomagali pri nekaj porodih in prisostvovali prenekateri operaciji. Čeprav nas slednje pravzaprav niti ne zanimajo tako intenzivno. Veste, tukaj je marsikaj zelo drugače. Beseda sterilnost, na primer, dobi popolnoma nov pomen. Če kaj pade na tla, se pač pobere in uporablja naprej. Sredstva so namreč zelo omejena. Ampak o tem bom pisal kdaj kasneje, ko bom razmere bolj podrobno spoznal. Na prvi uč se mi pa vseeno zdi, da bi se operaciji raje prepustil v Sloveniji. Zanimivi so tudi porodi. Če v Sloveniji ženska komaj čaka, da objame svojega otročička, po porodu na obrazu Afričanke ni videti tistega pristnega veselja. Še en mulo, pač. Kakšen petnajsti po vrsti. Ima pa Afrika tudi svoje prednosti. Tempo je mnogo bolj lagoden, nihče te ne priganja in dejansko imaš čas. Res! Izjemno težko je upravičeno sestaviti besedno zvezo, ki je v našem razvitem svetu ena bolj pogostih. Namreč, da časa nimaš. In tudi praktična usposobljenost delavcev, posebej v širino, je vsaj pod prvim vtisom izjemna. Specialistično usmerjenih zdravnikov je izjemno malo. Umko (se pravi, doktor Zulu) zdravi vse. Od operacije kile do srčnega popuščanja in AIDS-a. Razmere, v katerih delajo, pa pač zahtevajo svoj davek.
Da bi ne pristali na operacijski mizi, gremo vsako nedeljo k maši. Tamkaj spoznavamo prebivalce te in še kakšnih okoliških vasic ter lovimo signal za povezavo z internetom. Ampak to takrat, ko ni maše. Sedimo v tisti prazni cerkvi, pred Bogom, s prenosnim računalnikom na kolenih in upamo na povezavo. Sonja tapka po računalu, Špela moli, jaz pa se držim za glavo. Ampak očitno ti Bog pomaga le, če si pomagaš sam. Zato povezave z internetom še nismo uspeli vzpostaviti. Smo pa pri maši spoznali Gabriela, po naše Nodija, Jezuita, ki voluntersko dela v misijonu, sicer pa študenta filozofije in humanistike iz Lusake. Njegova starost se nekako ujema z našo in zatorej je tudi pogovor na podobni ravni. Na moje veselje rad teka po afriški ravnini in tako sem nepričakovano dobil tekaškega partnerja. Je pa pravi hec, ko kateri prebivalci z malo manj sodobnim pogledom na življenje cepajo od smeha, ko vidijo bel obraz, kako sopiha pod poznim popoldanskim soncem. Bel, pa še laufa. Gotovo je zmešan. Šport je prav zares postal del našega vsakdana. Lea se je namreč odlično spomnila in pritovorila s sabo nogometno žogo, za katero se navdušeno podimo skoraj vsak popoldan po delu. Ja, nogomet je zasidran tudi v srca tukajšnje mladine. Oni igrajo nogomet, mi pa poleg lovimo sapo. Nadmorska višina 1500 metrov vseeno zahteva nekaj adaptacije.
Tako je pač. Vsi smo po svoje malo zmešani. Tadeja ne more brez cukra, Lea ne zdrži brez prekuhane vode. Sonja je odkrila afriški čokolino in ga nasmejano mlaska ob večerih, Špeli pa se zdi, da jo na wc-ju opazujejo žabe. Ob večerih nasmejano razglabljamo o dogodkih pretečenega dne, kartamo z Nodijem in včasih preberemo kakšno knjigo. Strokovno, se ve. Zavoljo obnovljene zaloge nam je omogočeno tudi sproščeno razkuževanje čez dan vnešenih bacilov. Moja filozofija je, da bolje malo preveč kot malo premalo. Treba je uničiti vse, ker lahko golazen sicer postane rezistentna.
Ja, dolga je še cesta do konca naše odprave. Prav gotovo ni ravna, niti slučajno pa ne brez lukenj. Ampak Slovenija je premagala Alžirijo in ni hudič, da bomo zmogli.
20.6.2010 – ZDRAVILO ZA VSE
Saj vem, da se bom ponavljal. Ampak če je potrebno nekaj napisati večkrat, potem je že pomembno, ne? To je vedel že Cankar, ko je zaradi tiste skodelice kave tolikokrat napisal, da mu je žal, da so v Sloveniji še danes vsi depresivni. Saj ga razumem. Mu je že bilo pomembno.
Rahla depresija se pojavlja tudi v naši mali skupinici. Vem, kaj si mislite. Hrane nimajo. Stradajo. Zaloge so jim najbrž požrle miši, na tržnici pa se bojijo kupovati, ker so vsi zboleli za drisko. Srati se bojijo, ker so v sekretu kače in žabe in je sekret nasploh zamašen. Žejni so, ker so jim zaprli vodo in so se vse reke izsušile. Elektrika jim crkuje in ne morejo gledati svetovnega prvenstva v nogometu. Končno jih je udarilo! Najprej so pisali, da se redijo, zdaj pa doživljajo tisto pravo Afriko. Pa alkohola jim je zmanjkalo in zato ne obvladujejo več množečih se mikrobov, ki ga v prebavilih žurajo po svoje. Zdaj pa imajo. Kaj pa so bili prej glasni.
Vse to bi lahko bilo čisto popolnoma res.
Ampak ni.
Nedelja. Jutro ima izjemno moč. Sonček se dviguje in narava se prebuja. Vaški otroci ob blatnih hišicah čakajo na prve sončne žarke, da jim osvetijo obraz in jih pogrejejo. Tudi mi se prebudimo. Cel dan je še pred nami, poln izzivov in doživetij. Samo Lea spi. Jutranji tek, ki je postal del našega vsakdana, nas napolni z energijo in optimizmom. Ko se vrnemo, Lea ponavadi še kar spi. Mi pa si počasi pripravimo zajtrk in razmišljamo. Mislim, da je bilo danes že peto jutro po vrsti, ko sem si sveto obljubil, da bom jedel zdravo in se ne bom nažiral kot pujs. Štirikrat mi je spodletelo. Danes pa mi bo zagotovo uspelo.
