Drugačen svet

11.7.2010 – DVOM IN STRAH

Zadnjič smo si ogledali bolnišnico v Mumbwi. Ej, to je šele kriza. Tisti kraj ni zbujal upanja. Majhne, nizke stavbe, natlačene s posteljami, bolniki, zgubljeni pod plastmi zamazanih odej, vse skupaj zavito v komaj zaznavno svetlobo, v mraku visi težak vonj prenapolnjenega prostora. Včasih se sprašujem, komu se sploh izboljša zdravje v teh prostorih. Pa se. To je najbolj presenetljivo. Kaj vse ljudje tukaj prenesejo. Ob vseh grozotah, ki se dogajajo z njihovimi telesi, bolečinah, samoti, strahu. Komaj si lahko predstavljam, da ima ženska po carskem rezu ogromno luknjo, ki povezuje trebušno steno z vagino pa še s celotno peritonealno votlino in ob tem zmore jutranji nasmeh, brez omenjanja bolečine, brez vprašanj, popolnoma podrejena medicinskemu osebju. Sprašujem se, kaj bi mi povedala, če bi se lahko pogovarjali brez prevajalca, nekje na samem? Mogoče ničesar, saj sem tujec.

Jutri je ponedeljek in me prav nič ne mika stopiti na moški oddelek. Tam smo konec tedna naleteli na fanta z obsežnim, res obsežnim levostranskim empiemom. Gnoj se je lepljivo oprijemal svetline in popolnoma zaprl punkcijsko iglo. Stvari, ki bi morale biti na levi, so bile vse nekoliko? na desni. Odkrili smo ga globoko pod odejo, potnega, z bolečino na obrazu, v borbi z dihanjem. Potrpežljivo je čakal, da je prišel na vrsto. Njegova edina pritožba je bila – nisem dobro, boli me na levi strani. Kako to zmorejo?! So res tako potrpežljivi, vdani v usodo, naveličani, vzgojeni, nepoučeni, skromni, trdni,...? Res sprejmejo vse kar jim je dano oziroma kar jim ni dano, ali se meni samo tako dozdeva? Kaj se v resnici dogaja v njih? Moj strah, občutek nemoči, jezikovne prepreke, množica ljudi v sobi vse to mi preprečuje, da bi se približala resnici. Ne delam si utvar, da bi v dveh mesecih uspela razumeti, občutiti svoje paciente. Lahko pa se trudim. Saj so izjeme, a ta fant zagotovo ni med njimi. In jaz sem tak slabič, da si ga danes ne upam obiskati. Zakaj ne upam? Empiem je potrebno drenirati, a ne. Za kar potrebuješ vsaj dren, za začetek. No, tu nastopi problem. En dan je minil, da se je našla primerna zadeva, naslednjih 24 ur, da so jo sterilizirali. 10.7., popoldne bi se moralo zgoditi, dopoldne mi je to zagotovil Bobek, ki se je drenaže nameraval lotiti. Kaj pa če drenaže ni nastavil? Ne zato, ker pripomočki, instrumenti ne bi bili ustrezni, ampak ker pač popoldne ne bi bil pri volji. Bobek sicer ni tak, izredno profesionalen je, a vseeno. Muči me, ker torakalne drenaže ne znam opraviti sama. Izjemno me muči. Neke improvizirane cevi pa, jaz, ki tega ne znam, ne bi tlačila med človeška rebra, še posebej, če sta v misijonu prisotna dva, ki to znata. Zelo slab občutek. Zato si danes ne upam stopiti na oddelek.

Čeprav, ob takem empiemu ne zadostujeta samo drenaža in antibiotiki...