Nazadnje smo se ga sicer napokali včeraj, ko nas je Nodi popeljal na izlet v Mumbwo. Z mini-busom. Še prav dobro se spomnim, kako sem za zajtrk pojedel več kot običajno. Dvojno porcijo kosmičev. Dva bogato namazana kosa kruha. Da bo ja dovolj energije čez cel dan! Nodi pa nas je vse presenetil. Ker je nekaj časa preživel v tamkajšnjem samostanu, nas je povabil k njegovim ''sestram'' na kosilo. Pred obrokom smo se v kapelici zahvalili Jezusu za vse, kar pač potrebuje zahvalo. Do nje smo prišli skozi vrata, ki se mi sicer niso zdela posebej ozka. Po obroku smo gesto ponovili. Na vratih sem se zataknil. Nisem mogel skozi. Nisem bil edini. To pove vse.
Večer. Udobno sem nameščen na kavču v dnevni sobi in opazujem kolegice. Špela komaj diha. Pravi, da ima prebavila malce preveč napeta in da tako pač ne gre več. ''Glejte, kakšen trebuh imam! Pa to ni res! To ni več hec! Dobivam mozole. Pa ne mi rečt, da samo meni raste trebuh ?!'' Sonja pove, da se po šestih obrokih čez dan počuti zelo dobro in da si bo zagrela še malo mleka, da si pripravi afriški čokolino. Lea zatrdi, da arašidovega masla, glavnega krivca naše male depresije, itak ne mara in da ga lahko zaradi nje tudi ukinemo. Tadeja pa je postala tista prava pravcata odvisnica od tekoče masti z veliko proteini. ''Fan fatale,'' tako rekoč. Svojim ustecem približuje že kakšno peto žličko pregrešne kreme.
Sam sem v dilemi. Na mizi posebej name čaka pregrešno dobra ocvrta miška, narejena na lokalni tržnici. Zdi se mi, da prav hoče, da jo pojem. Gleda me in me vabi. Tudi jaz jo gledam. Ko bi le imela tace in jo ucvrla nekam daleč stran, kjer je ne bi mogel najti. Grdo jo pogledam in upam, da se prestraši in jo pobriše. Miška se ne premakne. Še lepše me pogleda, pocedi malo maščobe in se navlaži. ''Oj, Gašper, pridi in me vzemi.'' Madona, saj se mi že blede! Skoraj me premami, ko se oglasi moj prepolni trebuh: ''Gašper, ne ga srat. Dost maš ocvrtih miši! Danes si pojedel že preveč sranja.'' Vem, da ima prav. Sploh mu ne morem ugovarjat! Z izjemnim naporom obrnem glavo stran od preklemane miši in zamižim. Upam, da pride mačka. A glej ga zlomka! V mislih se nariše nož. Nož? Ok. Nož pa ja ni nič hudega. Očitno se bom miški vendar lahko uprl. Nož suvereno prereže miško na pol. Ja, uničit hudiča! Tako se to dela! Potem se rezilo dvigne in pomoči v neko nedefinirano plastično embalažo. Misel se mi izostri. Oh, ne! Arašidovo maslo! Vstanem iz kavča in se naredim neumnega. Kot, da nočem nič. Počasi se približujem mizi in gledam v strop. Miška, namazana z arašidovim maslom, gladko pade. V moja usta. Ko sem jo jedel, sem se prepričeval, da je v resnici ne jem. Da pijem vodo. Super! Popil sem dva deci vode. Če pomislim, sem bil res malce zdehidriran.
V resnici vsi vemo, da depresija ni posledica prehranjevanja. Da je način prehranjevanja zgolj pokazatelj nečesa globljega. Nekaj hoče priti na plano in tega ne zna storiti drugače kot tako, da ti govori, da požri to in ono.
Jemo veliko zato, ker nimamo več dosti za piti. Zna biti pa tudi, da nas je delo v nangomski bolnišnici vsaj malo prizemljilo. Takole pravi Lea: ''Imajo zdravnika, okrog 5 clinical officerjev, še nekoga, ki je nekaj vmes med prvima dvema kategorijama, in kar nekaj medicinskih sester, tako da kaksnih hudih zadolžitev nimamo, sploh pa ima zadnjo besedo Umko (dr. Zulu), kar precej zakomplicira vse skupaj (prevod - ne veš, kaj lahko in kaj ne oziroma kaj bo popravljal za mano, s čim se ne bo strinjal). Kot zanalašč tudi pacientov ni prav veliko, še največ je otrok in nosečnic. Vsaj v primeru otrok koristi kroženje na infekcijski pediatriji. Pogled na malčka, ki z zadnjimi močmi uporablja vse pomožne mišice in poskuša kljubovati bronhiolitisu, je pretresljiv. Enako presune hipoton, dehidriran dojenček, z vdrto mečavo, ki mlahavo leži v materinem naročju. Njegovo živahno kobacanje naslednje jutro privabi iskren nasmeh na obraze celotne odprave. Na žalost se življenja ne bo veselil 9 letni fantek, ki je utrpel odprti zlom golenice in mečnice. Starši nimajo denarja za osteosintetski material, zato ga Umko zdravi konzervativno, gnoj izteka iz rane, nogica mlahavo leži na sivkasti odeji, žalostne, osamljene očke, ki bi govorile, vendar ne znajo angleško, zrejo v nas, mi pa smo še dodatno pretreseni, saj smo pravkar odkrili, da je fantek okužen z virusom HIV. Žrtvi istega virusa sta tudi njegova soseda pa še mnogi, mnogi drugi. Življenje fantkovega soseda izteka, skupaj z obilico gnoja, skozi ogromno luknjo v stegnu, ki je nastala po piomiozitisu, zdravljenem pri vraču. Z odejo do brade, opazne so samo velike oči, vdano čaka na bolečo toaleto v splošni anesteziji. Tanka črta loči življenje od smrti, a prečkanje te ločnice je v nangomski bolnišnici pogosto srhljivo dolgo, boleče, osamljeno, presunljivo neosebno,... "This is the case of" je Umko predstavil večino bolnikov na naši prvi viziti. Poskušam razumeti. Kakor poskušam razumeti mlade mamice, katerih otroci, zaviti v čitengo in odejico, so pravkar uzrli Svet, brez družbe srečnih očetov, brez sijočega nasmeha.''
Koliko smo zares koristni? Kaj dobrega sploh lahko storimo? Osebje je samozadostno in nepripravljeno na spremembe. Videti je, da jim je prav udobno v trenutnem stanju, ki je pravzaprav ''status quo.'' Po eni strani godrnjajo, da jih je premalo in da potrebujejo pomoč, po drugi pa jih vsakršen obrat v tej smeri utrudi kot antilopa kilavega leva. Saj ne rečem – od njih se lahko (in tudi se) ogromno naučimo. Vidimo stvari, ki jih v Sloveniji najbrž nikoli ne bomo. In tudi osebje je videti prav počaščeno, če nam lahko pove kaj novega. Na žalost tistih, ki smo internistično usmerjeni, a na Špelino veselje, pa se svet v Nangomski bolnišnici vrti okrog kirurgije in njene sorodnice ginekologije, zato nam z največjim veseljem predajajo predvsem svoje kirurško znanje in izkušnje.
Če sklenem današnji spis. Hrane imamo dovolj. In ne samo, da se napujsamo doma. Dosti je tudi prilike, da se prav pošteno obogatimo kot gostje pri kakšnem domačinu. Driske nimamo (in zategadelj prav na glas trkam po leseni mizi!), miši pa so tudi samo tiste ocvrte. Razen ena, ki ni pomembna, ker nam je ušla pod vrati ven, preden smo utegnili reči ''sir.'' Voda sicer še vedno ni čez cel dan, ampak zmoremo. Jasno - spalne vreče nam res ne dišijo po vijolicah, žejni pa tudi nismo. Nogomet smo gledali pri kolegu Nodiju, v župnišču. Res pa je na koncu drugega polčasa zmanjkalo elektrike in smo za neodločen rezultat proti USA izvedeli naknadno. Kaj hočemo. Tudi v Afriki ni vse popolno.
... Čakaj malo! Če je v naše stanovanje pod vrati prišla miš ... A to potem pomeni, da lahko prileze tudi kača?
GG
Saturday, June 12, 2010
Dogajanje v Nangomi
6.6.2010 – NANGOMA, PRVI VTISI
Drugi dan v Nangomi. Dobili smo novo sostanovalko – Leo, specializantko infekcijskih bolezni v zadnjem letu. Tako nas je pet. Čisto majceno napeti zavoljo jutrišnjega dne, ko se naše delo v ''Nangoma mission hospital'' zares začne, počasi srkamo domači šnops. Kajpada, Amarule, tistega likerja v flaši, porisani s sloni, je že zmanjkalo. Po pravici povedano, ga šnopsava samo s Špelo. Ostale tri dekline pa imajo dovolj. Moja teorija je, da je potrebno vse te bacile, konzumirane čez dan v prelestni Afriki, nekako uničiti. Centilitrček dobrega domačega šnopsa pred spanjem pak ne more škoditi. Prešvercala ga je Tadeja.
Nočem dajati napačnega vtisa, da se zapijamo. Ker se ne. Daleč od tega. Danes smo samo nazdravili prihodu novega člana ekipe. Vsaki dan nazdravimo čemu. (In to je hec, kakopak. Včasih ne nazdravimo ničemur.)
Ker sem študent, si predstavljam, da imam nekaj večje skrbi od ostalih kolegic. ''Kaj me bo doletelo jutri? Bom sploh vedel kaj storiti? Pikola, kaj bi sploh moral znati? Se bom osramotil v tisti bolnišnici?'' Sem pa neznansko presenečen, ko vidim, da se puncam porajajo prav iste misli. Očitno nikoli ne znaš dovolj. Enostavno se je potrebno vreči v morje in plavati.
Skrbi, ki so nam polnile glavo še pred dvema dnevoma, so zbledele. Pravzaprav smo bili nad ''afriško organizacijo'' kar malo razočarani. Sestra Katowa je bila s svojim prevozom včeraj neznansko točna. Še za slovenske razmere! Na Toyotin terenec smo naložili prtljago – štiri polne kovčke medicinske opreme po 23 kilogramov vsak in naši nahrbtniki z isto težo plus ročna prtljaga, okoli 10 kilogramov na kos. S Tadejo sva se usedla na zadnji sedež mrcine, Sonja in Špela pa sta se nastanili zadaj na odprtem prtljažniku, kjer sta delali družbo našemu tovoru. Če je že bila točnost presenetljiva, pa je bila vožnja dosti bolj ''afriška.'' Ma ni ga bilo ovinka, da se ne bi ustavili za kakšnih deset minut. Ampak na koncu smo srečno prispeli na cilj. Vasica Nangoma, in potem ozemlje nangomske bolnišnice, kjer je postavljena naša slovenska zdravniška hišica. Sonja in Špela sta bili (in sta še) zavoljo vožnje po odprtem v obraz rdeči kot sonce, Tadejo je vsled skrivljene drže bolel križ, jaz pa sem bil naspan in zadovoljen, saj sem se med vožnjo udobno namestil k oknu bele Toyote.
Sestra Katowa nam je odprla vrata hišice. In tedaj se je moja zgodba vsaj malo porušila. Ja kaj bom pa povedal doma, ko bodo hoteli slišati o ''moji Afriki?'' Da smo imeli obilo tekoče vode? Da je elektrika delovala brezhibno? Da imamo svoj hladilnik? Da imamo dva sekreta in dve tuš kabini? Ne, tega pa že ne bodo slišali! Treba je povedati drugače. Elektrika ni delovala brezhibno. Ena žarnica je namreč crknila in sem jo moral zamenjat. Nadomestno smo našli v neki škatli v hišici. Vode pogosto enostavno zmanjka. Zato nikoli ne vemo, ali si bomo lahko skuhali kosilo in ali se bomo lahko stuširali. Pa še mrzla je. Brrr. Drek. Ja, res – če ni vode, ga ne moreš odplaknit in enostavno ostane v školjki. Zato ne smemo srati, kadar ni vode. Ven pa tudi ne upamo, saj je preveč radovednih pogledov, ki bi z veseljem buljili v bele, svetleče se riti. Bodi dovolj analnega heca! Nadalje, od dveh sekretov itak deluje samo eden, prav tako pa je delujoča tudi zgolj ena tuš kabina. In ko potegnemo vodo po opravljeni potrebi, se v školjko usujejo majhne in malo večje žabice, ki se zlepa ne pustijo ujeti. Ja, različne plazeče se mrgolazni je v hišici polno. Pajki, ščurki in neke živalce, podobne našim martinčkom nas verjetno niso bile kaj preveč vesele. Posebno ne Sonjinega vpitja, ko je njeno pozorno oko ugledalo nič hudega mislečega ščurka. Sonja je začela na mestu plesati ples dežja in mahati z rokami naokoli kot kung-fu bojevnica, ob tem pa je spuščala visoke zvoke, da so vse nedolžne živalce pobegnile v sosednjo sobo. Tam je potem isto golazen zagledala Špela. Ta je imela popolnoma drugačno reakcijo. Obstala je na mestu, kot kip, zrla v ščurka (in pajka, in martinčka) in ga skušala prebosti s pogledom. ''A te zadeve pregriznejo mrežo proti komarjem? A te zadeve delajo luknje v obleke?''