Lea

24.7.2010 – DRUGAČEN SVET

Sprehajali smo se po zaprašeni makadamski cesti, ki se je vila med blatnimi hiškami. Vsi, razen Tadeje. Po obilnem obroku pak paše malce sprehajanja, da se prebudiš in počutiš nekaj kalorij lažjega. Čeprav je to farsa. Veste, če bi hoteli resnično biti nekaj kalorij lažji, bi morali po našem kosilu preteči vsaj polmaraton in na koncu delati še sklece in trebušnjake. Tako pa smo se zgolj lenobno, počasi, po zambijsko tako rekoč, premikali po delih telesa. Najprej leva noga. Potem trup. Pa glava. In potem še desna noga. In tako dalje. Po pravici povedano mi po kosilu načeloma veliko bolj godi poležavanje, ampak vest mi tukaj enostavno ne da spati. Pa še Sonja, porka pletenka, stoji pred vhodnimi vrati, še preden ostali do konca pomljaskamo obrok, in naganja k razgibavanju. Nič ne sovražim bolj kot to, da me nekdo preganja pri kosilu. Da me med grizljanjem sladkega afriškega krompirja sprašuje, kaj bom počel pet minut za tem, ko pojem. Ja, res je. Skupaj smo že tako dolgo, da se kdaj tudi skregamo. Sonja se zvito brani, da poležavanje po obroku povzroča refluks. Jaz pa ji skušam dopovedati, da ko je medved sit, enostavno ne gre iz brloga. Pika. No, in potem ponavadi gremo. Ker v Afriki pač ni medvedov.

Tadeje ni z nami, ker je zaposlena z vaškimi otroki, ki nas vsak večer obiščejo in zahtevajo nekaj pozornosti. ''Nekaj'' je pravzaprav zelo skromna beseda. Muloti začnejo trkati na naša vrata takoj, ko zavohajo, da smo doma. In potem si izmišljujemo, da nas ni in da smo nekje drugje in da naj pridejo trkat kasneje, ko nas ne bo več tam, kjer si izmišljujemo, da smo. Jasno, da nam ne verjamejo. In ker so vztrajni in nas gledajo s tistimi velikimi, prisrčnimi očmi (kdor pozna obutega mačka iz risanke Shrek, si lahko predstavlja, o čem govorim), se naposled le vdamo in pošljemo Tadejo ven, da se z njimi igra. Tako imamo potem vsaj malo miru. Pred otroci. In Tadejo. (Hmm, tukaj nekaj ne štima ...)

Kakorkoli – Tadejo imajo otroci izjemno radi. Priskrbeli smo jim pobarvanke in barvice, za tiste bolj odrasle pa tudi prazne liste, po katerih prav zavzeto rišejo. Seveda pa potrebujejo nadzor, zakaj barvic bi sicer kaj hitro zmanjkalo. In tukaj nastopi Tadeja. Res ne vem, kako ji uspe, da je v vlogi strogega policaja, pa jo otroci kljub temu obožujejo. Sam se raje ukvarjam, sicer bolj občasno kot redno, z malce starejšo otročadjo. Treniramo karate in igramo nogomet. Pri slednjem se nam večkrat pridružijo še ostale članice odprave, predvsem Lea. Ki, mimogrede, nogomet res obvlada.

Da se vrnem k rdeči niti – sprehajali smo se po prašni cesti in krožili med blatnimi hiškami. Spremljali so nas – tako je – otroci. V bistvu so nas vodili in nam razkazovali povsem nov svet.

Neverjetno je, kako malo potrebuje človek za preživetje. Razvajen mladič mame Evrope kar pozabi, da so vse, kar je zares pomembno, zgolj toplota, hrana in streha nad glavo. In malo ljubezni. (In Substral.) Tako ima njihova blatna hiška zgolj en prostor, velik kot polovica povprečne evropske dnevne sobe. Nekje zunaj je še prostor za umivanje in še ena strehica za kuhanje med deževno dobo. To je vse. Vsaj za povprečnega vaščana. Tudi otroci, ki jih je v eni takšni povprečni družinici navadno kar precej, ne komplicirajo pri rajanju. Izkoristijo to, kar pač imajo. Za primerjavo – sodoben, razvajen evropski mulo sploh noče brcniti nogometne žoge, če nima udobnih, namenskih švaplov in če ni žoga primerno napihnjena. Tukaj se igra nogomet z boso nogo, za žogo pa jim služi neka komaj okrogla zadeva, oblepljena s selotejpom. Nekateri sicer premorejo kakšen čevelj, ki si ga nataknejo na nogo, s katero brcajo. Izgleda pa to obuvalo nekako tako, kot bi izgledali moji tekaški teniski danes, če bi jih zaradi obrabljenosti ne vrgel stran pred petimi leti in bi z njimi od tedaj pa do danes vsak dan tekal po razgibanem terenu. Vsekakor pa je potrebno vedeti, da so oni na takšno življenje prilagojeni in da bi naša odprava, ko bi poskusila tekati in brcati žogo bosa, pristala pri Umkotu v operacijski sobi. Ne kot asistent, se ve.