Kakorkoli. Stanovanje smo si prav lepo uredili. Okolico nam je prijazno razkazal voznik Fred. Povedal nam je tudi, da so tukaj strupene kače, kobre in črne mambe, ki znajo priplavati skozi vodno cev v, hja, sekretno školjko. Špela je pobledela in zahteva, da školjko zapiramo. V ta namen je zavzeto spisala tudi listek, ki ga je prilepila na notranja vrata ''zasebnega prostora.'' Sonja upa, da se bo spomnila, Tadeji pa je skoraj vseeno. Tadeja se v bistvu ničesar ne boji. Ima trdo kožo, tako rekoč. Je bolj racionalne sorte. Jaz se bom že spomnil in školjko zaprl.
Ker je danes ravno nedelja, smo se udeležili tudi maše. Vsaj meni je to blazno koristilo, saj sem se tako že skoraj navadil ljudi in okolice. Maša je bila dokaj klasična, z nekoliko več petja. In dokaj dolga, ker je ravno praznik. Ljudje se za mašo res pošteno uredijo in v svojem windstopperju s kapuco sem se počutil nekoliko, khm, češko.
Čas je, da neham. Razkužil sem se že. Stuširati se ne morem, ker ni vode. Naložil pa sem že itak preveč in skoraj prepričan sem, da bodo imele punce kakšno pripombo o resničnosti vsega. Pa še ščurek se je pojavil v Lejini omari in nekdo ga mora odstraniti. Kaj bo pa jutri? Ah, kje je še jutri ...
8.6.2010 – SLAVA ARAŠIDOVEMU MASLU
V Zambiji je zima. To pomeni, da prebivalci tarnajo zaradi mrazu, mi pa imamo primerno temo za pogovor. Takole od oka se mi zdi, da je bilo kaj malo oseb, ki smo jih spoznali, pa se z njimi nismo pogovarjali o vremenu. ''Oh, it is cold here,'' reče domačin. In potem mi: ''oh no, it is hot. This is summer in Slovenia.'' Oni se potem malo začudijo, mi pa takoj izkoristimo priložnost in povprašamo še o deževni dobi in najbolj vročem mesecu. Res je – pogovor o vremenu je univerzalen in vžge v vseh državah sveta. Razbije led.
In led smo zares morali razbiti, ko smo včeraj kot kavboji iz kakšnega Eastwoodovega vesterna stopali proti nangomski bolnišnici. Pet v vrsti, kot bi se odpravljali na poslednji obračun. Počasi, z odločnimi koraki, in beležkami namesto pištol. Ampak je bila vsa bojazen odveč. Doktor Zulu nas je prijazno sprejel in nas popeljal na našo prvo tukajšnjo vizito.
Priznam, da se nisem prav zavedal, kako resen problem je v Zambiji HIV. V Lusaki v hostlu mi je prijazen parček iz Anglije povedal, da so knjige glede statistike še prizanesljive, vsaj kar se tiče vasic. In res. V bolnišnici je okužen skorajda vsak drugi pacient, vsakemu novemu pa predlagajo testiranje. Sicer pa so oddelki razdeljeni na kirurškega, pediatričnega, ginekološkega in internističnega. Midva z Leo se bolj nagibava k filozofskim vodam, oprostite, interni, Špela ginekologiji, Tadeja in Sonja pa sta še razmeroma neopredeljeni. Vsekakor pa nameravamo sodelovati in si pomagati. In če bo le možno, vsi izkusiti vse.
Ravno tako, kot smo vsi izkusili superiornost arašidovega masla. Če sem bil v Lusaki, ko sem uzrl njega ceno, še izjemno navdušen in sem sanjal o tem, kako bom z njim ob odhodu zapolnil posebno torbo in ga prešvercal v Slovenijo, se danes moje sanje sesuvajo v prah. Arašidovo maslo za zajtrk. Arašidovo maslo za kosilo. In da – arašidovo maslo za večerjo. Majke mi, da imam porcijo arašidovega masla tudi čez noč, ker se mi pojavlja v morah kot Zombi Arašid. No, tako resno res še ni. Smo se pa čisto zares v Lusaki mogoče malce preslabo založili s hrano in sedaj komaj čakamo na vikend, da gremo zopet po nakupih. Sicer živimo od lokalne tržnice. Ta premore ogromno paradajza in krompirja. In logična posledica – za kosilo mlaskamo paradajzovo omako in, ne boste verjeli, arašidovo maslo s kruhom. Je pa bil cel hec, ko včeraj nismo mogli na tržnici najti niti ene same samcate banane. A razumete? Smo sredi Afrike. In nimamo banan. Na srečo so naše povpraševanje očitno vzeli resno in danes smo jih dobili. Banane, namreč. In še paradoks – zmanjkuje nam arašidovega masla in meni se trga srce. Upam, da ga dobimo na tržnici. Nekam lačen sem zadnje čase.
Sicer pa se še vedno privajamo na Nangomo. Danes smo usvojili njen največji (in edini) hrib. Kar pomeni 10 minut hoje navkeber. Od paznika smo mimogrede izvedeli, da se moramo poleg črne mambe in kobre bati tudi zelene mambe in še neke kameleonske kače, ki smo jo imeli priložnost videti na taistem sprehodu, ker je bojda strupena kot kobra. Pa smo se prestrašili? Veliko pove dejstvo, da je pri hoji navkeber četico vodila Tadeja, nazaj grede pa so vse dekline stopale za mano.
Proti večeru smo se igrali z tukajšnjimi otroci. Če se malčki v Sloveniji dandanes bolj igrajo z računalniki, imajo tukaj drugačne predstave o igri. Za šalo so delali premete in salte ter nas učili besede v njihovem jeziku, mimogrede pa skušali še izmakniti mojo ročno uro, ki sem jo pozabil pustiti v hišici. Nisem verjel prejšnjim odpravam, ko so rekle, da je otrok veliko in da se jih zlepa ne ''znebiš.'' Povem vam – veliko jih je in zlepa se jih ne znebiš. Zares popestrijo popoldanski čas!