Super pa je, da smo imeli možnost spoznati tudi drugi pol afriškega življenja. Tisti bolj premožni sloj. Ki ne živi v blatnih hiškah, marveč v stanovanjskem objektu, obdanim z obzidjem, na katerem se svetlikajo steklene črepinje. Tadeja, Sonja in jaz smo se namreč odpravili po nakupih v Lusako in ''družinski'' prijatelj Nodi nas je povabil, da prespimo pri njegovemu stricu. Že ob vstopu nam je v oči padla velika plazemska televizija, na kateri se je odvijal ženski nogomet, potem pa se je udobje samo stopnjevalo. Še po izkušnjo nočnega življenja nas je peljal drag avto, s televizijo na armaturni plošči in sodobnim mp3 predvajalnikom ter nezanemarljivimi pospeški. Takrat sem se zamislil. Kaj pa sem jaz vedel, da bi se spodobilo za obisk v Lusaki malo bolj urediti. S tem, da ne bi preveč izstopal, sem bil tako obremenjen, da sem se sedaj počutil kot kakšen brezdomec v parlamentu. Na nogah sem imel prašne gujzerje, ki si jih namerno nisem hotel očistiti. Na riti sem imel sive pohodniške hlače, umazane od peska in zemlje. Zgoraj pa prešvicano švic majico z zapacanim wind-stopperjem. Ja, zares sem bil pripravljen na fency diskač ''Las Vegas,'' v katerega smo bili namenjeni. Še odišavil se nisem. In dejansko sem po švicu zaudarjal tako, da sem tudi sam raje zrl naravnost predse, v mediani liniji napram pazduham, ker mi je ob prevelikem nagibu glave v eno stran postalo slabo. Sem si pač mislil, da je bolje, če malce zaudarjam, ker se ti tako ljudje nočejo preveč približati (in te okrasti). Ko sem pogledal Sonjo in Tadejo, ki sta sedeli na zadnjem sedežu poleg mene, smo se skupaj nasmejali. Vsi smo bili v istem dreku. Kaj pa hočemo – gremo veselo, sproščeno naprej!  No, z družino Mukupa smo se sicer zelo ujeli in Mary, hišna gospodarica, nas je krstila za svoje otroke. Super. Imamo čisto pravo zambijsko mamo! Da misli resno, sem posumil, ko me je ob treh zjutraj nahranila s pečenimi jajci, ko smo se z družbo nekoliko majavih nog vrnili domov. Sicer mi je bilo zelo nerodno in bi se najraje pogreznil v tla, ampak ona je točno vedela, da otroci v takšnem stanju pač ne smejo lačni spat. Še dobro.  Razmišljam, ali so tukaj vse družine tako prijazne, ali pa imaš takšno srečo morebiti zgolj enkrat v življenju ...

Tudi ljubezen, če se lahko tako izrazim, je tukaj prisotna na drugačen način. Vsi ljudje, znani in neznani, te pozdravljajo in sprašujejo po počutju, ti pa potem veselo odzdravljaš in odgovarjaš, da si tudi danes, že sto petdesetič, ''fine.'' Da koga ne užališ, ga jasno tudi ti pobaraš po počutju. Se mi pa zdi, da so tukaj ljudje kar sprogramirani, da odgovorijo s ''fine'' (dobro) in bi tako odgovorili tudi, če bi jim manjkala polovica noge. Dobesedno! Ravno zadnjič je Lea vprašala pacientko s hudimi in obsežnimi opeklinami po celem telesu, ki res morajo hudimano močno boleti, kakšno da je njeno počutje. Pa je odvrnila, da je v redu, kakopak. In Lea ji je morala dobro razložiti, da glede na njeno stanje nikakor ne more biti v redu in da torej ni v redu. Pa jo je pacientka malo začudeno pogledala in rekla, da potem pa v redu, no. Ja o.k. no, pa naj bo v redu.