Končujem, ker moram pod tuš, saj voda ni na voljo čez cel dan. Mrzli tuš. Posebej zvečer, ko je tudi zunaj temperatura bolj mrzle sorte. Fora, saj vem. Sem v Afriki in me zebe. Zima, pač. In če zamudim vodo, sem v ... No ja, saj veste.
Prihodnjič pa kaj več o razmerah v bolnišnici in našem delu tam.
GG
11.6.2010 - ADAPTACIJA
Dasiravno sem bil nad odhodom v Afriko navdušen, je obstajala stvar, zavoljo katere mi ni bilo čisto vseeno. Tisto nekaj, kar vsake toliko poveže svet in ki vsaj za nekaj časa prežene skrbi. Jep, to je to. Nogomet – svetovno prvenstvo. Niti pomisliti si nisem upal, da ga bom lahko gledal. Mogoče poslušal preko radia. Potem pa se je nenadoma zgodilo. Pred našo hišico se je pojavil gospod, ki tudi dela v bolnišnici, in nas povabil na tekmo k nekemu njegovemu prijatelju. Z Leo sva prijela za vabo in si ogledala otvoritveno tekmo, Južna Afrika proti Mehiki. Itak, da sva se zmenila tudi za ogled iger, v katerih igra Slovenija. Jupi ja – nogomet bo!
Ravno tako, kot nogomet povezuje ljudi po celem svetu, pa povezuje našo skupinico izkušnja v Zambiji. Doktor Zulu, suh in visok možak srednjih let, ki smo ga ustvarjalno poimenovali Umko (tipo namreč obvlada vse, od interne do kirurgije - jasno, saj je edini zdravnik v celem bolnišničnem objektu), nas namreč neprestano preverja. Med vizito nas sprašuje o tem in onem, mi pa mu poskušamo nekako odgovoriti. V praksi to izpade nekako takole. Umko nas vpraša neko tipično tropsko medicinsko zadevo. In pri tem pogleda mene. Študenta. Ker sem pač edini moški. In jaz, smeško, ga gledam nazaj. In on se še bolj zapiči s pogledom vame. Po trenutku tišine odgovorim: ''Excuse me – what did you ask?'' In Umko ponovi. Počasi, da ga ja razumem. Moje sive celice so sicer v polnem teku, a ne najdejo nekega konkretnega odgovora. Lahko bi rekel, da so nekoliko zarustane. Da si pridobim čas, ga zato še enkrat pobaram: ''Sorry?'' In Umko, potrpežljivo kot pravi učitelj, še enkrat ponovi vprašanje. Zaskrbljeno ugotovim, da nimam več izgovorov. Odgovora pa tudi še ne. Zato poln upanja pogledam na mojo levo. Sonja gleda nekam v točko x-y in se dela, da se je vprašanje sploh ne tiče. Tu očitno ne bo pomoči. Potem pogledam v desno. Tadeja resno opazuje situacijo. Zdi se, da se ji svita, a modro molči. Ocenim, da odgovora ne bom dobil niti od nje. Tik ob njej je Lea. Ona ve vse. Samo tistega ne, kar Umko sprašuje. Ampak itak noče preveč odgovarjat, da bi se z našim mentorjem ne sprla in se mu zamerila zaradi njenih evropskih pogledov na isto stvar. Ockey. Ostane le še Špela. Ta stoji tik ob meni in si zavzeto dela zapiske v svojo majhno beležkico. Iskrica upanja potihem pokliče: ''Špela, Špela, dej povej, no!'' Ne mine sekunda, ko se zvije v grbo in s tisto majhno beležkico povsem prekrije svojo glavo. Kar se mi je še pred sekundo zdelo nemogoče. Ker je beležka res majhna. Pogoltnem slino in se zazrem v doktor Zuluja. Ustnice se mu skrivijo v blag nasmešek. Uvidi, da mu mi nočemo povedati. Zato končno sam poda odgovor. In mi kot ovčke vsi prikimujemo, da to je pa ja logično in da vsi vemo, da je točno tako in nič drugače. Zulu nas potem še povpraša o tem, ali smo že začeli študirati te pereče tropske medicinske teme. Prikimavam tako globoko, da se mi skoraj nategne vratna mišica. Ja, to pa res. Študiram kot še nikoli. Samo ne ravno o medicini.
Navzlic vsemu je treba razumeti, da smo soočeni s stvarmi, ki pri nas, v Sloveniji, niso običajne. Oziroma so izjemno redke ali pa sploh ne obstajajo. Tukaj na primer uporabljajo tudi zdravila, ki se jih mi danes niti ne učimo več oziroma jih vsaj ne uporabljamo. In zato je jasno, da vsega ne moremo vedeti. Po drugi strani pa se še vedno soočamo z vsakdanom, ki še ni čisto ustaljen. In zato se niti ne moremo posvetiti zgolj študiju.
Lokalno tržnico že skoraj obvladamo in si dnevno kupujemo zelenjavo, kruh in margarino. Ja, margarino. Slava arašidovega masla je namreč vsaj začasno minila. Na tržnici ga sploh ni mogoče kupiti. In zato pač jemo margarino. Margarino, namazano na kruh. Z dodano banano. Ali pa oplemeniteno s hrustljavimi sladkimi kosmiči. Slednji so ravno tako dobri tudi preliti s čajem. Brez kruha, jasno. Margarina je dobra tudi kot dodatek pečenemu krompirju ali pa kot priloga nšimi, njihovi tradicionalni jedi. Jebi ga. Bolje margarina kot nič. In če dobro spodbudim svojo domišljijo, je skoraj tako dobra kot arašidovo maslo. Ki sem se ga čisto prenajedel, a brez njega pač ne morem. Ah, ja, če se slučajno sprašujete – nšima je podobna našim žgancem. Danes smo jo jedli prvič in reči moram, da je sijajno uspela. Bravo Sonji in Špeli! Upam le, da ne bomo jutri namesto na mini bus za Lusako čakali na prosto – wc školjko. (In to je hec, saj smo hrano primerno toplotno obdelali, nšimo in paradajzovo omako zanjo. Saj smo, ziher smo.) In ko smo že pri wc školjki – notri še vedno biva žabec. Očitno ima zamašen nos. Saj je res, niso čisto vsi člani ekipe čisto odprti, niti pa nismo vsi popolnoma zaprti. Posebej ne vsled dejstva, da smo se v trgovini v Lusaki v želji po pokušini pristnega afriškega čaja ušteli in sicer dobili neko kao afriško aromo, hkrati pa tudi čisto po evropsko delujoče odvajalo. No, tisti čaj smo prenehali piti. Smo ga zamenjali z nekim pristnim evropskim industrijskim okusom. Ko pa že pišem o čaju, ne morem mimo njegove večnamenskosti. Služi nam tudi za umivanje zob. Zvečer namreč ostanemo brez vode in čaj je pač edino prekuhano sredstvo, ki naj ne bi povzročalo neželjenega odprtja.
Tako, vidite, je naš vsakdan še malce neurejen in se na nekaterih področjih še lovimo. In zato morajo knjige kdaj tudi počakati. Ampak mislim, da bomo okolje kmalu obvladali in se posvetili tistemu, zaradi česar smo semkaj tudi prišli. Skupaj, jasno. Povezani. Naslednji teden bomo paciente namreč morali obvladati sami in heca bo konec.
GG
Drugi dan v Nangomi. Dobili smo novo sostanovalko – Leo, specializantko infekcijskih bolezni v zadnjem letu. Tako nas je pet. Čisto majceno napeti zavoljo jutrišnjega dne, ko se naše delo v ''Nangoma mission hospital'' zares začne, počasi srkamo domači šnops. Kajpada, Amarule, tistega likerja v flaši, porisani s sloni, je že zmanjkalo. Po pravici povedano, ga šnopsava samo s Špelo. Ostale tri dekline pa imajo dovolj. Moja teorija je, da je potrebno vse te bacile, konzumirane čez dan v prelestni Afriki, nekako uničiti. Centilitrček dobrega domačega šnopsa pred spanjem pak ne more škoditi. Prešvercala ga je Tadeja.
Nočem dajati napačnega vtisa, da se zapijamo. Ker se ne. Daleč od tega. Danes smo samo nazdravili prihodu novega člana ekipe. Vsaki dan nazdravimo čemu. (In to je hec, kakopak. Včasih ne nazdravimo ničemur.)
Ker sem študent, si predstavljam, da imam nekaj večje skrbi od ostalih kolegic. ''Kaj me bo doletelo jutri? Bom sploh vedel kaj storiti? Pikola, kaj bi sploh moral znati? Se bom osramotil v tisti bolnišnici?'' Sem pa neznansko presenečen, ko vidim, da se puncam porajajo prav iste misli. Očitno nikoli ne znaš dovolj. Enostavno se je potrebno vreči v morje in plavati.
Skrbi, ki so nam polnile glavo še pred dvema dnevoma, so zbledele. Pravzaprav smo bili nad ''afriško organizacijo'' kar malo razočarani. Sestra Katowa je bila s svojim prevozom včeraj neznansko točna. Še za slovenske razmere! Na Toyotin terenec smo naložili prtljago – štiri polne kovčke medicinske opreme po 23 kilogramov vsak in naši nahrbtniki z isto težo plus ročna prtljaga, okoli 10 kilogramov na kos. S Tadejo sva se usedla na zadnji sedež mrcine, Sonja in Špela pa sta se nastanili zadaj na odprtem prtljažniku, kjer sta delali družbo našemu tovoru. Če je že bila točnost presenetljiva, pa je bila vožnja dosti bolj ''afriška.'' Ma ni ga bilo ovinka, da se ne bi ustavili za kakšnih deset minut. Ampak na koncu smo srečno prispeli na cilj. Vasica Nangoma, in potem ozemlje nangomske bolnišnice, kjer je postavljena naša slovenska zdravniška hišica. Sonja in Špela sta bili (in sta še) zavoljo vožnje po odprtem v obraz rdeči kot sonce, Tadejo je vsled skrivljene drže bolel križ, jaz pa sem bil naspan in zadovoljen, saj sem se med vožnjo udobno namestil k oknu bele Toyote.
Sestra Katowa nam je odprla vrata hišice. In tedaj se je moja zgodba vsaj malo porušila. Ja kaj bom pa povedal doma, ko bodo hoteli slišati o ''moji Afriki?'' Da smo imeli obilo tekoče vode? Da je elektrika delovala brezhibno? Da imamo svoj hladilnik? Da imamo dva sekreta in dve tuš kabini? Ne, tega pa že ne bodo slišali! Treba je povedati drugače. Elektrika ni delovala brezhibno. Ena žarnica je namreč crknila in sem jo moral zamenjat. Nadomestno smo našli v neki škatli v hišici. Vode pogosto enostavno zmanjka. Zato nikoli ne vemo, ali si bomo lahko skuhali kosilo in ali se bomo lahko stuširali. Pa še mrzla je. Brrr. Drek. Ja, res – če ni vode, ga ne moreš odplaknit in enostavno ostane v školjki. Zato ne smemo srati, kadar ni vode. Ven pa tudi ne upamo, saj je preveč radovednih pogledov, ki bi z veseljem buljili v bele, svetleče se riti. Bodi dovolj analnega heca! Nadalje, od dveh sekretov itak deluje samo eden, prav tako pa je delujoča tudi zgolj ena tuš kabina. In ko potegnemo vodo po opravljeni potrebi, se v školjko usujejo majhne in malo večje žabice, ki se zlepa ne pustijo ujeti. Ja, različne plazeče se mrgolazni je v hišici polno. Pajki, ščurki in neke živalce, podobne našim martinčkom nas verjetno niso bile kaj preveč vesele. Posebno ne Sonjinega vpitja, ko je njeno pozorno oko ugledalo nič hudega mislečega ščurka. Sonja je začela na mestu plesati ples dežja in mahati z rokami naokoli kot kung-fu bojevnica, ob tem pa je spuščala visoke zvoke, da so vse nedolžne živalce pobegnile v sosednjo sobo. Tam je potem isto golazen zagledala Špela. Ta je imela popolnoma drugačno reakcijo. Obstala je na mestu, kot kip, zrla v ščurka (in pajka, in martinčka) in ga skušala prebosti s pogledom. ''A te zadeve pregriznejo mrežo proti komarjem? A te zadeve delajo luknje v obleke?''
Kakorkoli. Stanovanje smo si prav lepo uredili. Okolico nam je prijazno razkazal voznik Fred. Povedal nam je tudi, da so tukaj strupene kače, kobre in črne mambe, ki znajo priplavati skozi vodno cev v, hja, sekretno školjko. Špela je pobledela in zahteva, da školjko zapiramo. V ta namen je zavzeto spisala tudi listek, ki ga je prilepila na notranja vrata ''zasebnega prostora.'' Sonja upa, da se bo spomnila, Tadeji pa je skoraj vseeno. Tadeja se v bistvu ničesar ne boji. Ima trdo kožo, tako rekoč. Je bolj racionalne sorte. Jaz se bom že spomnil in školjko zaprl.