V Afriki smo tudi vsi bratje in sestre. ''Hej, brat,'' pravi prodajalec visoko-tehnološke, verjetno od turistov ukradene robe, na ulici. ''Pridi in poglej, kaj prodajam! Naj ti razkažem mojo trgovino!'' Na začetku sem imel nemalo težav, saj me je ta fora z bratom res zavedla in sem se zapletal v pogovor z vsakim prijaznim gospodom, ki mi je hotel prijazno prodati unikatno verižico z obeskom, uro, sončna očala ali pa super duper mobitel. Kasneje sem pogruntal, da naj bi bil njegov brat prav vsak mimoidoči, kar pa se mi je zdelo malo sumljivo. Pa še črn je bil. Tako sem potem sklenil, da gotovo ni moj brat in od takrat te trgovce, če nimajo ravno kaj posebej zanimivega, poskusim ignorirati.

Afrika je drugačen svet. Drugačen od onega, ki sem ga zapustil pred mesecem in pol. To ne gre zgolj na rovaš dejstva, da te pri nas, razen v cirkusu ali pa živalskem vrtu, ne more pojesti sestradani lev in da je tudi dosti manj verjetno, da te povozi voz z vpreženimi voli. Kot tudi ni tako zgolj zaradi drugačnega podnebja in pokrajine, ki se ju sicer (vsaj v zimskem obdobju) dokaj hitro privadiš. Poglavitno razliko dela pak, kot povsod, karakter ljudi.

Sonce je padlo v obzorje in pričelo se je temniti. Ura je bila že šest. Otrokom smo povedali, da moramo s sprehodom končati in odpeljali so nas proti domu.

Nazadnje je prav, da napišem še nekaj besed o našem delu v nangomski bolnišnici. Predvsem naj povem, da je Afrika dosti drugačna tudi v tem oziru, čeprav tega morda na prvi pogled ni opaziti. Pač postelje s pacienti, razporejenimi po oddelkih, ki so malce bolj natlačeni kot pri nas, pomisliš. A že malo bolj podroben vpogled ti pokaže drugačno resnico. Zgodi se, na primer, da zjutraj ni izmerjenih tlakov, ker se jim je pokvaril edini aparat za merjenje le-teh. Ali pa, da ni izmerjene telesne temperature, ker se jim je pokvaril edini termometer. Zgodi se, da ima pacient gromozanski pljučni empiem, pa lahko le nemočno opazuješ, kako njegovo življenje usiha, saj ni najti primernega drenažnega sredstva. Neredko se začudiš, zakaj je bolnik kljub drugačnim navodilom prenehal dobivati antibiotik. Pa ti potem povedo, da ga je pač zmanjkalo. Še večkrat najbolj učinkovitega antibiotika sploh ni na voljo. Sploh ne sprašuješ. Odgovor že poznaš. Cena. Kaj takšnega je v našem svetu pravzaprav nepredstavljivo.

Kje smo potem mi? Kaj je naša vloga?

Po dolgem čakanju smo končno dobili kargo in stvari zložili v bolnišnično skladišče. Marsičesa so izredno veseli in tudi nam se nasmeji srce, ko jim lahko povemo, da so njihove pravkar porabljene zaloge česar-koli že obnovljene. Kar dosti dela imamo sicer s prinešenimi zdravili, ki jih tukaj vseh pod našimi imeni ne poznajo, navodila mnogih pa so v slovenščini, s čimer si pač ne morejo pomagati. Tako smo redni gostje v lekarni, kjer jim urejamo seznam glede na učinkovino in uporabo. Hkrati pa poskušamo prinešena zdravila tudi uporabljati in jim tako predstaviti delovanje v praksi. V kratkem pričakujemo še seznam zdravil, ki jih najbolj nujno potrebujejo, in jim jih bomo poskusili vsaj delno sponzorirati.