Ker je danes ravno nedelja, smo se udeležili tudi maše. Vsaj meni je to blazno koristilo, saj sem se tako že skoraj navadil ljudi in okolice. Maša je bila dokaj klasična, z nekoliko več petja. In dokaj dolga, ker je ravno praznik. Ljudje se za mašo res pošteno uredijo in v svojem windstopperju s kapuco sem se počutil nekoliko, khm, češko.
Čas je, da neham. Razkužil sem se že. Stuširati se ne morem, ker ni vode. Naložil pa sem že itak preveč in skoraj prepričan sem, da bodo imele punce kakšno pripombo o resničnosti vsega. Pa še ščurek se je pojavil v Lejini omari in nekdo ga mora odstraniti. Kaj bo pa jutri? Ah, kje je še jutri ...
8.6.2010 – SLAVA ARAŠIDOVEMU MASLU
V Zambiji je zima. To pomeni, da prebivalci tarnajo zaradi mrazu, mi pa imamo primerno temo za pogovor. Takole od oka se mi zdi, da je bilo kaj malo oseb, ki smo jih spoznali, pa se z njimi nismo pogovarjali o vremenu. ''Oh, it is cold here,'' reče domačin. In potem mi: ''oh no, it is hot. This is summer in Slovenia.'' Oni se potem malo začudijo, mi pa takoj izkoristimo priložnost in povprašamo še o deževni dobi in najbolj vročem mesecu. Res je – pogovor o vremenu je univerzalen in vžge v vseh državah sveta. Razbije led.
In led smo zares morali razbiti, ko smo včeraj kot kavboji iz kakšnega Eastwoodovega vesterna stopali proti nangomski bolnišnici. Pet v vrsti, kot bi se odpravljali na poslednji obračun. Počasi, z odločnimi koraki, in beležkami namesto pištol. Ampak je bila vsa bojazen odveč. Doktor Zulu nas je prijazno sprejel in nas popeljal na našo prvo tukajšnjo vizito.
Priznam, da se nisem prav zavedal, kako resen problem je v Zambiji HIV. V Lusaki v hostlu mi je prijazen parček iz Anglije povedal, da so knjige glede statistike še prizanesljive, vsaj kar se tiče vasic. In res. V bolnišnici je okužen skorajda vsak drugi pacient, vsakemu novemu pa predlagajo testiranje. Sicer pa so oddelki razdeljeni na kirurškega, pediatričnega, ginekološkega in internističnega. Midva z Leo se bolj nagibava k filozofskim vodam, oprostite, interni, Špela ginekologiji, Tadeja in Sonja pa sta še razmeroma neopredeljeni. Vsekakor pa nameravamo sodelovati in si pomagati. In če bo le možno, vsi izkusiti vse.
Ravno tako, kot smo vsi izkusili superiornost arašidovega masla. Če sem bil v Lusaki, ko sem uzrl njega ceno, še izjemno navdušen in sem sanjal o tem, kako bom z njim ob odhodu zapolnil posebno torbo in ga prešvercal v Slovenijo, se danes moje sanje sesuvajo v prah. Arašidovo maslo za zajtrk. Arašidovo maslo za kosilo. In da – arašidovo maslo za večerjo. Majke mi, da imam porcijo arašidovega masla tudi čez noč, ker se mi pojavlja v morah kot Zombi Arašid. No, tako resno res še ni. Smo se pa čisto zares v Lusaki mogoče malce preslabo založili s hrano in sedaj komaj čakamo na vikend, da gremo zopet po nakupih. Sicer živimo od lokalne tržnice. Ta premore ogromno paradajza in krompirja. In logična posledica – za kosilo mlaskamo paradajzovo omako in, ne boste verjeli, arašidovo maslo s kruhom. Je pa bil cel hec, ko včeraj nismo mogli na tržnici najti niti ene same samcate banane. A razumete? Smo sredi Afrike. In nimamo banan. Na srečo so naše povpraševanje očitno vzeli resno in danes smo jih dobili. Banane, namreč. In še paradoks – zmanjkuje nam arašidovega masla in meni se trga srce. Upam, da ga dobimo na tržnici. Nekam lačen sem zadnje čase.
Sicer pa se še vedno privajamo na Nangomo. Danes smo usvojili njen največji (in edini) hrib. Kar pomeni 10 minut hoje navkeber. Od paznika smo mimogrede izvedeli, da se moramo poleg črne mambe in kobre bati tudi zelene mambe in še neke kameleonske kače, ki smo jo imeli priložnost videti na taistem sprehodu, ker je bojda strupena kot kobra. Pa smo se prestrašili? Veliko pove dejstvo, da je pri hoji navkeber četico vodila Tadeja, nazaj grede pa so vse dekline stopale za mano.
Proti večeru smo se igrali z tukajšnjimi otroci. Če se malčki v Sloveniji dandanes bolj igrajo z računalniki, imajo tukaj drugačne predstave o igri. Za šalo so delali premete in salte ter nas učili besede v njihovem jeziku, mimogrede pa skušali še izmakniti mojo ročno uro, ki sem jo pozabil pustiti v hišici. Nisem verjel prejšnjim odpravam, ko so rekle, da je otrok veliko in da se jih zlepa ne ''znebiš.'' Povem vam – veliko jih je in zlepa se jih ne znebiš. Zares popestrijo popoldanski čas!
Končujem, ker moram pod tuš, saj voda ni na voljo čez cel dan. Mrzli tuš. Posebej zvečer, ko je tudi zunaj temperatura bolj mrzle sorte. Fora, saj vem. Sem v Afriki in me zebe. Zima, pač. In če zamudim vodo, sem v ... No ja, saj veste.
Prihodnjič pa kaj več o razmerah v bolnišnici in našem delu tam.
GG
11.6.2010 - ADAPTACIJA
Dasiravno sem bil nad odhodom v Afriko navdušen, je obstajala stvar, zavoljo katere mi ni bilo čisto vseeno. Tisto nekaj, kar vsake toliko poveže svet in ki vsaj za nekaj časa prežene skrbi. Jep, to je to. Nogomet – svetovno prvenstvo. Niti pomisliti si nisem upal, da ga bom lahko gledal. Mogoče poslušal preko radia. Potem pa se je nenadoma zgodilo. Pred našo hišico se je pojavil gospod, ki tudi dela v bolnišnici, in nas povabil na tekmo k nekemu njegovemu prijatelju. Z Leo sva prijela za vabo in si ogledala otvoritveno tekmo, Južna Afrika proti Mehiki. Itak, da sva se zmenila tudi za ogled iger, v katerih igra Slovenija. Jupi ja – nogomet bo!
Ravno tako, kot nogomet povezuje ljudi po celem svetu, pa povezuje našo skupinico izkušnja v Zambiji. Doktor Zulu, suh in visok možak srednjih let, ki smo ga ustvarjalno poimenovali Umko (tipo namreč obvlada vse, od interne do kirurgije - jasno, saj je edini zdravnik v celem bolnišničnem objektu), nas namreč neprestano preverja. Med vizito nas sprašuje o tem in onem, mi pa mu poskušamo nekako odgovoriti. V praksi to izpade nekako takole. Umko nas vpraša neko tipično tropsko medicinsko zadevo. In pri tem pogleda mene. Študenta. Ker sem pač edini moški. In jaz, smeško, ga gledam nazaj. In on se še bolj zapiči s pogledom vame. Po trenutku tišine odgovorim: ''Excuse me – what did you ask?'' In Umko ponovi. Počasi, da ga ja razumem. Moje sive celice so sicer v polnem teku, a ne najdejo nekega konkretnega odgovora. Lahko bi rekel, da so nekoliko zarustane. Da si pridobim čas, ga zato še enkrat pobaram: ''Sorry?'' In Umko, potrpežljivo kot pravi učitelj, še enkrat ponovi vprašanje. Zaskrbljeno ugotovim, da nimam več izgovorov. Odgovora pa tudi še ne. Zato poln upanja pogledam na mojo levo. Sonja gleda nekam v točko x-y in se dela, da se je vprašanje sploh ne tiče. Tu očitno ne bo pomoči. Potem pogledam v desno. Tadeja resno opazuje situacijo. Zdi se, da se ji svita, a modro molči. Ocenim, da odgovora ne bom dobil niti od nje. Tik ob njej je Lea. Ona ve vse. Samo tistega ne, kar Umko sprašuje. Ampak itak noče preveč odgovarjat, da bi se z našim mentorjem ne sprla in se mu zamerila zaradi njenih evropskih pogledov na isto stvar. Ockey. Ostane le še Špela. Ta stoji tik ob meni in si zavzeto dela zapiske v svojo majhno beležkico. Iskrica upanja potihem pokliče: ''Špela, Špela, dej povej, no!'' Ne mine sekunda, ko se zvije v grbo in s tisto majhno beležkico povsem prekrije svojo glavo. Kar se mi je še pred sekundo zdelo nemogoče. Ker je beležka res majhna. Pogoltnem slino in se zazrem v doktor Zuluja. Ustnice se mu skrivijo v blag nasmešek. Uvidi, da mu mi nočemo povedati. Zato končno sam poda odgovor. In mi kot ovčke vsi prikimujemo, da to je pa ja logično in da vsi vemo, da je točno tako in nič drugače. Zulu nas potem še povpraša o tem, ali smo že začeli študirati te pereče tropske medicinske teme. Prikimavam tako globoko, da se mi skoraj nategne vratna mišica. Ja, to pa res. Študiram kot še nikoli. Samo ne ravno o medicini.
Navzlic vsemu je treba razumeti, da smo soočeni s stvarmi, ki pri nas, v Sloveniji, niso običajne. Oziroma so izjemno redke ali pa sploh ne obstajajo. Tukaj na primer uporabljajo tudi zdravila, ki se jih mi danes niti ne učimo več oziroma jih vsaj ne uporabljamo. In zato je jasno, da vsega ne moremo vedeti. Po drugi strani pa se še vedno soočamo z vsakdanom, ki še ni čisto ustaljen. In zato se niti ne moremo posvetiti zgolj študiju.
Lokalno tržnico že skoraj obvladamo in si dnevno kupujemo zelenjavo, kruh in margarino. Ja, margarino. Slava arašidovega masla je namreč vsaj začasno minila. Na tržnici ga sploh ni mogoče kupiti. In zato pač jemo margarino. Margarino, namazano na kruh. Z dodano banano. Ali pa oplemeniteno s hrustljavimi sladkimi kosmiči. Slednji so ravno tako dobri tudi preliti s čajem. Brez kruha, jasno. Margarina je dobra tudi kot dodatek pečenemu krompirju ali pa kot priloga nšimi, njihovi tradicionalni jedi. Jebi ga. Bolje margarina kot nič. In če dobro spodbudim svojo domišljijo, je skoraj tako dobra kot arašidovo maslo. Ki sem se ga čisto prenajedel, a brez njega pač ne morem. Ah, ja, če se slučajno sprašujete – nšima je podobna našim žgancem. Danes smo jo jedli prvič in reči moram, da je sijajno uspela. Bravo Sonji in Špeli! Upam le, da ne bomo jutri namesto na mini bus za Lusako čakali na prosto – wc školjko. (In to je hec, saj smo hrano primerno toplotno obdelali, nšimo in paradajzovo omako zanjo. Saj smo, ziher smo.) In ko smo že pri wc školjki – notri še vedno biva žabec. Očitno ima zamašen nos. Saj je res, niso čisto vsi člani ekipe čisto odprti, niti pa nismo vsi popolnoma zaprti. Posebej ne vsled dejstva, da smo se v trgovini v Lusaki v želji po pokušini pristnega afriškega čaja ušteli in sicer dobili neko kao afriško aromo, hkrati pa tudi čisto po evropsko delujoče odvajalo. No, tisti čaj smo prenehali piti. Smo ga zamenjali z nekim pristnim evropskim industrijskim okusom. Ko pa že pišem o čaju, ne morem mimo njegove večnamenskosti. Služi nam tudi za umivanje zob. Zvečer namreč ostanemo brez vode in čaj je pač edino prekuhano sredstvo, ki naj ne bi povzročalo neželjenega odprtja.
Tako, vidite, je naš vsakdan še malce neurejen in se na nekaterih področjih še lovimo. In zato morajo knjige kdaj tudi počakati. Ampak mislim, da bomo okolje kmalu obvladali in se posvetili tistemu, zaradi česar smo semkaj tudi prišli. Skupaj, jasno. Povezani. Naslednji teden bomo paciente namreč morali obvladati sami in heca bo konec.
GG
Subscribe to:
Posts (Atom)