Pomemben del našega karga so bila tudi očala. Ta smo končno uspeli zložiti glede na dioptrijo in s Tadejo upava, da nama uspe še ta teden odpreti ''optično ambulanto.'' Povpraševanje je veliko. Očala so razkošje in pravi izziv bo pogruntati, kdo Svetega pisma zares ne more brati in kdo bi rad samo kul izgled.

S seboj smo prinesli dosti zobnih past in krtačk. Uspeli smo se povezati z lokalnim zobozdravnikom, ki je sicer trenutno nezaposlen. Ne zavoljo prelepih vaščanskih zob, ampak predvsem zaradi manjka aparatur, ki bi mu delo omogočile. Čeprav smo nad sijočim nasmehom marsi koga res večkrat nemalo presenečeni. Skupaj načrtujemo obisk šole in nekakšno akcijo v smislu čistoče ustne votline, kjer nameravamo prinešeno med otroci tudi razdeliti.

Za konec pa moram še nujno napisati, kako zelo so najmlajši junaki veseli raznih plišastih zverinic (iz Slovenije), ki jim jih občasno podarimo za njihov pogum in sodelovanje pri ''strašnem'' zdravniškem pregledu. Res, pogled na ta nasmejana bitja da našemu delu nov smisel, pa če se ta stavek sliši še tako osladno in izpeto.

Naj se na tem mestu v imenu cele odprave zahvalim vsem, ki ste nas pri projektu podprli in nam pomagali pri njegovi izpeljavi. Vaš prispevek marsikomu polepša dan, nadejamo pa se tudi kakšnega dolgoročnega vpliva našega početja.

Takšen je torej naš trenuten svet. Bolnišnica je okolje, kjer se prepletajo solze in smeh in prvega izbrisati ne moremo. Se pa trudimo, da bi našo prisotnost spremljalo čim več drugega. Torej smeha. Tako smo se tudi odločili, da za vse bolnišnične delavce organiziramo eno takšno mini zabavo. Poimenovali smo jo Friday Afternoon Entertainment (FAE). Odziv je bil super. Tadeja je spekla kokosovo potico z bananino filo, ki se je kar stopila v ustih. Sonja je nadzorovala peko jabolčnega štrudla z veliko cimeta, ki se je tudi kar stopil v ustih. In Špela je cel popoldan pekla palačinke s slanim zelenjavno – sirovim nadevom (ker je gospod Bobek pač vegetarijanec) in sladke palačinke z nutelo in pomarančno marmelado (v resnici je najprej spekla palačinke, kasneje pa jih je po tazadnji namazala Lea), ki so se kar stopile v ustih. Poleg tega smo skupaj pripravili tudi pražen (tenstan, restan) krompir, ki se je, nikoli ne uganete, v ustih kar stopil. Jaz in Lea sva skrbela za zdravje - šnops. Ta se v ustih ni topil, ker je že itak tekoč. Za spremembo sva ga točila drugim, ne sebi. (In to je hec, kakopak. To, da ga sicer točiva sebi. Tisto, da sva ga tokrat za spremembo drugim, pa je res. ) Naša slovenska kuhinja je v hipu pošla. Na naše presenečenje pa je ostala nšima, njihova tradicionalna jedača. Prav rad bi vam povedal, da je v hipu pošlo še nekaj drugega. Pa so mi punce to odločno prepovedale. Češ, pijanci pa že nismo. Okej, pa ne bom povedal. Kakorkoli že – na koncu smo bili vsi navdušeni in predvsem naši zambijski kolegi so bili odločeni, da moramo (mi) zabavo organizirati še najmanj enkrat, vsaj pred odhodom. Glede na organizacijske zaplete, ki zavoljo afriškega flegmatičnega stanja duha niso zanemarljivi, bomo o tem še dobro premislili.

Ja, tukaj so stvari res drugačne. Do našega odhoda je še dober mesec in že sedaj me kar malo skrbi, kako se bom lahko ponovno privadil na vihrav slovenski vsakdan. Da niti ne pomislim, kako se počuti Lea, ki odhaja že v sredo. ''Ne prehitevajmo stvari. Vse ob svojem času,'' bi rekli Zambijci. Ja, po njihovo bi itak morali živeti celo malo nazaj, ne naprej. Kar mi čisto godi.

GG